Sveti oče: Tolažiti in služiti po Marijinem zgledu in z njeno pomočjo

Vatican News

Po uvodni zborovski pesmi se je srečanje pričelo s pozdravom luksemburškega nadškofa kardinala Jeana-Clauda Hollericha, nato pa so sledila tri pričevanja in plesna predstava Laudato si’, ki jo je navdihnilo življenje svetega Frančiška. Prvo pričevanje je prebral predstavnik mladih, za njim pa sta spregovorili še podpredsednica škofijskega pastoralnega sveta ter predstavnica jezikovnih skupnosti. Sledil je govor svetega očeta. Ob uvodnih pozdravih in zahvalah je papež Frančišek dejal, da je zelo vesel, da se lahko sreča s katoliško skupnostjo v čudoviti luksemburški katedrali v času, ko tamkajšnja Cerkev obhaja pomenljivo obletnico.

»Naše srečanje sovpada s pomembnim marijanskim jubilejem, s katerim se Cerkev v Luksemburgu spominja štirih stoletij pobožnosti do Marije Tolažnice žalostnih, zavetnice države. S tem nazivom se dobro ujema tema, ki ste jo izbrali za ta obisk: "Da bi stregel". Tolažiti in služiti sta namreč dva temeljna vidika ljubezni, ki nam jo je podaril Jezus, nam jo zaupal kot poslanstvo (prim. Jn 13,13-17) in pokazal kot edino pot do polnega veselja (prim. Apd 20,35). Zato bomo čez nekaj trenutkov v molitvi ob odprtju marijanskega leta prosili Božjo Mater, naj nam pomaga biti "misijonarji, pripravljeni pričevati veselje evangelija" ter upodobi naše srce po svojem, "da bi služili svojim bratom". Lahko se torej zaustavimo in premislimo prav o teh treh besedah: služenje, poslanstvo in veselje.

Najprej služenje. Malo prej je bilo rečeno, da želi biti Cerkev v Luksemburgu "Cerkev Jezusa Kristusa, ki ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel" (prim. Mt 20,28; Mr 10,45). Prav tako smo videli podobo svetega Frančiška, ki objame gobavca in oskrbi njegove rane. V zvezi s služenjem bi vam rad priporočil vidik, ki je danes zelo nujen: to je vidik sprejemanja. To storim tukaj, med vami, na poseben način, ker na tem področju vaša dežela ima in ohranja večstoletno tradicijo, kakor nas je spomnila s. Maria Perpetua, in kot je bilo omenjeno tudi v drugih pričevanjih v kriku: "todos, todos, todos!", "vsi, vsi vsi!", ki se je ponovil ob različnih priložnostih. Da, duh evangelija je duh sprejemanja, odprtosti do vseh in ne dopušča nikakršnega izključevanja (prim. Evangelii gaudium, 47). Zato vas spodbujam, da ostanete zvesti tej svoji dediščini, temu bogastvu, ki ga imate, in svojo deželo še naprej spreminjate v prijazen dom za vsakogar, ki potrka na vaša vrata in prosi za pomoč in gostoljubnost.

Še prej kot za dolžnost ljubezni gre za dolžnost pravičnosti, kot je že dejal sveti Janez Pavel II., ko je spominjal na krščanske korenine evropske kulture. Prav mlade Luksemburžane je spodbudil, naj začrtajo pot za »Evropo, ki ne bo samo Evropa blaga in dobrin, ampak Evropa vrednot, ljudi in src«, kjer se bo evangelij podelil "v besedi oznanila ter v znamenjih ljubezni" (Nagovor mladim Velikega vojvodstva Luksemburg, 16. maj 1985), obe stvari. Poudarjam, ker je pomembno: Evropa in svet, v katerem se evangelij podeli v besedi oznanila, združeni z znamenji ljubezni.

In to nas privede do druge teme: poslanstvo. Kardinal nadškof je malo prej govoril o "razvoju Cerkve v Luksemburgu v sekularizirani družbi". Ta izraz mi je bil všeč: Cerkev se v sekularizirani družbi razvija, zori, raste. Ni zazrta v lastni popek, žalostna, resignirana, užaljena: ne, ne; namesto tega v zvestobi vrednotam vseh časov sprejema izziv, da bi na nov način odkrila in ponovno ovrednotila poti evangelizacije ter se od preprostega pristopa pastoralne oskrbe vedno bolj usmerja k misijonarskemu oznanjevanju – in za to je potreben pogum. In da bi to storila, se je pripravljena razvijati: na primer – kakor nas je spomnila Christine – na področju delitve odgovornosti in služb, ko hodi skupaj kot Skupnost, ki oznanja in za katero sinodalnost postaja "trajen način odnosov" med njenimi člani.

