Sveti oče na najstarejši katoliški univerzi: Razširite meje znanja, iščite resnico

Govor papeža Frančiška

Gospod rektor,
spoštovani profesorji,
dragi bratje in sestre, dober dan!

Vesel sem, da sem tukaj med vami in se zahvaljujem rektorju za njegove pozdravne besede, s katerimi je spomnil na zgodovino in tradicijo, v kateri je ta Univerza ukoreninjena, kot tudi na nekatere današnje poglavitne izzive, ki nas vse vprašujejo. To je prva naloga univerze: nuditi celostno formacijo, da bi osebe prejele sredstva, ki so potrebna za interpretiranje sedanjosti in načrtovanje prihodnosti.

Kulturna formacija namreč nikoli ni sama sebi namen in univerze ne smejo tvegati, da bi postale »katedrale v puščavi«; univerze so po svoji naravi prostori, v katerih se porajajo ideje in nove spodbude za življenje in mišljenje človeka ter za izzive družbe, torej so generativni prostori. Lepo je misliti, da univerza ustvarja kulturo in ideje, predvsem pa spodbuja gorečnost za iskanje resnice v službi človeškega napredka. Katoliške univerze, kot je ta, so še posebej poklicane, da »prinašajo odločilen prispevek kvasa, soli in luči evangelija Jezusa Kristusa ter živega izročila Cerkve, ki je vedno odprta za nove možnosti in nove predloge« (apostolska konstitucija Veritatis gaudium, 3).

Zato bi vam rad namenil preprosto povabilo: razširite meje znanja! Ne gre za to, da bi povečevali število pojmov in teorij, temveč za to, da akademska in kulturna formacija postane vitalen prostor, ki vključuje življenje in govori življenju.
Kroniška knjiga vsebuje kratko svetopisemsko zgodbo, na katero bi rad spomnil na tem mestu. Protagonist je Jabéc, ki se na Boga obrne z naslednjo prošnjo: »O, da bi me vendar blagoslovil in razširil moje meje« (1 Krn 4,10). Jabéc pomeni »bolečina« in takšno ime je dobil zato, ker je njegova mama med porodom zelo trpela. Vendar sedaj Jabéc ne želi ostati zaprt v lastni bolečini, ki se vleče v žalovanje, in prosi Gospoda, naj »razširi meje« njegovega življenja, da bi vstopil v blagoslovljen, večji, bolj sprejemajoč prostor. Nasprotno so zaprtosti.

Razširiti meje in postati odprt prostor za človeka in družbo je veliko poslanstvo univerze.
V našem kontekstu se nahajamo pred ambivalentno situacijo, kjer so meje ozke. Po eni strani smo potopljeni v kulturo, ki jo zaznamuje odpoved iskanju resnice. Izgubili smo nemirno gorečnost iskanja, da bi se zatekli v udobje šibke misli, v prepričanje, da je vse enako, vseeno, da je vse relativno. Po drugi strani pa, kadar v univerzitetnem okolju in drugod govorimo o resnici, pogosto zapademo v racionalistično držo, v skladu s katero lahko za resnično štejemo le tisto, kar lahko izmerimo, izkusimo, se dotaknemo, kot da bi bilo življenje zreducirano zgolj na materijo in na to, kar je vidno. V obeh primerih so meje ozke.

Na prvi strani imamo utrujenost duha, ki nas prepušča stalni negotovosti in odsotnosti gorečnosti, kot da bi bilo nekoristno iskati smisel v stvarnosti, ki ostaja nerazumljiva. Ta občutek se pogosto pojavlja pri nekaterih likih v delih Franza Kafke, ki je opisal tragično in tesnobno stanje človeka 20. stoletja. V dialogu med dvema likoma v eni od njegovih kratkih zgodb zasledimo naslednjo trditev: »Mislim, da se vi z resnico ne ukvarjate samo zato, ker je preveč naporna« (Racconti, Milano 1990, 38). Iskanje resnice je naporno, res je, ker nas primora, da izstopamo iz sebe, da tvegamo, da si zastavljamo vprašanja. In tako nas v utrujenosti duha bolj fascinira površinsko življenje, ki ne zastavlja preveč vprašanj; tako kot nas na isti način bolj privlači lahka, lahkotna, udobna »vera«, ki nikoli ničesar ne postavlja pod vprašaj.

