Papež: Svet potrebuje naše skupno pričevanje, ne razdeljenosti med nami

Homilija papeža Frančiška

»Jaz sem jim dal slavo, ki si jo dal meni« (Jn 17,22). Te besede Jezusove molitve pred trpljenjem se lahko na izrazit način nanašajo na mučence, ki so bili poveličani zaradi pričevanja za Kristusa. Na tem kraju se spominjamo prvih mučencev rimske Cerkve: na njihovi krvi je bila zgrajena ta bazilika, na njihovi krvi je bila postavljena Cerkev. Naj ti mučenci okrepijo našo gotovost, da se s tem, ko se približujemo Kristusu, približujemo drug drugemu, pri tem pa nas podpira molitev vseh svetnikov naših Cerkva, ki so že popolnoma združeni zaradi svoje soudeležbe pri velikonočni skrivnosti. Kakor pravi odlok Unitatis redintegratio, katerega 60-letnico obhajamo, »čim bližje so kristjani Kristusu, tem bližji so si med seboj« (prim. št. 7).

Na ta dan, ko se spominjamo začetka drugega vatikanskega koncila, ki je zaznamoval uradni vstop katoliške Cerkve v ekumensko gibanje, smo zbrani skupaj z bratskimi delegati, z našimi brati in sestrami drugih Cerkva. Zato vzamem za svoje besede, ki jih je sveti Janez XXIII. ob odprtju koncila namenil opazovalcem: »Vaša cenjena prisotnost tukaj, ganjenost, ki objema moje duhovniško srce, srce škofa Božje Cerkve, […] me vabijo, da vam zaupam hrepenenje svojega srca, ki gori od želje, da bi delal in trpel za to, da se bo približala ura, ko se bo za vse izpolnila Kristusova molitev pri zadnji večerji« (13. oktober 1962). Vstopimo v to Jezusovo molitev, naredimo jo za svojo v Svetem Duhu, naj jo spremlja molitev mučencev.

Enost kristjanov in sinodalnost sta povezani. Če je namreč »pot sinodalnosti pot, ki jo Bog pričakuje od Cerkve tretjega tisočletja« (Govor ob 50-letnici ustanovitve škofovske sinode, 17. oktober 2015), jo je potrebno prehoditi z vsemi kristjani. »Pot sinodalnosti […] je in mora biti ekumenska, tako kot je ekumenska pot sinodalna« (Govor njegovi svetosti Mar Awi III., 19, november 2022). Pri obeh procesih ne gre toliko za to, da bi nekaj zgradili, ampak da bi sprejeli dar, ki smo ga že prejeli, in bi obrodil sad. In kako se kaže ta dar? Sinodalna izkušnja nam pomaga odkriti nekatere njegove vidike.

Enost je milost, nepredvidljiv dar. Resnični protagonist nismo mi, ampak Sveti Duh, ki nas vodi k večjemu občestvu. Kakor ne vemo vnaprej, kakšen bo izid sinode, tako tudi ne vemo natančno, kakšna bo enost, h kateri smo poklicani. Evangelij pravi, da je Jezus v svoji veliki molitvi »povzdignil oči proti nebu«: enost ni v prvi vrsti sad zemlje, ampak nebes. Je dar, katerega časov in načinov ne moremo predvideti; prejeti ga moramo »ne da bi postavljali kakršne koli ovire Božji previdnosti in brez vsakega nasprotovanja prihodnjim navdihom Svetega Duha«, kot še pravi koncilski odlok (UR, 24). Oče Paul Couturier je govoril, da je potrebno za krščansko enost prositi »kakor želi Kristus« in »s sredstvi, ki jih On želi«.

Drugi nauk, ki izhaja iz sinodalnega procesa, je ta, da je enost pot: zori z gibanjem, na poti. Raste v medsebojnim služenju, v dialogu življenja, v sodelovanju vseh kristjanov, ki »v polnejšo luč postavlja obličje Kristusa služabnika« (UR, 12). Vendar pa moramo »hoditi v Duhu« (prim. Gal 5,16-25); ali kot pravi sveti Irenej, kot tôn adelphôn synodía, »karavana bratov«. Zveza med kristjani raste in zori na skupnem romanju »v Božjem ritmu«, tako kot romarja iz Emavsa, ki ju je spremljal vstali Jezus.

Tretji nauk je ta, da je enost harmonija. Sinoda nam pomaga ponovno odkriti lepoto Cerkve v raznolikosti njenih obrazov. Tako enost ni uniformiranost, niti sad kompromisov ali uravnovešanj. Enost kristjanov je harmonija v raznolikosti karizem, ki jih vzbuja Sveti Duh za izgradnjo vseh kristjanov (prim. UR, 4).Harmonija je pot Duha, saj je On sam, kot pravi sveti Bazilij, harmonija (prim. O Psalmu 29,1). Po poti enosti moramo hoditi zaradi naše ljubezni do Kristusa in do vseh ljudi, ki smo jim poklicani služiti. Nikoli ne dopustimo, da bi nas na tej poti ustavile težave! Zaupajmo v Svetega Duha, ki spodbuja k enosti v harmoniji večbarvne raznolikosti.

Nazadnje, tako kot sinodalnost, je tudi enost kristjanov nujna za pričevanje: edinost je za poslanstvo. »Da bi bili vsi eno ... da bi svet veroval« (Jn 17,21). To je bilo prepričanje koncilskih očetov, ko so dejali, da je naša razdeljenost »svetu v pohujšanje in v škodo najsvetejši stvari, namreč oznanjevanju evangelija vsemu stvarstvu« (UR, 1). Ekumensko gibanje je nastalo iz želje, da bi pričevali skupaj, z drugimi in ne stran drug od drugega ali, kar je še huje, drug proti drugemu. Na tem kraju nas prvi rimski mučenci spominjajo, da danes na mnogih koncih sveta kristjani različnih izročil skupaj darujejo svoje življenje zaradi vere v Jezusa Kristusa in živijo ekumenizem krvi. Njihovo pričevanje je močnejše od vseh besed, saj enost prihaja iz Gospodovega križa.

Preden smo začeli to zasedanje, smo imeli spokorno bogoslužje. Danes izražamo tudi sram zaradi pohujšanja razdeljenosti kristjanov, zaradi pohujšanja, da ne pričujemo skupaj o Gospodu Jezusu. Ta sinoda je priložnost, da se bolj potrudimo in premostimo zidove, ki še vedno obstajajo med nami. Osredotočimo se na skupno osnovo našega skupnega krsta, ki nas spodbuja, da bi postali Kristusovi učenci misijonarji s skupnim poslanstvom. Svet potrebuje skupno pričevanje, svet potrebuje, da smo zvesti svojemu skupnemu poslanstvu.

Dragi bratje in sestre, sveti Frančišek Asiški je pred Križanim prejel klic, naj obnovi Cerkev. Naj Kristusov križ vodi tudi nas, vsak dan, na poti proti polni enosti, v harmoniji med nami in z vsem stvarstvom, saj je Bog »namreč hotel, da se je v njem naselila vsa polnost in da je po njem spravil s seboj vse stvarstvo, saj je s krvjo njegovega križa, se pravi: po njem, pomiril, kar je na zemlji in kar je v nebesih« (Kol 1,19-20).