Lectio magistralis svetega očeta Frančiška med obiskom Papeške univerze Gregoriane
Papež Frančišek
Lectio magistralis papeža Frančiška
Dober dan bratje in sestre, potem ko sem sprejel povabilo patra generala, patra Artura Sose, sem tukaj z vami, po združitvi Papeškega bibličnega inštituta in Papeškega vzhodnega inštituta s Papeško univerzo Gregoriana, zdaj Collegium Maximum. Ko mi je bil predlagan projekt združitve, sem ga sprejel, saj sem verjel, da ne gre za preprosto, enostavno prestrukturiranje, recimo administrativno prestrukturiranje, ampak da je to priložnost za ponoven razvoj poslanstva, ki so ga rimski škofje znova in znova zaupali Družbi Jezusovi. Ne bi bilo dobro nadaljevati v tej smeri, če bi se pustili voditi učinkovitosti brez vizije, se omejili na združevanja, prekinitve in zapiranja, ter tako zanemarjali dogajanja v svetu in v Cerkvi. To zahteva dopolnitev duhovnosti in premislek o vsem glede na poslanstvo, ki nam ga je zaupal Gospod Jezus, da ne bi splahnela karizma Družbe Jezusove To se ne sme zgoditi. Ko hodiš in te skrbi le, da se ne spotakneš, se na koncu zaletiš. Toda ali ste si zastavili vprašanje, kam greste in zakaj počnete to, kar počnete? Dobro je vedeti, kam se gre, ne da se izpred oči izgubi obzorje, ki združuje poti vseh do dejanskega in končnega cilja. Na univerzi vizija in zavedanje cilja preprečujeta »kokakolizacijo« raziskovanja in poučevanja, ki bi lahko vodila v duhovno kokakolizacijo. Na žalost je veliko učencev duhovne Coca-Cole!
Ko me je duhovni oče povabil, mi je zastavil vprašanje. Kakšna bi lahko bila vloga Gregorijanske univerze v našem času? Ko sem razmišljal, sem se spomnil odlomka iz tistega pisma, ki ga najdemo v Bogoslužnem branju na god sv. Frančiška Ksaverija, ki ga je napisal iz Cochina januarja 1544: »So misli, ki so me prepričale, da sem prišel sem«. Sveti Frančišek Ksaverij razodeva željo, da bi šel na vse univerze svojega časa, da bi »tu in tam kričal kot nor in pretresal tiste, ki imajo več znanosti kot ljubezni«, da bi se počutili gnane postati misijonarji za ljubezen do svojih bratov in bi rekli iz globine srca: »Gospod, tukaj sem, kaj hočeš, da storim?«
Ne skrbite, ne bom začel kričati, a namen je enak, da vas spomnim, da ste misijonarji za ljubezen do svojih bratov in da ste na voljo Gospodovemu klicu ter da očistite vse, orodja in navdihe v napetosti do Kristusa. Poslanstvo je Gospod, ki ga navdihuje in podpira. Ne gre za to, da zavzamemo njegovo mesto s svojimi zahtevami, zaradi katerih je Božji načrt birokratski, prepotenten, tog in brez topline, ki pogosto položi dnevne rede in ambicije na načrte Previdnosti.
To je kraj, kjer bi moralo biti poslanstvo izraženo skozi usposabljanje, vendar z našim srcem.
Usposabljanje je predvsem skrb za osebo in zato diskretno, dragoceno in delikatno dejanje dejavne ljubezni. V nasprotnem primeru se formacijsko dejanje spremeni v suhoparni intelektualizem ali perverzni narcizem, pravo duhovno poželenje, kjer drugi obstajajo le kot ploskajoči gledalci, škatle, ki jih je treba napolniti z egom tistih, ki poučujejo.
