Sveti oče: Sprejemanje in skrb za vsakogar, ki prosi za pomoč

Vatican News

Povod za srečanje s papežem je bil sklep jubilejnega leta, ki je bilo posvečeno stoletnici razglasitve svetega Bernarda Mentonskega, znanega tudi kot sveti Bernard iz Aoste, za zavetnika alpinistov, popotnikov in prebivalcev Alp. Razglasil ga je papež Pij XI. leta 1923. Sveti oče je spregovoril o liku svetega Bernarda (1020-1081) ter izpostavil tri elemente, povezane z njegovo poklicanostjo: oznanjevanje, sprejemanje in širjenje miru.

Oznanjevanje

Bernard, naddiakon škofije Aosta, je bil »pridigar, ki se je znal dotakniti tudi najbolj otrdelih src in jih odpreti za dar vere in spreobrnjenja«. Oznanjevanje je znal spremeniti v »globoko in srečno izkušnjo Duha« (apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 135) in temu poslanstvu se je z vnemo posvečal vse do svoje smrti leta 1081 v Novari.

Sprejemanje

Karitativnost, zaradi katere je postal znan, pa je povezana z drugim poslanstvom, ki ga je sprejel iz pokorščine. To je skrb za romarje in popotnike, ki so prek alpskih prelazov v bližini Mont Blanca – prelazov, ki še danes nosijo njegovo ime – prihajali v Italijo iz Francije in Švice ter obratno. Pot je bila neprehodna in je pomenila tudi tveganje, da se izgubijo, da jih kdo napade in da umrejo v snegu.

»Da bi poskrbel za te ljudi, je Bernard ustanovil dva znana hospica in okoli sebe zbral skupnost kanonikov, ki se še danes posvečajo tej službi, zvesti geslu Hic Christus adoratur et pascitur. To je program celostne karitativnosti, materialne in duhovne, ki ima v središču evharistijo in ki se iz molitve preliva v sprejemanje vsakega, ki potrka na vrata. To je pravi zgled tudi za naše dni: sprejemanje in skrb za vsakogar, ki prosi za pomoč, v telesu in duhu, brez razlikovanja in brez zapiranja,« je dejal papež Frančišek.

Vlaganje v mir

Sveti Bernard pa je bil tudi delavec za mir. Papež je spomnil na njegovo potovanje v Pavio, kjer je že bolan poskušal prepričati cesarja Henrika IV., naj opusti namero vojne proti papežu Gregorju VII. To potovanje ga je stalo življenja. Kmalu po vrnitvi je namreč umrl. »Kot vemo, je bil njegov poskus neuspešen. Vendar je zaradi tega v naših očeh še toliko bolj plemenit, saj se je lotil občutljivega in negotovega podviga, za katerega ni bilo nobenega zagotovila, da bo uspešen. Spodbujanje miru, ne da bi obupali, tudi pred neuspehom – kako zelo tudi zdaj potrebujemo ta pogum!«

Ob koncu govora je papež spregovoril še o dveh simbolih gorskega sveta, to sta cepin in vrv. »Cepin svetega Bernarda je bila Božja beseda, s katero je lahko razprl tudi najhladnejša in najbolj otrdela srca; njegova vrv pa je bila skupnost, s katero je hodil in pomagal drugim hoditi, tudi po nevarnih poteh, da bi dosegli svoj cilj. Vsem želim, da bi hodili po lepih poteh, kot je bila njegova, v visokih gorah, predvsem pa v srcu.«