Apostolsko pismo o porazdelitvi ozemlja rimske škofije: Resnična lepota

Papež Frančišek

Resnična lepota je Kristus in v njem Cerkev gleda svoje edino središče. Dobri pastir je edina stična točka, iz katere izvira in se širi vsako čudo in vsak sijaj. Vsak krščeni, ki gre skozi Večno mesto, je poklican, da jo ponovno odkrije in začuti, da je del te lepote in središčnosti, ki prinaša vonj sprejemanja in čudovito oblačilo ljubezni. V tej perspektivi želim okrepiti enotno in sinodalno dojemanje Rimske škofije, začenši z njeno geografsko obliko, ki bi mogla bolje pojasniti pristni pomen njene središčnosti in lepote.

Več stoletij se je mesto Rim zbiralo znotraj Avrelijevega obzidja in majhno število prebivalcev je omogočalo, da je bila Rimska Cerkev zasnovana kot enotna, lahko vodljiva organizacijska razsežnost.

Od konca drugega svetovnega spopada je Rim doživel takšno širitev, da je po gostoti postal ena največjih italijanskih metropol. Kar je stoletja predstavljalo celotno mesto Rim, je postopoma postalo samo še »zgodovinsko središče«, obkroženo s številnimi četrtmi, ki so opredeljene kot »predmestne«.

Vse to je od zgodnjih šestdesetih let prejšnjega stoletja vodilo do zapletene škofijske organiziranosti, ki se je bila sposobna spoprijeti s pastoralnimi zahtevami, ki jih je narekovala tako hitra kot velika širitev mesta. Nastala je sedanja razdelitev škofije na pet sektorjev, znotraj katerih se nahajajo tiste, ki predstavljajo dele, v katere je konkretno in stvarno razdeljeno ozemlje škofije, se pravi župnije, združene v prefekture.

Ta pristop je gotovo imel odlike, da je duhovno in pastoralno pomagal različnim četrtim – zlasti predmestnim – z gradnjo župnij in bogoslužnih prostorov, z možnostjo organiziranja duhovščine, in da je duhovnikom in ljudstvu zagotavljal bližnjo apostolsko navzočnost v osebi pomožnega škofa, ki se je bil sposoben ukvarjati s konkretnimi problemi posameznega sektorja (prim. Motuproprij Romanae Urbis, 1966).

Tudi pastorala okolja, za katero so značilne tako karitativne dejavnosti kot duhovna pomoč v ustreznih ustanovah (mislimo na bolnišnične kaplanije) in v različnih kontekstih, ki naseljujejo mesto, je znala organizirati odlično mrežo v predmestnih sektorjih. Z rastjo mobilnosti ni izostala pastorala romarjev in turizma, ki je zgodovinsko središče (ki je postalo Sektor Center) vedno bolj spreminjala v eno samo veliko svetišče na prostem, s čimer se je začelo to, kar danes poznamo kot poti krščanskega Rima za romarje in turiste.

Vendar pa je bil stranski učinek, ki je dolgoročno vplival na škofijo v poskusu, da bi se prilagodila na širjenje mestnega naselja, vedno večja razlika in ločitev med središčem Rima in predmestji. Za veliko predmestij in posledično za številne župnije, čeprav so bile znotraj rimske občine in škofije, ni bilo poskrbljeno s pozornostjo za lepoto in za identiteto, ki je značilna za Rim; in obratno, zgodovinsko središče, ki predstavlja dober del »Sektorja Center«, se je vedno bolj »izoliral« in tvegal, da postane ločen in skrit prostor, ki živi pastoralne razsežnosti, povezane z dobrodelnostjo do številnih revežev, ki živijo v središču Rima, in na starodavne pobožnosti. Vse to pa so pričevanja, ki morajo biti odprta za celotno mesto, da ne bi postalo muzej, ki ga obiskujemo, ampak bi bilo kraj, ki lahko razodeva in širi vso svetost Rima.

Drug stranski učinek je preplet, ki se je oblikoval med škofijo in rimsko občino v zvezi s predmestjem in zgodovinskim središčem. Predmestja pogosto razkrivajo pomanjkanje primernih storitev in najdejo v župnijah, ki so dobro zakoreninjene na področju, poleg duhovne in pastoralne podpore tudi pomembno socialno in kulturno podporo. Če sta za rimsko občino jasna identiteta in namen zgodovinskega središča, ki sta cilj turizma in romarjev, zaradi česar je vedno pripravljena vlagati, pa je škofija nasprotno imela težave pri vzpostavljanju učinkovite pastorale, ki bi lahko doumela duhovne potrebe prebivalstva, za katere je značilno, da so predvsem, vendar pa ne samo, dnevni migranti, trgovci in turisti.