Povedali so mi zanimivo zgodbo o profesorju, ki je nekega jutra našel prazno učilnico, v kateri je imel pouk. Vedno je bil tako skoncentriran, da je ugotovil, da ni nikogar, šele ko je prišel do katedre. In učilnica je bila zelo velika in je bilo potrebno narediti kar nekaj korakov, da se je prišlo do »doktorskega prestola«. Ko je se zavedal praznine, se je odločil, da gre ven in vpraša hišnika, kaj se je zgodilo. Ta človek, ki se ga je vedno bal, se je zdel drugačen, bolj naraven ... Ko je po njegovem vstopu pokazal na napis, ki je bil obešen na vratih, je na njem pisalo: »Učilnico zaseda ogromen Ego. Ni prostih mest«. To je bila študentska potegavščina leta 1968. Ko srce manjka, se opazi..., se opazi.
V zadnji okrožnici Dilexit nos sem omenil Stavrogina, enega glavnih junakov romana Dostojevskega Demoni. Z nasprotjem negativnega junaka sem moral postaviti gotovost, da je srce kraj odhoda in prihoda vsakega odnosa, tako z Bogom kot z sestrami in brati. Odnosov z vsemi. Gotovost, ki jo izraža lepo geslo sv. Janeza Henrija Newmana, ki so ga navdihnila besedila sv. Frančiška Saleškega. »Cor ad cor loquitur« - srce govori srcu – je bilo zelo všeč Benediktu XVI. Ko sem se vrnil k Stavroginu, sem ponovno vzel v roke knjigo Romana Guardinija, ki ga predstavlja kot utelešenje zla, ker je njegova poglavitna značilnost, da nima srca. In zaradi tega »ne more nikogar iskreno srečati in nihče ne more zares srečati njega.« Tukaj, med vami, je prav zaradi izvora učiteljev in študentov z mnogih koncev sveta, dragoceno tudi to, kar Guardini dodaja: »Samo srce zna sprejeti in podariti domovino.«[1]
Začetki tega izobraževalnega poslanstva imajo še vedno kaj povedati univerzitetni skupnosti Gregoriane, tistim, ki poučujejo, tistim, ki se učijo, tistim, ki sodelujejo v administracijah in v službah. Zato moramo iti k temu, kar je tajnik sv. Ignacija pojasnil v zvezi z razlogi, ki so po uspehu Kolegija v Messini spodbudili k ustanovitvi rimskega kolegija. In žalostno je – žal mi je, nerad to rečem – da smo zamudili priložnost, da bi povrnili ta naziv – »Rimski kolegij« - ki bi omogočil povezavo z izvirnimi nameni, ki so še vedno pomembni, upam pa, da se še vedno lahko kaj naredi.
Tajnik sv. Ignacija je takole pisal: »Ker je vse dobro krščanstva in vsega sveta odvisno od dobre vzgoje mladine, za katero so zelo potrebni krepostni in modri učitelji, je Družba prevzela manj opazno, a nič manj pomembno nalogo njene vzgoje.« Bilo je leta 1556, pet let je minilo, odkar se je skupina petnajstih jezuitskih študentov naselila v skromni hiši nedaleč od tukaj, kjer je sedaj Via Aracoeli. Na vratih tiste hiše je bil napis: »Šola slovnice, humanistike in krščanskega nauka, brezplačno.« Zdelo se je, da ga je navdihnilo povabilo preroka Izaija: »O vsi, ki ste žejni, pridite k vodi, in vi, ki nimate denarja, pridite« (Iz 55,1). Smo v času, ko je bilo izobraževanje privilegij, situacija, ki še vedno ni popolnoma izginila, zaradi česar so še vedno aktualne besede don Lorenza Milanija o šoli »bolnišnici, ki zdravi zdrave in zavrača bolne«. Toda z izgubo vernih bi izgubili šolo.[2]
Kaj danes pomeni napis na vratih skromne hiše, iz katere izhaja Gregoriana? Je povabilo k počlovečenju verskih spoznanj in prižiganje ter oživljanje iskre milosti v človeškem, skrbeč za transdisciplinarnost v raziskovanju in poučevanju. Mimogrede eno vprašanje: ali uporabljate Veritatis Gaudium? Ali razmišljate o vplivu umetne inteligence na poučevanje in raziskovanje? Noben algoritem ne more nadomestiti poezije, ironije in ljubezni, ki morejo odkriti moč domišljije, videti porajanje navdiha, stopiti v stik z lastnimi čustvi in jih znati izraziti. Na ta način se naučimo biti to, kar smo, ko se goloroki pomerimo z velikimi mislimi, po meri zmožnosti vsakega človeka, brez bližnjic. Te odločitvi jemljejo svobodo, dušijo veselje odkritja in odvzamejo možnost za napako. Iz napak se učimo. Pogosto so napake tiste, ki obarvajo osebe naših vzgojnih romanov. Če se vrnemo k napisu na vratih prvega sedeža Rimskega kolegija, gre predvsem za aktualizacijo tiste »zastonjskosti« v odnosih, v metodah in v ciljih. Zastonjskost je tista, ki vse naredi za služabnike brez gospodarjev, za služabnike drug drugega, ko vsi priznavajo dostojanstvo vsakega in nihče ni izključen.
