Papež krvodajalcem: Zastonjsko dejanje, ki premaguje meje in ruši ovire
Vatican News
Papež je v svojem govoru razmišljal o treh vidikih, povezanih s krvodajalstvom: veselje, pričevanje in solidarnost.
»Prvi: veselje. Veselje in pozitivnost sta pogosti značilnosti v prostovoljskih krogih in na splošno med ljudmi, ki se zavzemajo za dobro drugih. To se čuti tudi tukaj med vami in ni naključje. Darovati z ljubeznijo namreč prinaša veselje. To je rekel sam Jezus: "Večja sreča je dajati kot prejemati" (prim. Apd 20,35). Razlog je v tem, da smo "bili ustvarjeni […], da bi darovali ljubezen, da bi bila ljubezen navdih za vsako našo dejavnost" (Benedikt XVI., Pozdrav mladim v Westminstrski katedrali, 18. september 2010). Dar daje veselje, saj se v njem vse naše življenje spremeni in zacveti, ko vstopa v svetlo dinamiko evangelija, v katerem vse najde svoj smisel in polnost v ljubezni. Vi zastonjsko dajete drugim pomemben del sebe, svojo kri, in gotovo poznate srečo, ki prihaja iz podelitve.«
Drugi vidik, o katerem je spregovoril sveti oče, je bil pričevanje. »V svetu, ki je onesnažen z individualizmom in ki v drugem pogosto vidi bolj sovražnika, proti kateremu se je treba boriti, kot brata, s katerim se je treba srečati, je vaša nesebična in anonimna gesta znamenje, ki premaguje brezbrižnost in osamljenost, premaguje meje in ruši ovire. Darovalec ne ve, komu bo namenjena njegova kri, prav tako prejemnik transfuzije običajno ne ve, kdo je njegov dobrotnik. In kri sama je v svojih življenjskih funkcijah zgovoren simbol: ne ozira se na barvo kože niti na etnično ali versko pripadnost prejemnika, ampak ponižno vstopi, kamor lahko, in ko teče po žilah, poskuša doseči vsak del organizma, da bi mu prinesla energijo. Tako deluje ljubezen. In v tem smislu je pomenljiva gesta iztegnjene roke, ki je potrebna v trenutku darovanja krvi. Zelo je podobna Jezusovi med pasijonom, ko je prostovoljno razprl svoje telo na križu. Gre za gesto, ki govori o Bogu in nas spominja, da "evangelizacijsko poslanstvo Cerkve poteka prek ljubezni" (prim. Janez Pavel II., Homilija med beatifikacijo matere Terezije iz Kalkute, 19. oktober 2003).«
Tretja beseda, ob kateri je razmišljal papež Frančišek, pa je bila solidarnost. »Kdor sledi krvi, pride do srca, fizično, pa tudi duhovno: pride do "združitvenega središča [...] osebe" (Okrožnica Dilexit nos, 55), kjer se srečata "samovrednotenje in odprtost za druge" (prav tam, 18); na najodličnejši kraj sprave in edinosti. In v zvezi s tem bi vas rad povabil, da bi darovanje krvi živeli ne samo kot dejanje človeške velikodušnosti, ampak tudi kot pot duhovne rasti na poti solidarnosti, ki združuje v Kristusu, kot dar Gospodu usmiljenja, ki se poistoveti s trpečimi (prim. Janez Pavel II., Nagovor udeležencem solidarnostnega pohoda voditeljev Združenja italijanskih krvodajalcev in darovalcev organov, 2. avgust 1984). Slediti krvi, da bi dosegli srce – ne pozabite tega, kri doseže srce –, oziroma da bi vedno bolj objeli vsakega moškega in vsako žensko, ki ju srečate, v eno samo ljubezen.«
