Papež Dikasteriju za kulturo in vzgojo: Širiti obzorja, znebiti se pesimizma, ohranjati upanje

Vatican News

Člani Dikasterija za kulturo in vzgojo so se zbrali na svojem prvem plenarnem zasedanju. Papež je najprej poudaril, da je postaviti skupaj kulturo in vzgojo tvegano, a pomembno, ter pojasnil, da je združitev dveh ustanov Svetega sedeža – pred reformo sta to bila Papeški svet za kulturo in Papeški svet za katoliško vzgojo – vodila »vizija možnega dialoga, sinergije in inovacije, ki bi lahko ti dve področji, torej kulturo in vzgojo, naredili še bolj rodovitni«.

Ne potrebujemo tovarn za doseganje rezultatov

Papež Frančišek je zatrdil, da svet ne potrebuje ponavljanj tistega, kar že je, ampak »potrebuje nove koreografe, nove interprete virov, ki jih človek nosi v sebi, nove družbene pesnike«: »Ne potrebujemo izobraževalnih modelov, ki so zgolj “tovarne rezultatov”, brez kulturnega projekta, ki bi omogočil formacijo oseb, sposobnih pomagati svetu obrniti nov list, izkoreniniti neenakosti, endemično revščino in izključevanje. Patologije sedanjega sveta niso neka fatalnost, ki bi jo morali pasivno, še manj pa lagodno sprejemati. Šole, univerze in kulturni centri bi nas morali učiti, da si želimo, da ostanemo žejni, da imamo sanje, saj, kot nas opominja drugo Petrovo pismo, “pričakujemo nova nebesa in novo zemljo, v katerih biva pravičnost” (2 Pt 3,13).«

Osnovni kriterij: kvaliteta pričakovanj

Po papeževih besedah bi ravno to moral postati »osnovni kriterij za razločevanje in spreobrnjenje naših kultur in vzgojno-izobraževalnih praks: kvaliteta pričakovanj«. »Ključno vprašanje za naše ustanove se glasi: “Kaj v resnici pričakujemo?”. Morda bo iskren odgovor razočaral: uspeh v očeh sveta, čast biti na lestvici najboljših ali samoohranitev. Seveda pa bi bilo v tem primeru to premalo! Bratje in sestre, izkušnja, ki nam jo omogoča Bog, je nekaj drugega!«

Zato se je na zbrane obrnil s spodbudo: »Svoje poslanstvo na izobraževalnem in kulturnem področju razumite kot poziv k širjenju obzorij, prekipevanju od notranje vitalnosti, ustvarjanju prostora za nove možnosti, podeljevanju daru, ki postane širši šele, ko ga delimo. Vzgojitelju in umetniku moramo reči: “Bodi obilen! Tvegaj!”«

Znebiti se strahu in pesimizma, ohranjati upanje

Izpostavil  je, da ni razloga za strah, kajti Kristus je »naš vodnik in tovariš na poti« in ker »smo varuhi kulturne in izobraževalne dediščine, ki je večja od nas samih«, pri čemer je spomnil na svetega Avguština, svetega Tomaža Akvinskega, sveto Edith Stein in mnoge druge svetnice in svetnike, ki so gojili gorečnost do vzgoje in kulture, izpostavil je šole in univerze, pa tudi mnoge umetnice in umetnike, ki so se navdihovali pri Kristusovih skrivnostih.

»Obdani s takšno množico pričevalcev, se znebimo pesimizma. Z vsemi močmi si prizadevajmo, da bi človeka umaknili iz sence nihilizma, ki je morda najnevarnejša rana današnje kulture, saj je tista, ki želi odstraniti upanje. Ne pozabimo, da upanje ne razočara, ampak predstavlja moč,« je zatrdil papež in dodal, da v tej zgodovinski dobi želi zaklicati: »Ne pozabimo na upanje!«

Kulturni genocid

V nadaljevanju govora je sveti oče dejal, da imamo danes na svetu največje število učencev v zgodovini: približno 110 milijonov otrok konča osnovnošolsko izobraževanje. A istočasno imamo približno 250 milijonov otrok in mladostnikov, ki ne obiskuje šole.

»Moralni imperativ je, da je treba nujno spremeniti te razmere. Kulturni genocid se namreč ne dogaja le z uničevanjem dediščine. Bratje in sestre, kulturni genocid je, ko otroke oropamo prihodnosti, ko jim ne zagotovimo pogojev, da bi postali to, kar bi lahko postali.«

»Naša odgovornost je ogromna,« je poudaril. »Ponavljam: ogromna! Vzgajati pomeni imeti pogum potrditi drugega z izrazom svetega Avguština: “Volo ut sis.” “Hočem, da si.”!«

Kompleksni kulturni prehodi so pogosto najrodovitnejši

Posebej pomembno področje, ki določa epohalne spremembe, je področje velikanskih preskokov v znanstvenem razvoju in tehnoloških inovacijah. Danes ne moremo prezreti digitalnega prehoda in umetne inteligence z vsemi njunimi posledicami. »Ta pojav nas postavlja pred ključna vprašanja. Raziskovalne centre naših univerz pozivam, naj se vključijo v preučevanje sedanje revolucije ter osvetlijo njene prednosti in nevarnosti.«

Ponovil je: »Ne smemo dopustiti, da bi zmagal občutek strahu. Ne pozabite, da se kompleksni kulturni prehodi pogosto pokažejo za najbolj rodovitne in ustvarjalne za razvoj človeške misli. Kontemplacija živega Kristusa nam omogoča, da imamo pogum, da se usmerimo v prihodnost in zaupamo Gospodovi besedi, ki nas izziva: “Prepeljimo se na drugo stran!” (Mr 4,35).«