Zastonjskost nas odpre za presenečenja Boga, ki je usmiljenje in svobodo osvobaja poželenja. Zastonjskost dela krepostne modrece in učitelje. Zastonjskost vzgaja brez manipuliranja in navezovanja nase in se veseli v rasti ter spodbuja domišljijo. Zastonjskost razodeva bistvo Skrivnosti Boga ljubezni, tistega Boga ljubezni, ki je bližina, sočutje, nežnost, ki vedno naredi prvi korak, prvi korak proti vsem, nihče ni izključen, v svetu, za katerega se zdi, da je izgubil srce. Zaradi tega je potrebna Univerza, ki ima vonj po mesu in ljudstvu, ki ne potepta razlik v utvari enotnosti, ki je samo homogenost, ki se ne boji krepostne kontaminacije in domišljije, ki oživlja tisto, kar umira.
Tukaj, bratje in sestre, smo v Rimu, kjer živimo nenehno premišljevanje o tem, kar mineva in tem, kar traja, kot to izraža poezija Francesca de Queveda, španskega avtorja iz 17. stoletja. Navajam:
Rim iščeš v Rimu, o romar!
In v samem Rimu ne najdeš Rima.
Trupla so zidovi, ki si jih razkazoval.
medalj
Ti verzi nam dajo misliti: včasih gradimo spomenike v upanju, da bodo preživeli nas same in puščamo znamenja, posajena v zemljo, za katera mislimo, da so nesmrtna.
In Rim je učitelj. Od tega, za kar so mislili, da je nepremagljivo, so ostale samo ruševine, medtem ko je tisto, kar je bilo namenjeno, da teče, da mine – reka – prav tisto je premagalo čas. Kot vedno logika evangelija kaže svojo resnico: da bi pridobili, moramo izgubiti. [3] Kaj smo pripravljeni izgubiti spričo izzivov, ki so pred nami? Svet je v plamenih, norost vojne s senco smrti pokriva vsako upanje. Kaj lahko storimo? Kaj lahko upamo? Obljuba odrešenja je ranjena. Beseda odrešenja ne more biti talka tistih, ki hranijo utvare tako, da jo zavračajo s krvavimi zmagami, medtem ko se naše besede zdijo izpraznjene zaupanja v Gospoda, ki rešuje, njegovega evangelija, ki nam šepeta besede in kaže dejanja, ki resnično odrešujejo. Jezus je hodil skozi svet in razodeval Božjo krotkost. Ali ga naše misli posnemajo, ali pa ga uporabljajo, se sprašujem, da zakrinkajo posvetnost, ki ga je krivično obsodila in ubila? Razorožimo svoje besede! Besede, misli, prosim vas! Spet moramo pridobiti pot učlovečene teologije, ki obuja upanje, filozofije, ki zna oživiti željo, da bi se dotaknili roba Jezusovega plašča, da bi se pojavili na meji skrivnosti. Potrebujemo eksegezo, ki odpira pogled srca, ki zna počastiti Besedo, ki v vsakem času raste z življenjem tistega, ki jo bere v veri. Potrebujemo študij vzhodnih izročil, ki bo sposoben spodbuditi izmenjavo darov med različnimi tradicijami in pokazati možnost sestavljanja razlik.