Zelo lepo podobo vrednosti te rasti so nam pokazali mladi prijatelji, ki so predstavili nekaj prizorov iz muzikala Laudato si’. Bravo! Hvala za dar, ki ste nam ga podarili! Vaše delo, sad skupnega prizadevanja, pri katerem so sodelovali mnogi v nadškofiji, je za vse nas dvojno preroško znamenje! Najprej nas spominja na naše odgovornosti do "skupnega doma", čigar varuhi smo in ne vladarji. Poleg tega pa nas prav tako vabi k razmisleku o tem, kako takšno poslanstvo, če ga živimo skupaj, predstavlja samo v sebi čudovito zborovsko sredstvo, ki vsem govori o lepoti evangelija. In to je pomembno za nas: to, kar nas spodbuja k misijonskosti, ni potreba po "povečanju števila", po izvajanju "prozelitizma", ampak želja, da bi čim večjemu številu bratov in sester posredovali veselje srečanja s Kristusom. In tukaj bi rad spomnil na lep izraz Benedikta XVI.: "Cerkev ne raste zaradi prozelitizma, ampak zaradi privlačnosti."

Onkraj težav je torej tukaj živa dinamika Svetega Duha, ki deluje v nas! Ljubezen nas spodbuja k oznanjevanju evangelija tako, da nas odpira za druge, in izziv oznanjevanja nam pomaga, da rastemo kot skupnost; pomaga nam premagati strah, da bi stopili na nove poti in nas spodbuja, da s hvaležnostjo sprejmemo prispevek vseh. To je lepa, zdrava, vesela dinamika, zato jo je dobro gojiti v nas in okoli nas.

In tako pridemo do tretje besede: veselje. Ko je Diogo govoril o izkušnji Svetovnega dneva mladih, je spomnil na srečo, ki jo je občutil na predvečer praznika, ko je skupaj s sovrstniki iz vseh okolij in držav čakal na naše srečanje, kot tudi na vznemirjenje, ko se je naslednje jutro zbudil obkrožen s toliko prijatelji; ter na navdušenje, ki ga je občutil med skupno pripravo na Portugalskem, in veselje, da je se po enem letu ponovno srečal z drugimi tukaj v Luksemburgu. Vidite? Takšna je naša vera: vesela, "plešoča", saj nam pravi, da smo otroci Boga, ki je človekov prijatelj, ki želi, da bi bili srečni in združeni, in ki se ne veseli ničesar drugega tako kot našega zveličanja (prim. Lk 15,4-32; sv. Gregor Veliki, Homilije o evangelijih, 34,3). In glede tega, prosim: Cerkvi škodijo žalostni, nadležni in dolgočasni kristjani. Ne, to niso kristjani. Prosim vas, imejte veselje evangelija: to nam zelo pomaga verovati in rasti.

V zvezi s tem bi rad zaključil tako, da spomnim na še eno lepo izročilo vaše dežele, o katerem so mi povedali: spomladanska procesija – Springprozession –, ki na binkošti poteka v Echternachu v spomin na neutrudno misijonarsko delo svetega Vilibrorda, evangelizatorja teh krajev. Po ulicah in trgih pleše celotno mesto, skupaj s številnimi romarji in obiskovalci, ki se zgrinjajo tja, in procesija postane en velik in edinstven ples. Spomnimo se, da je kralj David plesal pred Gospodom in to je izraz zvestobe. Odrasli in otroci, vsi skupaj plešejo proti katedrali – izvedel sem, da letos celo v dežju – in ob spominu na svetega pastirja navdušeno pričujejo, kako lepo je hoditi skupaj in se zbrati vsi kot bratje okoli mize našega Gospoda. In tukaj bi rad dodal samo eno besedico: prosim, ne izgubite sposobnosti odpuščanja. Veste, da moramo vsi odpuščati, vendar pa ali veste, zakaj? Zato, ker nam je bilo vsem odpuščeno in vsi potrebujemo odpuščanje.

Drage sestre, dragi bratje, lepo je poslanstvo, ki nam ga je zaupal Gospod, tolažiti in služiti, po Marijinem zgledu in z njeno pomočjo. Hvala vam, posvečeni, za delo, ki ga opravljate, bogoslovci, duhovniki, vsi; in tudi za velikodušno pomoč, ki ste jo pripravljeni podeliti s tistimi, ki jo potrebujejo. Kjer je pomoči potreben človek, tam je Kristus. Blagoslavljam vas in molim za vas. In tudi vi, prosim, molite zame.«