Papež Frančišek sprejel katolikosa-patriarha Asirske Cerkve Vzhoda Mara Awo III.
Papež Frančišek
Govor papeža Frančiška
Vaša svetost, draga sestra, dragi bratje v Kristusu!
»Gospod vekov […] je v najnovejšem času začel vlivati v obilnejši meri med seboj ločenim kristjanom duha spokornosti in hrepenenje po edinosti.« (Dekr. Unitatis redintegratio, 1). Na misel mi prihaja tisto, kar je rekel veliki Zizioulas, božji mož, ki je dejal: »Poznam datum zedinjenja, poznam ga«. Kateri je? »Dan po poslednji sodbi«. Najprej ne bo zedinjenja, medtem pa moramo skupaj hoditi, skupaj moliti in delati skupaj. To je, kar zdaj počnemo. Sveti Janez Pavel II. je sprejel Njegovo Svetost Mar Dinkho IV. ob prvem uradnem srečanju med rimskim škofom in katolikosom-patriarhom Asirske Cerkve Vzhoda pred štiridesetimi leti, kot je pravkar spomnila Vaša Svetost. Te besede so povzete iz Odloka o ekumenizmu Drugega vatikanskega koncila Unitatis redintegratio, katerega šestdesetletnico katoliška Cerkev praznuje ta mesec. Korak za korakom, počasi.
Prav »želja po enosti«, na katero se Dekret večkrat sklicuje (glej UR, 7), je spodbudila naše predhodnike k srečanju. Ta »desiderium unitatis«, po čudovitem izrazu svetega Janeza Kasijana (Collationes, 23, 5), je milost, ki je navdihovala ekumensko gibanje od njegovih začetkov in jo moramo nenehno gojiti. Vzbujena od Svetega Duha ni nič drugega kot goreča želja samega Kristusa, izražena na predvečer njegovega trpljenja, »da bi bili vsi eno« (Jn 17,21).
Vaša svetost, dragi brat, natanko ta ista »želja po enosti« nas navdušuje danes, ko se spominjamo tridesete obletnice skupne kristološke izjave med našima Cerkvama, ki je končala 1500 let trajajoče doktrinarne polemike glede Efeškega koncila. Ta zgodovinska izjava je priznala legitimnost in točnost različnih izrazov naše skupne kristološke vere, kot so jo oblikovali očetje v Nicejski veroizpovedi. Ta »hermenevtični« pristop je omogočil temeljno načelo, ki ga je potrdil koncilski odlok, to je, da je bila ista vera, ki so jo izročili apostoli, izražena in sprejeta v različnih oblikah in na različne načine, odvisno od različnih življenjskih pogojev (gl. Unitatis redintegratio, 14 ). In to je bilo pomembno načelo.
Prav skupna kristološka izjava je napovedala ustanovitev Mešane komisije za teološki dialog med našima Cerkvama, ki je dala opazne rezultate tudi na pastoralni ravni. Posebej bi rad spomnil na dogovor iz leta 2001 o anafori apostolov Adaja in Marija, ki je vernikom v določenih okoliščinah dovoljeval določeno communicatio in sacris; leta 2017 pa skupno izjavo o »zakramentalnem življenju«. Pred kratkim, pred dvema letoma, je dokument Podobe Cerkve v sirskem in latinskem izročilu postavil temelj za skupno razumevanje osnovanja Cerkve.
Danes imam torej priložnost, da se vsem vam teologom, članom mešane komisije, zahvalim za vašo zavzetost. Dejansko brez vašega dela ti doktrinarni in pastoralni dogovori ne bi bili mogoči. Vesel sem, da je izšla spominska knjiga z različnimi dokumenti, ki označujejo etape naše poti k polnemu občestvu, s skupnim predgovorom Vaše svetosti in mene. Teološki dialog je namreč nepogrešljiv na naši poti k enosti, saj je enost, po kateri hrepenimo, enost v veri, pod pogojem, da dialog resnice ni nikoli ločen od dialoga ljubezni in dialoga življenja: popolnega človeškega dialoga.
To enost v veri so že dosegli svetniki naših Cerkva. So naši najboljši vodniki na poti do polnega občestva. Iz tega razloga, s soglasjem Vaše svetosti in patriarha Kaldejske Cerkve, pa tudi ob spodbudi nedavne sinode Katoliške Cerkve o sinodalnosti, ki je spomnila, da je zgled svetnikov drugih Cerkva »dar, ki ga lahko sprejmemo in vstavimo njihov spomin v naš liturgični koledar« (Končni dokument, št. 122), z veseljem sporočam, da bo veliki Izak iz Niniv, eden najbolj čaščenih očetov sirsko-vzhodne tradicije, priznan kot učitelj in svetnik iz vseh tradicij, vpisan v Rimski martirologij.
Na priprošnjo svetega Izaka iz Niniv, združeno s priprošnjo blažene Device Marije, Matere Kristusa, našega Boga in Zveličarja, naj kristjani Bližnjega vzhoda vedno pričujejo za vstalega Kristusa v deželah, ki jih mučijo vojne. In naj prijateljstvo med našima Cerkvama še naprej cveti do tistega blaženega dne, ko bomo lahko skupaj obhajali na istem oltarju in prejeli obhajilo istega Rešnjega Telesa in Krvi, »da bi svet veroval« (Jn 17,21). !
Hvala, vaša svetost! Še naprej hodimo skupaj, skupaj molimo in delajmo skupaj ter stopajmo naprej po tej poti k polni enosti. In hvala vsem za ta obisk. Ostanimo povezani v medsebojni molitvi.
Zdaj pa vas vabim, da skupaj zmolimo molitev, ki nas jo je naučil Gospod Jezus, Očenaš. Vsak naj jo moli po svojem izročilu in v svojem jeziku, polglasno.
