Sveti oče: V mučencu najdemo lastnosti popolnega učenca, ki posnema Kristusa

Papež Frančišek je v četrtek, 14. novembra, v avdienco sprejel udeležence simpozija z naslovom »Ni večje ljubezni. Mučeništvo in darovanje življenja«, ki ga je organiziral Dikasterij za zadeve svetnikov. Potekal je od 11. do 13. novembra na rimski univerzi Augustinianum.

Dati življenje za svoje prijatelje

Tema simpozija so bile Jezusove besede iz Janezovega evangelija: »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje« (Jn 15,13). »Gre za besedo, ki vedno vliva tolažbo in upanje,« je dejal sveti oče na začetku govora. »Na večer zadnje večerje Gospod govori o darovanju samega sebe, ki se bo izpolnilo na križu. Le ljubezen lahko da smisel križu: ljubezen, ki je tako velika, da vzame nase vse grehe in jih odpusti, vstopi v naše trpljenje in nam da moč, da ga prenašamo, vstopi celo v smrt, da bi jo premagala in nas rešila. V Kristusovem križu je vsa Božja ljubezen, v njem je njegovo neizmerno usmiljenje.«

Moč Božje ljubezni

»Da bi bili svetniki ni dovolj le človeški trud ali osebno prizadevanje za žrtvovanje in odrekanje. Predvsem je treba dopustiti, da nas preobrazi moč Božje ljubezni, ki je večja od nas in nas naredi sposobne ljubiti celo bolj, kot smo mislili, da smo sposobni.« Papež je dodal, da ni naključje, da drugi vatikanski koncil v zvezi z univerzalno poklicanostjo k svetosti govori o »polnosti krščanskega življenja« in »popolnosti ljubezni«, ki je sposobna spodbujati »v sami zemeljski družbi bolj človeški življenjski ton« (Lumen gentium, 40). Ta perspektiva osvetljuje tudi delo za zadeve svetnikov, kar je papež imenoval »dragoceno služenje, ki ga nudi Cerkev, da ji nikoli ne bi manjkalo znamenje živete in vedno aktualne svetosti«.

Mučeništvo in darovanje življenja

Med simpozijem se je razpravljalo o dveh oblikah kanonizirane svetosti: mučeništvu in darovanju življenja. »Verniki v Jezusa so že od nekdaj visoko cenili tiste, ki so svojo ljubezen do Kristusa in Cerkve plačali osebno, s svojim življenjem. Njihovi grobovi so postali kraji čaščenja in molitve. Na dan njihovega rojstva v nebesa so se zbirali, da bi okrepili vezi bratstva, ki v Vstalem Kristusu presega meje smrti, pa naj bo še tako krvava in boleča.«

Kot je pojasnil Frančišek, »v mučencu najdemo značilnosti popolnega učenca, ki je posnemal Kristusa, ko je zanikal samega sebe in vzel svoj križ ter s svojo ljubeznijo vsem pokazal odrešujočo moč svojega križa«.

Trije temeljni elementi mučeništva

Na področju postopkov za svetnike je Cerkev opredelila tri temeljne elemente mučeništva, ki so vedno veljavni. »Mučenec je kristjan, ki – prvič – da ne bi zanikal svoje vere, zavestno utrpi nasilno in prezgodnjo smrt; drugič, uboj stori preganjalec, ki ga žene sovraštvo do vere ali druge z njo povezane kreposti; tretjič, žrtev prevzame nepričakovano držo ljubezni, potrpežljivosti in krotkosti po zgledu križanega Jezusa. V različnih obdobjih se ne spreminja pojem mučeništva, temveč konkretni načini, kako se zgodi v danem zgodovinskem kontekstu.«

Tudi danes veliko mučencev

Papež je izpostavil, da je tudi danes v mnogih delih sveta veliko mučencev, ki dajejo svoja življenja za Kristusa. »V mnogih primerih so kristjani preganjani, ker zaradi vere v Boga branijo pravičnost, resnico, mir in dostojanstvo ljudi. To za tiste, ki preučujejo različne dogodke mučeništva, pomeni, da – kot je učil Pij XII. – včasih moralna gotovost izhaja le iz številnih namigov in dokazov, ki posamezno niso vredni utemeljitve prave gotovosti, in šele kot celota človeku z zdravo presojo ne puščajo več nobenega razumnega dvoma.«

Komisija za nove mučence

V Buli o napovedi rednega svetega leta je sveti oče zapisal, da nam najbolj prepričljivo pričevanje upanja ponujajo mučenci. In zato je v okviru Dikasterija za zadeve svetnikov želel ustanoviti Komisijo za nove mučence – pričevalce vere, ki bi na način, drugačen od obravnave postopkov za mučeništvo, »zbirala spomin na tiste, ki so se tudi znotraj drugih krščanskih veroizpovedi znali odpovedati življenju, da ne bi izdali Gospoda«.

Maiorem hac dilectionem

11. julija 2017 je papež Frančišek podpisal motuproprij Maiorem hac dilectionem o darovanju življenja, s katerim je želel izraziti »skupni čut vernega Božjega ljudstva glede pričevanja o svetosti tistih, ki so, spodbujeni s Kristusovo ljubeznijo, prostovoljno ponudili svoje življenje in sprejeli gotovo in hitro smrt«. »Ker je šlo za opredelitev nove poti za postopke za beatifikacijo in kanonizacijo, sem določil, da mora obstajati povezava med darovanjem življenja in prezgodnjo smrtjo, da je Božji služabnik vsaj v običajni meri uresničeval krščanske kreposti in da so ga zlasti po smrti obdajali sluh svetosti in znamenja svetosti.«

Za darovanje življenja, v katerem manjka lik preganjalca, je značilno, da »obstaja zunanje stanje, ki ga je mogoče objektivno oceniti, v katerega se je Kristusov učenec prostovoljno postavil in ki vodi v smrt«. Tudi v izrednem pričevanju te vrste svetosti »zasije lepota krščanskega življenja, ki se zna darovati brez mere, kakor Jezus na križu«.

Papež je zbrane na avdienci spodbudil, naj z navdušenjem in velikodušnostjo še naprej opravljajo svoje delo za zadeve svetnikov ter jih izročil priprošnji Device Marije in vseh Kristusovih pričevalcev, katerih imena so zapisana v knjigi življenja.

Četrtek, 14. november 2024, 13:38