Papež: Da bi spremenili svet, moramo spremeniti vzgojo in izobraževanje

Vatican News

Simpozij sta v Rimu organizirala univerza Lumsa in visoka šola z imenom Vzgajati za srečanje in solidarnost, sodelovala pa sta tudi argentinska mreža katoliških univerz Uniservitate in Dikasterij za kulturo in vzgojo. Kot je dejal papež, je srečanje še posebej zanimivo za Cerkev, ki jo je Pavel VI. imenoval »strokovnjakinja za človečnost«. Gre za izraz, ki zahteva predanost, da bi ga lahko uresničili pri vzgojno-izobraževalnem delu.

Videti kompleksnost sveta in Jezusova pedagogika

Sveti oče je na začetku govora spomnil na film Društvo mrtvih pesnikov, ki govori o novem učitelju v nekem priznanem kolegiju, ki poskuša vnesti izvirno metodo poučevanja. Ta profesor književnosti začne svojo prvo uro z nepričakovanim predlogom: učence spodbudi, naj stopijo na svoje mize in na razred pogledajo z drugega zornega kota. Prizor nam pokaže, kaj bi moralo biti izobraževanje: ne le posredovanje vsebin, ampak preoblikovanje življenja. Ne le ponavljanje obrazcev, ampak urjenje, da bi videli kompleksnost sveta.

»V Jezusovi pedagogiki je ta slog zelo jasen. Najdemo ga v eni od njegovih najpogostejših oblik poučevanja, to so prilike. Gospod z njimi ne govori na abstrakten način, ki ga lahko razume le neka elita, ampak na preprost in vsem dostopen način. Prilika je zgodba, ki poslušalcu omogoča, da vstopi v pripoved, se vanjo vključi in se sooči z osebami. Jezus si prizadeva, da poslušalec ne bi ostal samo prejemnik sporočila, ampak bi se v prvi osebi vključil v zgodbo.«

Spremeniti vzgojo in izobraževanje, da bi spremenili svet

V primerjavi s tem slogom pa današnja globalizacija – kot je izpostavil papež – prinaša tveganje za izobraževanje, namreč z zvedbo na določene programe, ki so pogosto podrejeni političnim in gospodarskim interesom. »Ta uniformnost v sebi skriva oblike ideološke pogojenosti, ki ponarejajo vzgojno-izobraževalno delo in ga spreminjajo v orodje za cilje, ki se precej razlikujejo od spodbujanja človekovega dostojanstva in iskanja resnice.«

Ker sveta ne moremo spremeniti, če ne spremenimo vzgoje, je potreben skupen razmislek o tem, kako začeti in izvesti to spremembo. Papež je izpostavil pedagoško metodo service-learning oziroma učenje prek služenja, ki ga je razvil Latinskoameriški center za učenje in solidarnostno služenje (Centro Latinoamericano de Aprendizaje y Servizio Solidario), ki temelji na vlaganju v skupnostno odgovornost študentov prek socialnih projektov, ki so del akademskega izobraževanja. »Na ta način katoliške vzgojno-izobraževalne ustanove počastijo svoj lastni naziv. Če je šola ali univerza katoliška, to ne doda le častnega pridevnika k njenemu imenu, temveč pomeni razvijanje posebnega pedagoškega sloga in poučevanja v skladu z naukom evangelija,« je dejal sveti oče.

Vzgojno zavezništvo

Mreža katoliških univerz Uniservitate je primeren odziv na namene globalnega vzgojnega sporazuma, v kolikor vlaga v formativne programe, ki so odprti za vse. Kot pravi afriški pregovor, za vzgojo enega otroka je potrebna celotna vas. »Oblikujmo torej “vzgojno vas”, v kateri nam bo skupno prizadevanje za vlaganje v pozitivne in kulturno veljavne medčloveške odnose,« je pozval.

Na ta način lahko zagotovo dozori »vzgojno zavezništvo med vsemi, ki prispevajo k rasti človeka v njegovih znanstvenih, političnih, umetniških, športnih in drugih izrazih«. »Izobraževanje namreč ni dejavnost, ki se konča, ko zapustimo učilnico ali knjižnico: nadaljuje se v življenju, v srečanjih in na poteh, ki jih vsak dan prehodimo. Poslušati drugega, razmišljati o pogovoru – to je pot izobraževanja.«

»Zavezništvo, h kateremu vas vabim,« je zatrdil papež, »bo moralo biti oblikovalec miru, pravičnosti in sprejemanja med vsemi ljudmi ter širiti svoje blagodejne učinke z vse intenzivnejšim sodelovanjem. Spodbujati bo moralo dialog med verstvi in skrb za naš skupni dom. Zavedamo se, da naloga ni lahka, vendar je vznemirljiva!«

Stik z realnostjo in kultura radovednosti

Izpostavil je, da so pred tem izzivom vse katoliške šole »poklicane, da pogumno izvedejo potrebne spremembe in svoje dejavnosti usmerijo v skladu z naukom Jezusa, našega skupnega Učitelja«. Kot podporo pri povezovanju različnih pobud je papež navedel dve načeli iz apostolske spodbude Evangelii gaudium: resničnost je pomembnejša od ideje  (št. 231-233) in celota je nad delom (št. 234-237).

Pedagoški projekti morajo učencem omogočiti stik s stvarnostjo, ki jih obdaja, tako da se na podlagi izkušenj naučijo preoblikovati svet ne zaradi lastne koristi, temveč v duhu služenja. Katoliško izobraževanje pa mora prav tako spodbujati »kulturo radovednosti« in pri tem ceniti umetnost postavljanja vprašanj. »Podpirajmo mlade pri tem raziskovanju sebe in sveta, ne da bi znanje omejili na zmožnost uma, temveč ga dopolnimo s spretnostjo marljivih rok in velikodušnostjo gorečega srca.« Spomnil je na trojni jezik vzgoje, ki mora biti namenjena umu, srcu in rokam: naučiti se razmišljati o tem, kar čutimo in delamo, čutiti to, kar delamo in mislimo, ter delati to, kar čutimo in mislimo.

Skrbeti za človekovo srce

Sveti oče je govor sklenil z mislijo, da je središče dobre vzgoje skrb za človekovo srce: »V “tekočem svetu je treba ponovno govoriti s srcem” (okrožnica Dilexit nos, 9), kajti samo tako, da bomo izhajali iz srca, bodo naše skupnosti zmogle povezati različne inteligence in volje ter jih pomiriti, da nas bo Sveti Duha vodil kot mrežo bratov.« Dodal je, da so danes morda največji sovražnik na poti zorenja ideologije, ki nam ne pomagajo rasti; ideologije karkšne koli vrste so sovražnik zorenja. »Gospod naj v vas vedno ohranja vzgojno gorečnost,« je še dejal.