Na drugi strani pa imamo brezdušni racionalizem, v katerega lahko danes ponovno zapademo, saj smo pogojeni s tehnokratsko kulturo. Ko je človek zreduciran zgolj na materijo, ko je stvarnost omejena na meje vidnega; ko je razum zgolj matematični in »laboratorijski«, tedaj ni več čudenja. In kadar ni čudenja, ni mogoče misliti; čudenje je začetek filozofije, je začetek misli; ni več tistega notranjega čudenja, ki nas žene, da iščemo onkraj, da se oziramo v nebo, da bi odkrili tisto skrito resnico, ki obravnava temeljna vprašanja: zakaj živim? Kaj je smisel mojega življenja? Kaj je končni namen in cilj tega potovanja? Romano Guardini se je vprašal: »Zakaj je človek kljub vsemu napredku sam sebi tako neznan in postaja vedno bolj neznan? Ker je izgubil ključ za razumevanje bistva človeka. Zakon naše resnice pravi, da človek prepozna samega sebe samo izhajajoč od zgoraj, od Boga, saj samo od Njega dobiva svoj obstoj« (Preghiera e verità, Brescia 1973, 56).

Dragi profesorji, proti utrujenosti duha in brezdušnemu racionalizmu se tudi mi naučimo moliti kot Jabéc: »Gospod, razširi naše meje!« Prosimo, naj Bog blagoslovi naše delo v službi kulture, ki se bo sposobna soočiti z današnjimi izzivi. Sveti Duh, ki smo ga prejeli v dar, nas spodbuja, naj iščemo, naj odpiramo prostore našega razmišljanja in delovanja, da bi nas privedel k vsej resnici (prim. Jn 16,13). Kot nam je na začetku dejal rektor, se zavedamo, »da še ne vemo vsega«, vendar pa vas mora hkrati prav ta omejenost vedno spodbujati naprej, vam pomagati, da bi ohranjali prižgan plamen raziskovanja ter ostali odprto okno v današnji svet.

In v zvezi s tem vam želim iskreno reči: hvala! Hvala vam, ker ste s s tem, da ste razširili svoje meje, postali gostoljuben prostor za številne begunce, ki so primorani zbežati iz svojih dežel zaradi številnih negotovosti, ogromnih težav in včasih krutega trpljenja. Hvala. Pravkar smo v videoposnetku videli zelo ganljivo pričevanje. In medtem ko nekateri pozivajo h krepitvi meja, ste vi kot univerzitetna skupnost meje razširili. Hvala! Odprli ste svoje roke, da bi sprejeli te ljudi, zaznamovane z bolečino, ter jim pomagali pri študiju in rasti. Hvala.

To potrebujemo: kulturo, ki razširi meje, ki ni »sektaška« – in vi niste sektaški, hvala! – ter se ne postavlja nad druge, ampak je, nasprotno, v testu sveta, v katerega prinaša dober kvas, ki prispeva k dobremu človeštva. Ta naloga, to »večje upanje«, je zaupano vam!
Eden izmed teologov te dežele, ki je bil tudi sin in profesor te univerze, je dejal: »Mi smo goreči grm, ki Bogu omogoča, da se razodene« (A. Gesché, Dio per pensare. Il Cristo, Cinisello Balsamo 2003, 276). Ohranjajte prižgan plamen tega ognja; razširite meje! Prosim, bodite nemirni! Z nemirom življenja bodite iskalci resnice in nikoli ne ugasnite gorečnosti, da ne bi podlegli lenobi misli, ki je zelo grda bolezen. Bodite protagonisti pri ustvarjanju kulture vključevanja, sočutja ter pozornosti do najšibkejših in velikih izzivov v svetu, v katerem živimo.

In prosim, ne pozabite moliti zame. Hvala!