Sinoda. Sveti oče med mašo: Prisluhniti Božjemu glasu in drug drugemu

Homilija ob začetku zasedanja XVI. škofovske sinode (2. oktober 2024)

S to evharistijo na današnji liturgični spomin svetih angelov varuhov, se začenja plenarno zasedanje škofovske sinode. Ko poslušamo to, kar nam prišepetava Božja beseda, lahko za izhodišče našega razmišljanja vzamemo tri podobe: glas, zatočišče in otroka.

Glas. Na poti v obljubljeno deželo Bog ljudem svetuje, naj poslušajo »glas angela«, ki ga je On poslal (prim. 2 Mz 23,20-22). To je podoba, ki se nas dotakne od blizu, saj je tudi sinoda pot, na kateri nam Gospod v roke polaga zgodovino, sanje in upanje velikega ljudstva: sester in bratov, razpršenih po vsem svetu, ki jih oživlja ista vera, spodbuja ista želja po svetosti, da bi z njimi in zanje poskušali razumeti, po kateri poti naj gremo, da bi prišli tja, kamor nas hoče popeljati On. Toda kako lahko mi prisluhnemo »angelovemu glasu«?

Eden od načinov je zagotovo ta, da s spoštovanjem in pozornostjo, v molitvi in v luči Božje besede pristopimo k vsem prispevkom, zbranim v teh treh letih dela, izmenjave, soočanja in potrpežljivega prizadevanja za očiščenje uma in srca. Gre za to, da s pomočjo Svetega Duha prisluhnemo in razumemo glasove, to je zamisli, pričakovanja, predloge, da bi skupaj razločevali Božji glas, ki govori Cerkvi (prim. Renato Corti, Quale prete). Kot smo že večkrat spomnili, naše zasedanje ni parlamentarna seja, ampak prostor poslušanja v občestvu, kjer, kot pravi sveti Gregor Veliki, tisto, kar ima nekdo v sebi kot del, drugi poseduje v celoti, in čeprav imajo nekateri posebne darove, vse pripada bratom v »ljubezni Duha« (prim. Homilije o evangelijih, XXXIV).

A da bi do tega prišlo, je potreben pogoj: da se osvobodimo tistega, kar v nas in med nami lahko preprečuje, da bi »ljubezen Duha« lahko ustvarila harmonijo v različnosti. Gospodovega Duha ni zmožen slišati tisti, ki si arogantno domišlja in trdi, da ima do njega izključno pravico (prim. Mr 9,38-39). Vsako besedo je treba sprejeti s hvaležnostjo in preprostostjo, da postane odmev tega, kar je Bog dal v korist bratov (prim. Mt 10,7-8). Konkretno, pazimo, da svojih prispevkov ne spremenimo v trditve, ki jih je treba zagovarjati, ali v programe, ki jih je treba vsiljevati, ampak jih ponudimo kot darove, ki jih je treba podeliti, in bodimo tudi pripravljeni žrtvovati celo tisto, kar je posamezno, če s tem lahko skupaj ustvarimo nekaj novega, kar je v skladu z Božjim načrtom. Sicer se bomo zaprli v pogovore med gluhimi, kjer vsak poskuša »speljati vodo na svoj mlin«, ne da bi prisluhnil drugim, predvsem pa ne da bi prisluhnil Gospodovemu glasu.

Rešitev za težave, s katerimi se soočamo, nimamo mi, On pa jih ima (prim. Jn 14,6). In ne pozabimo, da se v puščavi ne šali: če ne poslušamo vodnika in si domišljamo, da smo samozadostni, lahko umremo od lakote in žeje ter s seboj potegnemo še druge. Prisluhnimo torej Božjemu glasu in glasu njegovega angela, če zares želimo varno nadaljevati pot kljub omejitvam in težavam (prim. Ps 23,4).

In to nas pripelje do druge podobe: zatočišča. Gre za simbol kril, ki varujejo: »S svojimi krili te pokrije, pod njegove peruti se zatečeš« (Ps 91,4). Krila so močno sredstvo, ki lahko s svojimi silovitimi gibi telo dvigne od tal. A čeprav močna, se lahko tudi spustijo in zložijo, postanejo ščit in prijetno gnezdo za mladiče, ki potrebujejo toplino in zaščito.