Na tej Univerzi bi se morale porajati modrosti, ki se ne morejo roditi iz abstraktnih idej, spočetih za mizo, ampak ki gledajo in čutijo muke konkretne zgodovine, ki izvirajo iz stika z življenjem ljudstev in s simboli kultur, iz poslušanja skritih vprašanj in iz krika, ki se dviga iz trpečega mesa ubogih.
In tega mesa se je treba dotakniti, imeti pogum, da hodimo po blatu in si umažemo roke. Če Univerza hoče biti kraj in orodje poslanstva Cerkve, mora izdelati znanja, ki se rojevajo iz Boga, preizkušena v dialogu s človeštvom, pri čemer se moramo odreči pristopu »mi in drugi«. Mnogo stoletij so svete znanosti vse gledale zviška. Na ta način smo naredili precej napak! Sedaj je čas, da vsi postanemo ponižni, da priznamo, da ne vemo, da potrebujemo druge, še posebej tiste, ki ne mislijo tako kot mi. To je zapleten svet in raziskovanje zahteva prispevek vseh. Nihče si ne more domišljati, da sam zadošča, pa naj gre za ljudi z ustreznimi veščinami ali za pogled na svet. Nobena misel sama zase ne more biti popoln odgovor na probleme, s katerimi se soočamo na drugačni ravni. Manj kateder, več omizij brez hierarhije, drug ob drugem, vsi berači znanja, ko se dotikajo ran zgodovine. V tem slogu bi evangelij lahko spreobrnil srca in odgovoril na življenjska vprašanja.
Da bi to storili, sestre in bratje, moramo akademski prostor spremeniti v dom srca. Skrb za odnose potrebuje srce, ki se pogovarja. Srce povezuje drobce in s srci drugih gradi most, kjer se lahko srečamo. Srce je potrebno Univerzi, ki je kraj raziskovanja za kulturo srečanja in ne odmetavanja. To je kraj dialoga med preteklostjo in sedanjostjo, med izročilom in življenjem, med zgodovino in zgodovinami. Rad bi opozoril na prizor iz Iliade, v katerem Hektor pred spopadom z Ahilom obišče ženo Andromaho in sina Astianaksa. Ko ga je Astianaks videl v oklepu in čeladi, se je prestrašil in začel kričati. Hektor je snel čelado in jo položil na tla, vzel v naročje sina in ga dvignil na svojo višino. Šele tedaj mu je začel govoriti.[4] V tem čudovitem prizoru vidimo korake, ki so pred dialogom: odložiti orožje, drugega postaviti na isto raven, da bi ga gledali v oči. Razorožiti se, razorožiti misli, besede, razorožiti poglede in potem biti na isti višini, da bi se gledali v oči. Ni dialoga od zgoraj navzdol, ni ga. Samo na ta način poučevanje postane dejanje usmiljenja, čigar značilnost je Shakespeare opisal na tako čudovit način: »V naravi usmiljenja je, da ni prisiljeno; razliva se kot blag dež z neba in obrodi dvojno srečo: srečo tistega, ki daje in srečo tistega, ki prejema«[5]: tako učitelj, kot študentka, kot študent. Pričakujemo, da se na tak način lahko oba učita. In ta dialog, postavljen v odnos z izročilom in zgodovino mora biti sočuten do sedanjosti – koliko ran čaka na zaceljenje! – vendar spoštljiv do preteklosti, sočuten v sedanjosti in spoštljiv do »včeraj«. Še druga podoba je, zelo lepa, prav tako vzeta iz Trojanske vojne, ki jo tokrat pripoveduje Eneida. Vojna je pokazala svoj tragični slog in ko se zdi, da je vse izgubljeno, Enej stori dvoje. Svojega očeta Anhisa, starejšega hromega moža, si naloži na rame, da bi ga rešil pred trojanskim ognjem, čeprav je ta skušal prepričati sina, naj ga pusti, ne da bi si naložil njegovo težo, ki bi upočasnila njegov beg. Druga stvar pa je zaščititi sina Askanija, ki ga je zgrabil z desnico.[6] In tako se nadaljuje tisti sloviti »sublato patre montem petivi« (natančna vrstica Eneide je: »Cessi, et sublato montem genitore petivi«, to je: »Usodi sem vdal se, dvignil očeta, zadel ga na rame in bežal z njim v gore«). Tako moramo nadaljevati.
