Pri papežu Olmert in Al Kidva, pogovori o mirovnem načrtu

Vatican News

Ehud Olmert in Naser Al Kidva sta se skupaj udeležila avdience pri papežu, ob njiju pa je bila še delegacija aktivistov za mir. »To je bilo zelo pomembno in čustveno srečanje. Sveti oče je pokazal izjemno zanimanje za mirovna prizadevanja na Bližnjem vzhodu,« je dejal Ehud Olmert, ki je vodil izraelsko vlado od 2006 do 2009. Pod njim je bilo podpisano premirje v vojni v Libanonu leta 2006, odgovoren pa je bil tudi za zadnji pravi poskus sporazuma o dveh državah s palestinskim predsednikom Mohamedom Abasom, kar je bila nadgradnja sporazumov iz Osla iz leta 1993; sporazum takrat ni bil dosežen. »Papež Frančišek nam je za več kot pol ure namenil posebno pozornost. Povedal je, da vsakodnevno spremlja razvoj konflikta in da je vsak dan v stiku s kristjani v Gazi,« je dejal Olmert.

Naser Al Kidva, rojen v Palestini, je bil palestinski zunanji minister od 2005 do 2006. Je nečak Jaserja Arafata, znan po svojem neomajnem zavzemanju za mir. Dolga leta je bil opazovalec Palestinske osvobodilne organizacije (PLO) pri Združenih narodih. »Svetemu očetu smo predstavili mirovni predlog za Gazo, ki predvideva takojšnjo prekinitev ognja, izpustitev izraelskih talcev, ki jih še vedno zadržuje Hamas, ob hkratni izpustitvi dogovorjenega števila palestinskih zapornikov v izraelskih zaporih ter nadaljevanje pogajanj za ustanovitev dveh ločenih držav v medsebojnem miru,« je Al Kidva povedal za Osservatore Romano.

Na vprašanje, kako bi danes ustanovili dve državi, če so nezakonite naselbine Izraelcev vedno večje, je Olmert odgovoril, da bi se k Izraelu priključil del ozemlja, in sicer 4 % Zahodnega brega Palestine, o katerem bi se še dogovorili, v zameno za ozemlje enake velikosti, ki je danes znotraj meja Izraela. To bi bilo ozemlje, ki naj bi bilo dodeljeno Palestincem in bi omogočilo koridor, ki bi povezoval Zahodni breg in Gazo.

V zvezi z Gazo pa je Al Kidva zatrdil, da mora Izrael »v celoti umakniti svojo vojsko iz Gaze« in »soglašati z ustanovitvijo palestinske entitete, ki bo upravljala Gazo«. »Kot začasno in provizorično rešitev predlagamo Svet komisarjev, ki bi ga sestavljali tehnokrati in priznani strokovnjaki in ne politični predstavniki. Ta svet bi moral biti povezan s svetom ministrov palestinske uprave, ki bi morala končno pripraviti splošne volitve na palestinskih ozemljih v 24/36 mesecih.« Kot je dodal Al Kidva, bi »se država Palestina morala obvezati, da bo nemilitarizirana država, razen za potrebe notranje policije«, s čimer bi se zagotovilo mirno prihodnost dveh držav.

Za dosego takojšnjega miru bi po Olmertovem prepričanju bilo treba v Gazi vzpostaviti začasno prisotnost arabske varnosti (Temporary Arab Security Presence), ki bi hkrati z umikom izraelskih obrambnih sil lahko stabilizirala razmere. »Ta arabska posredniška sila bi se morala povezati z varnostnimi silami Palestinske narodne uprave in prejemati navodila Sveta komisarjev. Njena glavna naloga bi morala biti preprečevanje nadaljnjih morebitnih napadov na Izrael iz Gaze.«

O posebnem statusu Jeruzalema je Olmer dejal, da je papež med srečanjem za to vprašanje pokazal največ zanimanja. »Razmišljamo o posebnem statusu za Jeruzalem, ki bi ga moralo upravljati skrbništvo petih držav, med katerimi bi seveda bila Izrael in Palestina, ki bi imelo polno oblast nad vsemi deli mesta v skladu s pravili, ki jih je večkrat navedel Varnostni svet ZN, in s posebno vlogo Kraljevine Jordanije, kot to že danes velja za Tempeljski grič.  V vsakem primeru menimo, da bi moralo biti staro mesto zunaj političnega nadzora in namenjeno trem monoteističnim verstvom, ki ga imajo za sveti kraj molitve,« je pojasnil.

Na vprašanje, kaj Olmert in Al Kidva mislita o zahtevah obeh strani, da je Jeruzalem glavno mesto njunih držav, pa sta odgovorila, da »je Jeruzalem lahko glavno mesto Izraela v delih, ki so že bili izraelski pred 5. junijem 1967, ter v judovskih soseskah, zgrajenih po letu 1967, ki bi spadale v 4,4 odstotka ozemlja«, ki jih je Olmert omenil zgoraj. Al Quds (kar je arabsko ime za Jeruzalem) pa bi kot glavno mesto Palestine vključeval »vse arabske soseske, ki pred vojno leta 1967 niso bile del Izraela«, kot je pojasnil Al Kidva.

Opisani predlog mirovnega načrta je v popolnem nasprotju z nameni sedanje izraelske vlade, na kar je Olmert odvrnil: »Tisti, ki me poznajo, vedo, kaj si mislim o vladi, ki jo vodi Netanjahu in ki je podrejena ekstremističnemu fanatizmu Ben Gvira in Smotriča. Toda tolaži me dejstvo, da je 70 odstotkov Izraelcev naveličanih te koalicije, ogromne škode, ki jo je ta naredila Izraelu in jo še vedno dela. Izrael je močna demokracija in bo na demokratičen način premagal to vlado.« Dodal je, da civilna družba, ki že dve leti množično demonstrira proti Netanjahuju, bo »znala izbrati novo vodstvo, ki si ga danes ne moremo niti predstavljati«. »Ker Izrael,« je ponovil Oltmer, »je demokratično živa in trdna država.«