To je simbol tega, kar Bog dela za nas, hkrati pa je to tudi zgled, ki mu moramo slediti, zlasti v tem času zasedanja. Med nami, dragi bratje in sestre, je veliko močnih, dobro pripravljenih ljudi, ki so se sposobni dvigniti v višave z živahnimi gibi razmišljanja in sijajnimi spoznanji. Vse to je bogastvo, ki nas bodri, spodbuja in včasih sili k bolj odprtemu razmišljanju in odločnemu napredovanju, hkrati pa nam pomaga, da tudi pred izzivi in težavami ostanemo trdni v veri. Odprto srce, srce v dialogu. Srce, ki je zaprto v lastna prepričanja, ne prihaja od Gospodovega Duha, ni od Gospoda. Odpreti se je dar. Je dar, ki ga je treba ob primernem času združiti z zmožnostjo, da sprostimo mišice in se pripognemo, da se drug drugemu ponudimo kot prijazen objem in zavetje: da smo, kot je dejal sveti Pavel VI., »hiša [...] bratov, delavnica intenzivnega dela, soba zadnje večerje goreče duhovnosti« (govor predsedniškemu svetu C.E.I., 9. maj 1974).

Tu se bo vsak počutil svobodnega, da se izraža toliko bolj spontano in svobodno, kolikor bolj bo okoli sebe zaznal prisotnost prijateljev, ki ga imajo radi in ga spoštujejo, cenijo in želijo prisluhniti temu, kar ima povedati. To za na ni le neka tehnika za »olajšanje« dialoga ali dinamika komunikacije v skupini: sprejeti, zaščititi, skrbeti je dejansko del same narave Cerkve, ki je po svoji poklicanosti gostoljuben kraj zbiranja, kjer »kolegialna ljubezen zahteva popolno harmonijo, iz katere izhajajo njena moralna moč, duhovna lepota in zglednost«. Beseda harmonija je zelo pomembna. Ni večine, ni manjšine; to je lahko prvi korak naprej. Kar je pomembno in temeljnega pomena, je harmonija, ki jo lahko ustvari le Sveti Duh. On je učitelj harmonije, ki lahko z mnogimi razlikami ustvari en sam glas, iz mnogih različnih glasov. Pomislimo na binkoštno jutro, kako je Duh ustvaril harmonijo iz razlik. Cerkev potrebuje »mirne in odprte kraje«, ki jih je treba ustvariti predvsem v srcih, da bi se vsak čutil sprejetega kot otrok v naročju svoje matere (prim. Iz 49,15; 66,13) in kot otrok, ki ga oče dvigne k svojemu licu (prim. Oz 11,4; Ps 103,13).

Tako pridemo do tretje podobe: otroka. V evangeliju je Jezus tisti, ki otroka »postavi v sredino«, ga pokaže učencem in jih povabi, naj se spreobrnejo in postanejo majhni kot on. Vprašali so ga, kdo je največji v nebeškem kraljestvu, on pa jim odgovori, naj postanejo majhni kot otrok. A ne samo to: doda še, da s tem, ko sprejmejo otroka v njegovem imenu, sprejmejo njega (prim. Mt 18,1-5).

Ta paradoks je za nas temeljnega pomena. Sinoda glede na svoj pomen od nas v nekem smislu zahteva, da smo »veliki« v mislih, srcu in pogledu, saj so vprašanja, ki jih je treba obravnavati, »velika« in občutljiva, scenariji, v katera so umeščena, pa so široki, univerzalni. Toda prav zaradi tega si ne smemo dovoliti, da bi odvrnili pogled od otroka, ki ga Jezus še naprej postavlja v središče naših srečanj in delovnih miz, da bi nas opomnil, da je edini način, da smo kos nalogi, ki nam je zaupana, ta, da postanemo majhni in se kot take ponižno sprejmemo.

Ne pozabimo, da nam Bog prav s tem, ko postane majhen, »pokaže, kaj je prava veličina, kaj pomeni biti Bog« (Benedikt XVI., homilija na praznik Gospodovega krsta, 11. januar 2009). Ni naključje, da Jezus pravi, da angeli otrok »vedno gledajo obličje Očeta, ki je v nebesih« (Mt 18,10), da so torej kot »teleskop« Očetove ljubezni.

Bratje in sestre, nadaljujmo to cerkveno pot s pogledom, usmerjenim v svet, saj je krščanska skupnost vedno v službi človeštva, da bi vsem oznanjala veselje evangelija. To potrebujemo zlasti v tej dramatični uri naše zgodovine, ko vetrovi vojne in ogenj nasilja še naprej uničujejo celotna ljudstva in države.

Da bi na priprošnjo Device Marije prosili za dar miru, bom prihodnjo nedeljo šel v baziliko Marije Velike, kjer bom molil sveti rožni venec in se na Devico obrnil z iskreno prošnjo. Če je mogoče, prosim tudi vas, člane sinode, da se mi ob tej priložnosti pridružite.

Naslednji dan, 7. oktobra, pa vse prosim, da živimo dan molitve in posta za mir na svetu.

Hodimo skupaj. Prisluhnimo Gospodu. Naj nas vodi lahni šepet Duha.