Ne vem, koliko vas je videlo Berninijev kip v Galeriji Borghese, ki prikazuje ta prizor. Pojdite si ga ogledat, tam boste videli pripoved, izklesano v marmor, odkrili pa boste tudi svoje poslanstvo: nositi na svojih ramenih zgodbo vere, modrosti trpljenja, trpljenja vseh časov. Hoditi v sedanjosti v plamenih, ki potrebuje vašo pomoč in držati za roko prihodnost: skupaj, preteklost, sedanjost in prihodnost.
Vprašanje, ki mi je bilo postavljeno, kakor sem že prej omenil, je, kakšna bi lahko bila vloga Univerze Gregoriane, a da bi lahko nadaljeval z odgovorom, vam moram pomagati opraviti spraševanje vesti. Ali to poslanstvo še uspeva prevajati karizmo družbe; uspe izraziti in dati konkretnost ustanovni milosti? Ni mogoče gledati nazaj na tisto, kar nas je ustvarilo, in to obravnavati kot na ohromljenega Anhizesa, ki ga je treba zapustili z izgovorom, da naša sedanjost in prihodnost ne moreta nositi njegove teže. Korenine nas spremljajo, korenin ne sekamo.
Ustanovna milost ima ime: Ignacij Lojolski in konkretno opredelitev v Duhovnih vajah in v Konstitucijah Družbe Jezusove. V zgodovini Družbe se je ustanovna milost vedno spremenila v intelektualno izkušnjo: uskladiti Božjo voljo, ki na skrivnosten način deluje in vodi človeštvo, z odločitvami generacij moških in žensk v gibanju. Na misel mi prihaja anekdota, ko je p. Ledóchowski želel duhovnost Družbe narediti čim bolj jasno in je objavil povzetke: vse jasno, tudi ura kosila … Vse jasno. Bil je velik prijatelj benediktinskega opata; prvo številko je poslal njemu in on je odgovoril: »P. Ledóchowski, s tem ste ubili Družbo.« Ker jo je zaustavil. In Družba gre naprej, napreduje z razločevanjem.
V ozadju je neposrednost med Stvarnikom in njegovo stvarjo. V 15. opombi se od tistega, ki ponuja duhovne vaje, zahteva, da ostane v ravnovesju, ker »Stvarnik deluje neposredno s stvarjo, in stvar s svojim Stvarnikom in Gospodom.« Če to aktualiziramo z vlogo učitelja, mislim, da je jasno, da je vaša naloga, da skozi študij kot edini cilj spodbujate odnos z Gospodom, ne da ga nadomestite.
Še vedno ostaja prvenstvo služenja kot merilo, ki omogoča, da popravimo to, kar počnemo. Da bi Bogu služili v stvareh, ki jih počnemo, moramo vse vračati namenu, za katerega smo bili ustvarjeni (prim. DV 23). Da bi prečistili namene, da bi ocenili primernost sredstev, moramo razločevati. Bolj jasno: ali to združevanje odgovarja ustanovni milosti? Vprašujem se: ali so tisti, ki vladajo in tisti, ki sodelujejo v sozvočju z ustanovno milostjo ali pa služijo sami sebi?
Končno čutiti s Cerkvijo, ki zahteva, da pustimo ob strani vsako lastno sodbo in da smo odprti in pripravljeni v vsem ubogati sveto Mater Cerkev (prim. DV 353), točka, ki bi lahko vključevala vprašanje intelektualne svobode in meja raziskovanja.
