Sveti oče: Knjižnice naj bodo kraji miru, oaze srečevanja in svobodne razprave
Vatican News
Sveti oče je na začetku govora izrazil veliko zadovoljstvo nad tem, da se Vatikanska apostolska knjižnica vedno bolj odpira za svet, znamenje česar je tudi sedanji simpozij v Vatikanu, ki so se ga med drugim udeležili predstavniki triindvajsetih knjižnic po svetu. »Vatikanska knjižnica je želela vzpostaviti dialog s prijateljskimi in sorodnimi ustanovami o nekaterih ključnih točkah in pripravila študijska srečanja, za katere upam, da se bodo nadaljevala v znamenju vzajemne obogatitve,« je dejal papež.
Ta dialog, ki bo potekal o konkretnih in natančno določenih temah, bo vsem pomagal bolje razviti formativni in kulturni potencial sodelujočih knjižnic v današnjem času. »Knjižnice so namreč poklicane, da dediščino preteklosti posredujejo na način, ki je smiseln za nove generacije, ki živijo potopljene v tekočo kulturo in zato potrebujejo trdno, formativno, prijazno in vključujoče okolje, da bi lahko oblikovale nove sinteze, ki bodo znale vključiti sedanjost in z upanjem gledati v prihodnost. Vaše poslanstvo je zares vznemirljivo.«
Papež knjižničar
Frančišek je spomnil na papeža Pija XI., ki ga nekateri imenujejo tudi »papež knjižničar«. Najprej je vodil Ambrozijansko knjižnico v Milanu, zatem pa tudi Vatikansko apostolsko knjižnico.
»Bil je aktiven in konkreten človek, radoveden na področju znanosti in množičnih medijev, ki je spodbujal pomen knjižnic v izjemno težkem zgodovinskem obdobju med obema svetovnima vojnama. Medtem ko se je evropska kultura izrodila v med seboj nasprotne si ideologije, je papež Vatikanski knjižnici dodal nove prostore; spodbujal je sistematično katalogizacijo; odprl je šolo s prakso za knjižničarje. Pod njegovo zaščito je knjižnica postala varen kraj za številne učenjake, tudi za tiste, ki so jih preganjali totalitarni režimi, ki jim je papež vedno odločno nasprotoval.«
Delo knjižničarjev in tehnologija
»Pij XI. nam daje misliti o iznajdljivosti, pogumu in konkretnosti dela, ki ga je opravil. Danes se soočamo z enako odločilnimi kulturnimi in družbenimi izzivi, ki jih je treba obravnavati s potrebno posodobitvijo,« je zatrdil papež Frančišek in dodal, da je tehnologija močno spremenila delo knjižničarjev, saj je postalo bolj raznoliko in hitrejše.
»Komunikacijska sredstva in informacijski viri so odprli poti, ki si jih pred nekaj leti še ni bilo mogoče predstavljati. Sistemi za preučevanje, katalogizacijo in uporabo knjižničnih virov so se pomnožili. Vse to prinaša številne prednosti, pa tudi nekatera tveganja: velike podatkovne zbirke so bogati rudniki, vendar je težko nadzorovati njihovo kakovost.«
Nevarnost intelektualne in kulturne revščine
Zaradi visokih stroškov hranjenja papirnih zbirk, zlasti starodavnih, lahko le nekaj držav na svetu ponudi določene svetovalne in raziskovalne storitve. Šibkejši narodi tako niso izpostavljeni le materialni, temveč tudi intelektualni in kulturni revščini. Po papeževih besedah je najhujša nevarnost to, da bo »svetovna vojna po koščkih« upočasnila napredek; da bo »zelo drago orožje kulturo oropalo sredstev, ki jih potrebuje za širjenje«; da bodo konflikti »študentom preprečili učenje in raziskovanje ter uničili šole, univerze in izobraževalne projekte«.
Zaščititi dediščino in spodbujati znanje
Mnoge kulturne institucije so se pred vojnim nasiljem in plenjenjem znašle nezaščitene, kar se je v preteklosti zgodilo že velikokrat. »Prizadevajmo si, da se to ne bo nikoli več zgodilo,« je pozval sveti oče, »na spopad civilizacij, ideološki kolonializem in brisanje spomina se odzovimo s skrbjo za kulturo. Strašno bi bilo, če bi poleg številnih pregrad med državami postavili tudi virtualne zidove. V tem pogledu imate knjižničarji pomembno vlogo ne le pri zaščiti zgodovinske dediščine, temveč tudi pri spodbujanju znanja. Spodbujam vas, da si še naprej prizadevate za to, da bodo vaše ustanove kraji miru, oaze srečevanja in svobodne razprave.«
Štiri načela
V podporo pri tem prizadevanju je papež Frančišek zbranim želel ponuditi štiri načela, o katerih govori tudi v apostolski spodbudi Evangelii gaudium (prim. 222-237): čas je pomembnejši kakor prostor, edinost je nad sporom, resničnost je pomembnejša od ideje in celota je nad delom.
Prvo načelo: čas je pomembnejši kakor prostor. »Vi varujete ogromne zakladnice znanja: naj postanejo kraji, kjer je čas namenja razmisleku, kjer se človek odpira duhovni in transcendentni razsežnosti. Tako boste spodbujali dolgoročne študije brez obsedenosti s takojšnjimi rezultati, v tišini in meditaciji pa vlagali v rast novega humanizma.«
Drugo načelo: edinost je nad sporom. »Pri akademskem raziskovanju se neizogibno pojavljajo polemike, ki jih je treba voditi v okviru resne razprave, da ne bi prišlo do izigravanja. Knjižnice morajo biti odprte za vsa področja znanja in pričati o občestvu namer med različnimi pogledi.«
Tretje načelo: resničnost je pomembnejša od ideje. »Dobro je, da konkretnost izbir in pozornost do resničnosti rasteta v tesnem stiku s kritičnim in spekulativnim pristopom, da bi se izognili vsakršnemu napačnemu nasprotju med mislijo in izkušnjo, med dejstvi in načeli, med prakso in teorijo. Obstaja primat realnosti, ki ga mora razmišljanje vedno spoštovati, če želi iskreno iskati resnico.«
Četrto načelo: celota je nad delom. »Poklicani smo, da uravnovesimo napetosti med lokalnim in globalnim, pri tam pa ne pozabimo, da nihče ni izoliran individuum, ampak je vsak posameznik oseba, ki živi družbene vezi in mreže, v katerih odgovorno sodeluje.«
Papež je zbrane spodbudil, naj se ne bojijo kompleksnosti sveta, v katerem so poklicani delovati: »Naj to, kar ste med seboj podelili, pomaga, da bodo v vaših knjižnicah rasli modri pismouki, ki jih bo Gospod pohvalil, saj bodo znali iz svoje zakladnice prinašati nove in stare stvari za dobro vseh (prim. Mt 13,52).«