Predgovor papeža Frančiška v knjigo: »Upanje je luč v noči«
Papež Frančišek
Predgovor v knjigo »Upanje je luč v noči«
Jubilej 2025, sveto leto, za katerega sem želel, da bi bilo posvečeno temi »Romarji upanja«, je ugodna priložnost za razmišljanje o tej temeljni in odločilni krščanski kreposti. Posebno v časih, v kakršnih živimo, v katerih nas tretja svetovna vojna po koščkih, ki se odvija pred našimi očmi, lahko pripelje do tega, da sprejmemo stališča mračnega obupa in slabo prikritega cinizma.
Upanje pa je dar in naloga za vsakega kristjana. Dar, ker nam ga ponuja Bog. Upanje namreč ni zgolj dejanje optimizma, ko včasih upamo, da bomo opravili izpit na univerzi (»Upam, da mi bo uspelo«) ali si želimo lepega vremena za izlet v naravi v pomladanski nedelji (»Upajmo, da bo lepo vreme«). Ne, upanje pomeni čakati na nekaj, kar nam je že bilo dano: odrešenje v večni in neskončni Božji ljubezni. Tista ljubezen, tisto odrešenje, ki dajeta okus našemu bivanju in predstavljata temelj, na katerem svet stoji kljub vsem hudobijam in podlostim, ki so jih povzročili naši grehi. Upati torej pomeni sprejeti to darilo, ki nam ga Bog ponuja vsak dan. Upati pomeni okušati čudežnost dejstva, da nas ljubi, išče in želi Bog, ki se ni skril v svoja nepredirna nebesa, ampak je postal meso in kri, zgodovina in dnevi, da bi delil našo usodo.
Upanje je tudi naloga, za katero smo kristjani dolžni skrbeti in jo uporabiti v dobro vseh bratov in sester. Naloga je v tem, da ostanemo zvesti daru, ki smo ga prejeli, kakor je upravičeno opozorila Madeleine Delbrêl, Francozinja dvajsetega stoletja, ki je bila sposobna evangelij ponesti na zemljepisno in bivanjsko obrobje Pariza sredine preteklega stoletja, ki je bilo zaznamovano z razkristjanjenjem. Madeleine Delbrêl je zapisala: »Krščansko upanje nas postavlja na tisto grebensko pot, na tisto mejo, kjer naša poklicanost zahteva, da se vsak dan in vsako uro odločimo, da bomo zvesti Božji zvestobi do nas.« Bog nam je zvest, naša naloga je, da odgovorimo na to zvestobo. Toda pozor: ne rojevamo mi te zvestobe, Božji dar je, ki deluje v nas, če se pustimo oblikovati moči njegove ljubezni, Svetemu Duhu, ki deluje kot dih navdiha v našem srcu. Na nas pa je torej naloga, da kličemo ta dar: »Gospod, daj, da ti bom zvest v upanju!«
Dejal sem, da je upanje Božji dar in naloga za kristjane. Da bi živeli upanje, potrebujemo »mistiko odprtih oči«, kakor jo je imenoval veliki teolog Joseph-Baptist Metz: znati povsod opaziti znamenja upanja, vdor možnega v nemogoče, milost tam, kjer se zdi, da je greh izpodkopal vsako zaupanje. Pred časom sem imel priložnost govoriti z dvema izjemnima pričevalcema upanja, z dvema očetoma: z Izraelcem Ramijem in Palestincem Bassamom. Oba sta svoji hčerki izgubila v spopadu, ki že preveč desetletij obliva s krvjo Sveto deželo. Kljub temu pa sta v imenu svoje bolečine, trpljenja, ki sta ga doživela zaradi smrti svojih hčerkic, Smader in Abir postala prijatelja, celo brata: odpuščanje in spravo živita kot konkretno, preroško in pristno dejanje. Srečanje z njima mi je dalo veliko, zelo veliko upanja. Njuno prijateljstvo in bratstvo sta me naučila, da sovraštvo čisto konkretno ne more imeti zadnje besede. Sprava, ki jo živita kot posameznika, preroštvo večje in širše sprave, predstavlja nepremagljivo znamenje upanja. In upanje nas odpira za nepredstavljiva obzorja.
Vsakega bralca tega besedila vabim h preprostemu a konkretnemu dejanju: zvečer, preden boste šli spat in boste prehodili dogodke in srečanja, poiščite neko znamenje upanja v pravkar minulem dnevu. Nasmeh nekoga, od katerega ga niste pričakovali, hvaležnost, ki ste jo opazili v šoli, prijaznost na delovnem mestu, gesto pomoči, čeprav majno: upanje je resnično »otroška krepost«, kot piše Charles Péguy. In postati moramo otroci, z njihovimi očmi, ki se čudijo svetu, da bi jo srečali, jo spoznali in jo cenili. Izurimo se, da bomo prepoznali upanje. Potem se bomo znali čuditi, koliko dobrega je v svetu. In naše srce bo razsvetlilo upanje. In tako bomo za tiste okoli nas lahko svetilniki upanja.
FRANČIŠEK
Vatikan, 2. oktobra 2024
