Papež skalabrincem: Migranti nas učijo kreposti upanja
Vatican News
»Prvič: migranti. Oni so učitelji upanja. Jaz sem sin migrantov. In doma smo vedno živeli v zavedanju, da smo šli tja, da bi ustvarili Ameriko, da bi napredovali, da bi šli naprej. Odidejo v upanju, da bodo "drugje našli vsakdanji kruh" ‒ kot je govoril sveti Janez Krstnik Scalabrini –, in ne obupajo, tudi ko se zdi, da je vse "proti njim", tudi ko naletijo na zaprtosti in zavračanja. Njihova vztrajnost, ki jo pogosto ohranja ljubezen do družin, ki so ostale v domovini, nas veliko uči, zlasti vas, ki kot "migranti med migranti" – kot je želel vaš ustanovitelj – z njimi delite pot. Tako z dinamikami srečanja, dialoga ter sprejemanja Kristusa, navzočega v tujcu, skupaj z njimi rastete, solidarni drug z drugim, izročeni "Bogu in samo Bogu". Ne pozabite Stare zaveze: vdova, sirota in tujec. To so Božji privilegiranci. Iskanje prihodnosti, ki spodbuja migranta, poleg tega izraža potrebo po rešenju, ki združuje vse, ne glede na raso ali razmere. Pravilno razumljeno in živeto "popotništvo" lahko kljub bolečini postane dragocena šola vere in človečnosti tako za tiste, ki pomagajo, kot za tiste, ki so deležni pomoči (prim. Poslanica za svetovni dan migrantov in beguncev 2019, 27. maj 2019). Ne pozabimo, da je že sama zgodovina zveličanja zgodovina migrantov, ljudstev na poti.
In to nas privede do druge točke: potreba po pastorali upanja. Če po eni strani migracija ob ustrezni podpori lahko za vse postane trenutek rasti, pa se lahko po drugi strani, če se jo živi v samoti in zapuščenosti, sprevrže v drame eksistencialnega izkoreninjenja, krize vrednot in perspektiv, kar lahko privede do izgube vere in obupa. Krivice in nasilja, ki jih doživljajo številni naši bratje in sestre, ki so iztrgani iz svojih domov, so pogosto tako nečloveške, da lahko tudi najmočnejše potegnejo v temo malodušja ali mračnega obupa. Ne pozabimo, da je potrebno migranta sprejeti, spremljati, spodbujati in integrirati. Če želimo, da jim ne bi zmanjkalo moči in trdoživosti, ki sta nujni za nadaljevanje začetih poti, je potreben nekdo, ki se bo sklonil nad njihove rane in poskrbel za njihovo izredno telesno ranljivost, tudi za duhovno in psihološko ranljivost. Potrebni so trdni pastoralni posegi bližine na materialni, verski in človeški ravni, da bi v njih ohranjali upanje in z njim notranje poti, ki vodijo k Bogu, zvestemu sopotniku, ki je vedno navzoč ob trpečih (prim. Benedikt XVI., Sporočilo za svetovni dan migrantov in beguncev 2013, 12. oktober 2012). Danes mnoge države potrebujejo migrante. Italija nima otrok, povprečna starost je 46 let. Italija potrebuje migrante in jih mora sprejeti, spremljati, spodbujati in integrirati. To resnico moramo povedati.
In to nas pripelje do tretje točke: dejavna ljubezen. Na pragu jubileja leta 1900 je sveti Janez Krstnik Scalabrini dejal: "Svet ječi pod težo velikih nadlog". To so težke besede, ki pa žal še danes zvenijo zelo aktualno. Tudi v naših dneh tisti, ki odidejo, pogosto to storijo zaradi tragičnih in nepravičnih neenakosti glede možnosti, demokracije, prihodnosti ali zaradi uničujočih vojnih razmer, ki pestijo planet. K temu je potrebno dodati še zaprtost in sovražnost bogatih držav, ki v tistih, ki trkajo na vrata, vidijo grožnjo za lastno blaginjo. To vidimo tudi pri nas: škandal je, da na severu za obiranje jabolk pripeljejo migrante iz Srednje Evrope, nato pa jih pošljejo stran. Uporabijo jih za obiranje jabolk, nato pa odidejo. To se dogaja danes. Tako je v dramatičnem boju med interesi tistih, ki varujejo svojo blaginjo, in tistih, ki skušajo preživeti, ko bežijo zaradi lakote in preganjanj, izgubljenih toliko življenj: in sicer pred ravnodušnimi očmi tistih, ki samo opazujejo predstavo ali, kar je še huje, špekulirajo na koži tistih, ki trpijo. V Svetem pismu je bil eden izmed zakonov jubileja vrnitev zemlje tistim, ki so jo izgubili (prim. 3 Mz 25,10-28). Danes lahko v drugem kontekstu takšno dejanje pravičnosti dobi konkretno obliko v dejavni ljubezni, ki v središče postavi osebo, njene pravice, njeno dostojanstvo (prim. sv. Janez Pavel II., Govor udeležencem 4. svetovnega kongresa Papeškega sveta za pastoralo migrantov in potujočih, 9. oktober 1998, 2) ter premaguje izključujoče stereotipe, da bi v drugem, ne glede na to, kdo je in od kod prihaja, prepoznali Božji dar: edinstven, svet, nedotakljiv, dragocen za dobro vseh.
Dragi bratje, skalabrinska karizma je živa v Cerkvi: o tem pričajo mnogi mladi iz različnih držav sveta, ki se vam še naprej pridružujejo. Bodite hvaležni Gospodu za poklicanost, ki ste jo prejeli. Če želite, da bo kapitelj postal priložnost za poglobitev in prenovo vašega življenja in poslanstva, naj bo najprej čas ponižne in vesele zahvale pred Evharistijo, pred križanim Jezusom in Marijo, Materjo migrantov, kot vas je učil sveti Janez Krstnik Scalabrini. Samo od tam se lahko začne hoditi skupaj, z upanjem, v ljubezni (prim. Ef 5,2). Z mislijo na vas sem želel imenovati enega kardinala [op. Fabio Baggio], sam sem hotel že prej, vendar on ni želel – zdaj pa je sprejel iz pokorščine. In tukaj v Rimu sta še dva kardinala skalabrinca. Vzemite to kot gesto spoštovanja, velikega spoštovanja. Poznam vas že iz prejšnje škofije in vem, kako delate: veliko.
Hvala za ogromno delo, ki ga opravljate. Blagoslavljam vas in molim za vas ter vas prosim, da ne pozabite moliti zame.«