Stanovanjska izpraznitev zgodovinskega središča je spremenila redno pastoralo sektorja, ki je doživljal počasno a neizprosno krčenje števila župnij, danes jih je le petintrideset na zelo obsežnem področju, vsaka od njih pa ima dotok župljanov veliko manjši kot župnije v drugih sektorjih. Pomanjkanje alternativne pastorale je sčasoma povzročilo zmanjšano dostopnost številnih cerkva in bogoslužnih prostorov, ki so bogati z zgodovino, umetnostjo in vero. Obstaja torej dediščina z velikimi možnostmi, ki je že dolgo neizkoriščena in zahteva, da se o njej ponovno premisli in se izroči v službo Božjemu ljudstvu.

Vsota teh kritičnih vprašanj je vodila škofijo, da je sektorju center pripisala pomembno »logistično« vrednost, ki je povezana tudi z mnogimi ustanovami, ki imajo tam svoj sedež, kljub temu pa še ni uspela razviti tiste pastoralne razsežnosti, ki ji je lastna. V njej so bili skoncentrirani sedeži mnogih ustanov, ki so povezane tudi s številnimi podružnimi cerkvami na tem področju, od katerih so mnoge zelo starodavne in so zares dragoceni zakladi lepote in duhovnosti, njihova namembnost pa le redko vpliva na konkretno pastoralo mesta kot celote. Čeprav ne manjka veliko lepih in pozitivnih izkušenj duhovniškega in skupnostnega življenja, ki je popolnoma vključeno v pastoralno življenje rimskega zgodovinskega središča, pa so duhovniki, ki so določeni za centralni sektor, samo stanovalci v bogoslužnih strukturah, svojo službo pa potem opravljajo v drugih nalogah in uradih. Zaradi  vsega tega je v velikem okviru menjave dobe, ki jo vsi doživljamo, je v bližini jubileja ponoven pregled pastoralnega pomena, ki ga mora rimska škofija pripisati navzočnosti na področju, postal nujen in neodložljiv.

V luči številnih posegov, že podanih zahtev in dela, ki se je začelo že pred časom, odrejam, da se meje prefekture, na katere je danes razdeljena rimska škofija, na novo določijo, da bodo usklajeni okviri, na katere se nanašajo, in župnije, ki jim pripadajo. To bo pot, ki bo terjala nekaj mesecev dela. Pod tem vidikom in v poskusu, da bi vzbudili vedno večjega duha cerkvenega občestva, v upanju po boljšem vključevanju predmestij in zgodovinskega središča, odrejam, da se sedanjih pet prefektur centralnega sektorja vključi v druge sektorje, s čimer se zmanjša teritorialna organiziranost rimske škofije samo glede na štiri glavne točke.

 Štirje sektorji bodo na temelju njihovega geografskega položaja vključili pet prefektur in petintrideset župnij, ki so na ozemlju sektorja center. Konkretno, glede na to, kar je bilo določeno z Odlokom kardinala vikarja 11. marca 1966 in s kasnejšimi spremembami, odrejam, da: sektor sever vključi prefekturo IV., sektor vzhod vključi prefekturo V., sektor jug vključi prefekturo III., sektor zahod vključi prefekturi I. in II. V tem horizontu ni več izoliranega središča in predmestij, razdeljenih na ločena območja, ampak bo rimska škofija v dinamični viziji, ki ne predvideva zidov ampak mostove, zasnovana kot eno samo središče, ki se širi preko štirih glavnih točk. V tej perspektivi odstranitev meja sektorja center dejansko ne pomeni njegovega zapiranja, kot bi se na videz lahko zdelo, ampak njegovo odpiranje. Želim namreč, da bi bila s to odločitvijo pastoralna posebnost rimskega zgodovinskega središča povzdignjena v škofijsko identiteto. To bo znotraj škofovskega sveta tudi spodbudilo podelitev dela in enotnost namenov na tako občutljivem področju mesta.
Se nadaljuje ...