Sveti oče med mašo za pokojne kardinale in škofe: Jezus, spomni se nas
Vatican News
»Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo« (Lk 23,42). To so zadnje besede, ki jih je Gospodu namenil eden izmed dveh, ki sta bila križana z Njim. Ne izreče jih učenec, eden od tistih, ki so hodili za Jezusom po poteh Galileje in z Njim podelili kruh pri zadnji večerji. Tisti, ki se obrne na Gospoda, je hudodelec. Nekdo, ki ga sreča šele ob koncu življenja; nekdo, čigar imena ne poznamo.
Vendar pa poslednji vzdihi tega tujca v evangeliju postanejo dialog, poln resnice. Medtem ko je Jezus »prištet med hudodelce« (Iz 53,12), kot je prerokoval Izaija, se zasliši nepričakovan glas, ki pravi: »Midva prejemava primerno povračilo za to, kar sva storila; ta pa ni storil nič hudega« (Lk 23,41). Dejansko je tako. In ta obsojenec predstavlja vse nas, lahko mu damo svoje ime. Predvsem pa lahko njegovo prošnjo naredimo za svojo: »Jezus, spomni se me«. Ohrani me živega v svojem spominu. »Ne pozabi me«.
Premišljujmo o tem dejanju: spominjati se. Spominjati se pomeni »še vedno nositi v srcu«, ponovno postaviti v srce. Človek, ki je bil križan z Jezusom, skrajno bolečino spremeni v molitev: »Jezus, vzemi me v svoje srce«. In tega ne prosi z mučnim glasom poraženca, ampak s tonom, polnim upanja. To je vse, kar si želi hudodelec, ki umre kot učenec zadnje ure: išče gostoljubno srce. To je vse, kar zanj šteje, zdaj, ko je razgaljen pred smrtjo. In gospod usliši molitev grešnika, vse do zadnjega, kot vedno. Kristusovo srce, prebodeno z bolečino, se odpre, da bi rešilo svet: ko umira, sprejme glas tistega, ki umira. Jezus umre z nami, ker umre za nas.
Na prošnjo krivega križanega nedolžni Križani odgovori: »Resnično povem ti: Danes boš z menoj v raju« (Lk 23,43). Jezusovo spominjanje je učinkovito, ker je bogato z usmiljenjem. Medtem ko človekovo življenje ugaša, Božja ljubezen osvobaja od smrti. Tedaj je obsojenec odrešen; tujec postane sopotnik; kratek trenutek na križu bo trajal za vedno v miru. To nas vabi k premišljevanju. Kako srečujem Jezusa? Ali še bolje, kako dopustim, da me Jezus sreča? Ali se pustim srečati ali se zaprem v svojo sebičnost, v svojo bolečino, v svojo zadostnost? Ali čutim, da sem grešnik ter dopustim srečanje z Gospodom, ali pa se čutim pravičnega in pravim: »Ne služiš mi. Pojdi naprej«?
Jezus se spominja tistega, ki je križan ob Njem. Njegova skrb vse do zadnjega diha nas vabi k razmisleku: obstajajo namreč različni načini, kako se spominjamo stvari in ljudi. Lahko se spominjamo krivic, neporavnanih računov, prijateljev in nasprotnikov. Bratje in sestre, danes se ob tem evangeljskem prizoru vprašajmo: Kako so osebe v naših srcih? Kako se spominjamo tistih, ki gredo mimo nas skozi življenje? Ali sodim? Ali ločujem? Ali pa sprejemam?
Dragi bratje, ljudje današnjega časa in tudi ljudje vseh časov lahko upajo na zveličanje, če se obrnejo k Božjemu srcu, tudi če se »v očeh neumnih zdijo mrtvi« (Mdr 3,2). Gospodov spomin namreč varuje celotno zgodovino. Spomin je varovanje. On je njen sočuten in usmiljen sodnik. Gospod nam je blizu kot sodnik; je blizu, sočuten in usmiljen. To so tri Gospodove drže. Ali sem jaz blizu ljudem? Ali imam sočutno srce? Ali sem usmiljen? S to vero molimo za kardinale in škofe, ki so umrli v zadnjih dvanajstih mesecih. Danes naš spomin postaja priprošnja za te naše brate. Kot izvoljeni člani Božjega ljudstva so bili krščeni v Kristusovo smrt (prim. Rim 6,3), da bi z Njim vstali. Bili so pastirji in zgled Gospodove črede (prim. 1 Pt 5,3): da bi mogli zdaj z Njim obedovati, potem ko so na zemlji lomili Kruh življenja. Ljubili so Cerkev, vsak na svoj način, a vsi so ljubili Cerkev: molimo, da bi večno uživali v družbi svetih. In trdno upamo, da se bomo z njimi veselili v raju. Vabim vas, da skupaj z mano trikrat ponovite : »Jezus, spomni se nas!« Vsi. »Jezus, spomni se nas!«, »Jezus spomni se nas!«, »Jezus, spomni se nas!«