Omenjam tudi komentar teh pravil p. Kolvenbacha. Bilo je med kongregacijo prokuratorjev leta 1987. Poudaril je, da »vsaka ustvarjalnost, vsako duhovno gibanje, vsaka preroška in karizmatična pobuda izgubi smer, se porazgubi in izčrpa, če ni integrirana v namen večjega služenja, to je onkraj naših posvetnih načrtov, onkraj naših ambicij in zahtev po učinkovitosti. In to tudi, če na to pritisnemo papeški pečat.«
Zelo občutljivo pa je potem izvajanje pravila čutiti s Cerkvijo, ki poraja napetosti in konflikte, in kjer je težko postaviti meje med vero in razumom, med pokorščino in svobodo, med ljubeznijo in kritičnim duhom, med osebno odgovornostjo in cerkveno pokorščino. Vsako obdobje ima svoja merila: malo manj ali več sem, malo manj ali več tja. Kolvenbach je pojasnil, da »ne moremo ločevati tega, kar je Gospod združil v skrivnosti Kristusa in njegove Cerkve.« Skrivnost ni merljiva in združitev z njo zahteva stalno razločevanje. Stalno razločevanje. Na poti, vedno. Pošteno, globoko razločevanje, iskanje tistega, kar združuje in nikoli delo za tisto, kar nas ločuje od Kristusove ljubezni in od edinosti čutenja s Cerkvijo, ki ga ne smemo omejiti samo na besede nauka, na oklepanje predpisov. Način, kako uporabljamo nauk, ga nemalokrat skrči na brezčasnost, na ujetništvo v muzeju, medtem ko je nauk v gibanju, je živ, izraža občestvo vere s tistimi, ki svoje življenje navdihujejo pri evangeliju. Rod za rodom, vsi čakajo, da se uresniči Božje kraljestvo. P. Kolvenbach je dodal: »V vsakem primeru bi morala naša drža biti sledeča: doživljati bolečino konflikta in se na ta način udeležiti procesa, ki vodi k polnejšemu občestvu za uresničenje Jezusove molitve: 'Da bi bili eno, kakor sva midva eno' (Jn 17,22).« Bolečina konflikta in molitev. Na misel mi prihaja slovo p. Arrupeja, ko je šel obiskat tiste, ki so sprejemali preživele, sužnje … in kaj je rekel? »Prizadevajte si za integracijo teh ljudi, ki so zunaj sistema, ki pogosto bežijo iz svojih kultur. Toda, prosim vas, ne opustite molitve.« To je bila zadnja stvar, ki jo je Arrupe rekel, preden je stopil na letalo.
Mislim, da ta pravila razločevanja pomagajo odgovoriti na vprašanje o poslanstvu Gregoriane in jih lahko povzamemo v eni besedi: diakonija. Diakonija kulture v službi nenehnega ponovnega sestavljanja drobcev vsake menjave dobe. Diakonija, uresničena brez izogibanja naporu utelešenja ideje, napor ideje, ki išče sozvočje z duhom, iskanje občestva po konfliktih: notranjih in zunanjih konfliktih.
Zaradi tega imejte ambicijo misli, ki gradi mostove, ki se pogovarja z različnimi mislimi, ki teži k globini skrivnosti. Meni pri tem veliko pomaga lik labirinta. Iz labirinta lahko pridemo samo zgoraj, z višine. In nikoli ne moremo uspeti sami. Sedaj pa pred poučevanje postavimo odlomek Mateja (prim. Mt 25,31-46), ki povzema celotno iskanje modrosti med kulturami, ki so nekoč pojemale na podoben način, in je bilo povzeto takole: »Kultura je tisto, kar ostane, potem ko pozabimo, kar smo se naučili.« In tista kultura, ki ostane, je ljubezen.
Univerza je kraj dialoga. Poskusimo si predstavljati dva študenta, ki prideta vsak s svojo knjigo in si ju potem izmenjata. Vsak se bo domov vrnil samo z eno knjigo, če pa bosta študenta ob odhodu izmenjala razmišljanja ali ideje, bo vsak prinesel domov eno razmišljanje ali eno idejo več. A ne gre samo za količino: vsak bo dolžnik drugemu, vsak bo del drugega.
