Sveti oče pri katehezi: Edinost se ne uresničuje za mizo, ampak v življenju

Vatican News

Svetopisemski odlomek: Apd 11,15-17 

[Peter je rekel:] »Ko sem začel govoriti, je prišel nadnje Sveti Duh, kakor je prišel ob začetku nad nas. Spomnil sem se Gospodove besede, kako je rekel: ›Janez je krščeval v vodi, vi pa boste krščeni v Svetem Duhu.‹ Torej jim je Bog dal isti dar kakor nam, potem ko so začeli verovati v Gospoda Jezusa Kristusa. Kdo sem jaz, da bi mogel Bogu nasprotovati?«

Kateheza: »Vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom.« Sveti Duh v Apostolskih delih.

Dragi bratje in sestre, dober dan!

V našem ciklu katehez o Svetem Duhu in Cerkvi se danes sklicujemo na knjigo Apostolska dela.

Opis prihoda Svetega Duha na binkošti se začne z opisom nekaterih pripravljalnih znamenj – silovit vihar in ognjeni jeziki –, zaključi pa se s trditvijo: »Vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom« (Apd 2,4). Sveti Luka, ki je napisal Apostolska dela, izpostavi, da je Sveti Duh tisti, ki zagotavlja univerzalnost in edinost Cerkve. Takojšen učinek »napolnjenosti s Svetim Duhom« je, da so apostoli »začeli govoriti v tujih jezikih« in so zapustili gornje prostore hiše in šli oznanjat Jezusa Kristusa množici (prim. Apd 2,4).

S tem je Luka želel poudariti univerzalno poslanstvo Cerkve kot znamenje nove edinosti med vsemi ljudstvi. Vidimo, da Duh deluje za edinost na dva načina. Po eni strani spodbuja Cerkev navzven, da lahko sprejme vedno več ljudi in ljudstev, po drugi strani pa jo zbira v sebi, da bi utrdil doseženo edinost. Uči jo, naj se širi v univerzalnosti in naj se zbira v edinosti. Univerzalna in ena – to je skrivnost Cerkve.

Prvo od teh dveh gibanj – univerzalnost – vidimo v 10. poglavju Apostolskih del, v zgodbi o Kornelijevem spreobrnjenju. Na binkoštni dan so apostoli oznanili Kristusa vsem Judom in tistim, ki so spoštovali Mojzesovo postavo, ne glede na to, kateremu ljudstvu so pripadali. Potrebne so bile še ene »binkošti«, zelo podobne prvim, tiste v hiši stotnika Kornelija, da bi apostole spodbudile k razširitvi obzorja in porušenju zadnje pregrade, tiste med Judi in pogani (prim. Apd 10-11).

Etnični širitvi se je pridružila še geografska širitev. Pavel – beremo v Apostolskih delih (prim. 16,6-10) – je želel oznanjati evangelij v novi provinci Male Azije, vendar mu je, kot je zapisano, »Sveti Duh to branil«; želel je iti v Bitinijo, »vendar mu Sveti Duh tega ni dovolil«. Takoj odkrijemo razlog za te presenetljive prepovedi Duha: naslednjo noč je apostol v sanjah prejel ukaz, naj gre v Makedonijo. Evangelij je tako zapustil rodno Azijo in vstopil v Evropo.

Drugo gibanje Svetega Duha, ki ustvarja edinost, vidimo v 15. poglavju Apostolskih del, ko se je odvijal tako imenovani jeruzalemski koncil. Težava je, kako zagotoviti, da dosežena univerzalnost ne bo ogrozila edinosti Cerkve. Sveti Duh ne ustvarja edinosti vedno nenadoma, s čudežnimi in odločilnimi posegi, kot na binkošti. To počne – in to v večini primerov – tudi z diskretnim delom, ki spoštuje čas in človeške razlike, gre skozi ljudi in ustanove, molitev in soočenje. Danes bi rekli, da na sinodalni način. To se je pravzaprav zgodilo na jeruzalemskem koncilu pri vprašanju o izpolnjevanju Mojzesove postave.

Sveti Avguštin je edinost, ki jo ustvarja Sveti Duh, pojasnil s podobo, ki je postala klasična: »Kar je naš duh, to je naša duša, za naše ude, to je Sveti Duh za Kristusove ude, za Kristusovo telo, ki je Cerkev« (sv. Avguštin, Govori 267,4). Ta podoba nam pomaga razumeti nekaj pomembnega. Sveti Duh ne ustvarja edinosti Cerkve od zunaj; ne omeji se le na ukaz, naj bomo združeni. On sam je »vez edinosti«. On je, ki ustvarja edinost Cerkve.

Kot vedno zaključimo z mislijo, ki nam bo pomagala preiti od Cerkve kot celote k vsakemu izmed nas. Edinost Cerkve je edinost med osebami in se ne dosega za mizo, temveč v življenju. Uresničuje se v življenju. Vsi si želimo edinosti, vsi si jo želimo iz globine srca, vendar jo je tako težko doseči, da sta celo v zakonu in družini edinost in sloga med najtežje dosegljivimi stvarmi, še težje pa ju je ohranjati.

Razlog je v tem, da si res vsak želi edinosti, vendar okoli svojega zornega kota, ne da bi pomislil, da druga oseba pred njim misli popolnoma enako v zvezi s svojim zornim kotom. Na ta način se edinost le še bolj oddaljuje. Edinost življenja, edinost binkošti, ki je v skladu z Duhom, se doseže, ko si človek prizadeva v središče postaviti Boga in ne sebe. Na ta način se gradi tudi edinost med kristjani: ne tako, da čakamo, da se nam drugi pridružijo tam, kjer smo, ampak tako, da skupaj hodimo h Kristusu.

Prosimo Svetega Duha, naj nam pomaga biti orodje edinosti in miru.