V tem času me tolaži, dobro mi dene branje učenja sv. Bazilija o Svetem Duhu, o tem, kako spremlja Cerkev, vse izhaja iz Njega. To je Jezusova obljuba, ki se uresničuje v času. Sveti Duh je harmonični skladatelj zgodovine odrešenja, On je harmonija. Tako kot Cerkev mora tudi Univerza biti harmonija glasov, izpeljana v Svetem Duhu.[7] Vsak človek ima svojo posebnost, vendar morajo biti te posebnosti vključene v simfonijo Cerkve in v njena dela in pravo simfonijo lahko ustvari samo Duh in jo ustvarja Duh. Na nas pa je, da je ne skazimo in jo izvajamo. Za vsako poslanstvo potrebujemo služabnike, ki so usklajeni s Svetim Duhom in so sposobni skupaj ustvarjati glasbo, tisto božansko, ki išče meso, kakor partitura išče inštrument. To pomeni sinodalnost. Univerza, ki vrši svojo nalogo s cerkvenim pooblastilom, mora poskrbeti, da pričuje in vzgaja v tem slogu. Pogosto prevladajo tiranski slogi, ki ne poslušajo, ki se ne pogovarjajo ob domnevi, da je samo lastna misel tista prava in včasih niti ne gre za misel, ampak samo za ideologijo. Prosim vas, bodite pozorni, da iz misli ne zdrsnete v ideologijo. Vprašajte se, ali ponudba profesorjev, ponudba študijskih programov, izbira dekanov, predsednikov, direktorjev in predvsem izbira najvišjih akademskih oblasti dejansko ustreza taki kakovosti, da še vedno opravičuje, da rimski škof to Univerzo zaupa Družbi Jezusovi. Za sv. Ignacija je bil potencial intelektualnega apostolata in visokošolskih hiš zelo jasen. Vendar pa obstajajo številne kritične prvine, ki izhajajo iz poštene analize rezultatov, zaradi katerih lahko dvomimo v sposobnost širjenja in pomnoževanja vere, ki teži k prevajanju v kulturo, kar je nameraval sv. Ignacij, ko je vztrajal pri vzgojnem poslanstvu.
Neredko smo videli študente vzgojnih središč Družbe, ki so pridobili določeno akademsko, znanstveno in tudi tehnično odličnost, vendar se zdi, da niso sprejeli Duha. Pogosto smo obžalovali dejstvo, da so se nekateri bivši študentje, potem ko so dosegli visoke voditeljske ravni, pokazali drugačni od tega, kar je ponujal vzgojni načrt. Tudi v zvezi s tem je nujen razmislek z iskreno samokritiko. Kot sem vam rekel na začetku, vas sedaj spodbujam, da se vprašate z besedami sv. Ignacija: »Kam bom šel in čemu?« (ES 206). In predvsem: »Kam grem in pred koga?« (DV 131). Vztrajajte pri teh vprašanjih, ki služijo razločevanju vaših namenov in morebitnemu njihovemu prečiščevanju, da bi razjasnili vašo usmeritev, da vas spomnijo na to, kar je značilno za to Univerzo in kar bi lahko pomagalo pri pregledu poslanstva vseh izobraževalnih krajev Družbe.
Kar odlikuje Gregoriano, je pred vašimi očmi. V grbu Univerze, ki ga morate držati skupaj z napisom na vratih tiste skromne hiše, iz katere izhajate kot Rimski kolegij. Če ste pozorni na grb, ponuja geslo, ki skuša povzeti karizmo te Univerze: religioni et bonis artibus. Kot je bilo značilno za baročna gesla, iz gesla izhaja problem ali dilema, katere rešitev je v napetosti med tema dvema prvinama. Religioni et bonis artibus. Tukaj sočasno najdemo obzorje razumevanja in vprašanje, ki ga je treba poglobiti. Dejansko je poudarjeno to, kar Ignacij pravi v Konstitucijah v zvezi s sredstvi, tistimi, ki inštrument združijo z Bogom (v geslu je to izraženo z besedo »religio«) in tistimi, ki jih dajejo na razpolago ljudem (izraženo kot umetnost). V tem primeru se obračam na vas, ki imate oblast in vodite poslanstvo skozi to Univerzo pred Bogom in pred študenti: Zakaj delate, kar delate in za koga to delate? Sv. Ignacij potem poudari hierarhijo teh sredstev: »Uspešnejša (so) tista sredstva, ki orodje zvežejo z Bogom in ga uberejo, da se da dobro voditi Božji roki, kakor tista, ki ga prilagajajo ljudem … Le od notranjih darov morajo namreč vsi zunanji darovi dobiti svojo moč za namen, ki smo si ga določili« (Konst. X,823). In v evangeliju naletimo na vprašanje, ki pri vsakem projektu povzroča zaskrbljenost: »Kjer je tvoj zaklad«, »tam bo tudi tvoje srce« (Mt 6,21).
V Duhovnih vajah se sv. Ignacij vrne k temi duhovnega prvenstva, ki si ga ne smemo zamišljati breztelesno, in nas pogosto vabi, naj prosimo »za notranje spoznanje Gospoda, ki se je zame učlovečil, da bi ga bolj ljubil in hodil za njim« (DV 104, 113, 130 itd.) v stvareh, ki jih počnem. Ignacij namreč ne pozablja na »propter nos« in na »propter nostam salutem« v veroizpovedi – zaradi nas in zaradi našega zveličanja – kjer univerzalno zveličanje postane konkretno in bivanjsko v tem »za nas«, »zame«. Ne gre za abstrakcijo, ampak za konkretnost, za resničnost, ki jo doživljamo, za odrešeno življenje, v katerem se jaz in mi ne moreta ločiti, vedoč, da ni vse odrešenje. Kako bi nam moglo biti v odrešenje, če je to, kar nas vodi, samo hlepenje po moči? V vprašanjih vladanja je to zelo navzoča tema. In na koncu nas Ignacij uči, da mora biti vse izraženo kot vztrajna prosilna molitev, se pravi kot milost, za katero moramo prositi, ne pa kot sad človeškega truda. In kako žalostno, kadar vidimo, da se zanesemo predvsem na človeška sredstva in danes vse zaupamo trenutnemu menedžerju. In vi, ki ste tukaj, kako je z vašim odnosom do Gospoda? Kako je s tvojo molitvijo? Je v resnici formalna ali je sploh ni? Kako je, kje je tvoje srce? Univerza mora biti dom srca, to sem vam povedal: kako je s srcem, nas uči Viljem iz Saint-Thierryja »sila duše, ki jo kot po neki naravni teži vodi do kraja in namena, ki sta ji lastna.«[8]
Za konec se vračam k sv. Frančišku Ksaveriju in njegovi želji, da bi šel na vse univerze in »pretresel tiste, ki imajo več znanja kot ljubezni«, da bi se čutili prisiljene postati misijonarji iz ljubezni do bratov. Spominjam vas na to: tako takrat kot danes je po ignacijanski karizmi kultura poslanstvo ljubezni. Rad bi vam zapustil to spodbudo za preverjanje notranjosti in sredstev. In dodajam še nekaj, ne pozabite na smisel za humor, nek moški, neka ženska, ki nima čuta za humor, ni človek. Priporočam, molite tisto lepo molitev Tomaža Moora: »Gospod, daj mi dobro prebavo in kaj za prebavljanje.« Poiščite jo, molite jo. Nekaj vam priznam, sam jo molim že več kot štirideset let in mi dobro dene, mi dobro dene! Ne izgubite smisla za humor.
In sedaj, preden končam, vam zaupam še zanjo opombo sv. Ignacija, drugo v Duhovnih vajah, misleč predvsem na vas, študentke in študenti: »Duše ne nasiti in ne zadovolji obilnost znanja, temveč notranje čutenje in okušanje stvari.« Pošteno ovrednotenje vzgojne izkušnje temelji na uvajanju in pomoči pri samostojnem napredovanju v globino, ob izogibanju intelektualističnim labirintom in priučenemu kopičenju ter ob gojenju čuta za ironijo. Izogibanje intelektualističnim labirintom, iz katerih ne moremo iziti sami, in priučenemu kopičenju in ob gojenju čuta za ironijo. In želim vam, da boste na tej poti mogli okušati skrivnost. Hvala.
