Svetovni dan revnih, papež: Krščansko upanje potrebuje kristjane, ki se ne obrnejo stran

Vatican News

Ko se vse podira, pride Bog

Sveti oče se je navezal na evangeljski odlomek današnje 33. navadne nedelje med letom (prim. Mr 13,24-32), ki bi v nas sicer lahko vzbudil občutke tesnobe, a v resnici gre za »veliko oznanilo upanja«.

»Če se po eni strani zdi, da Jezus opisuje stanje duha tistih, ki so videli uničenje Jeruzalema in mislijo, da je prišel konec, pa istočasno oznanja nekaj izjemnega: ravno v uri teme in zapuščenosti, ko se zdi, da se vse ruši, pride Bog, Bog nam postane blizu, Bog nas zbere, da bi nas rešil.«

Tesnoba in upanje

Po papeževih besedah nas Jezus vabi, naj imamo ostrejši pogled, oči, ki znajo zgodovinske dogodke »brati od znotraj«, ter tako »odkriti, da tudi v tesnobi našega srca in našega časa, obstaja neomajno upanje, ki sije«. In zato je povabil, naj se »na ta svetovni dan revnih ustavimo prav ob teh dveh stvarnostih: tesnobi in upanju, ki se na polju našega srca med seboj vedno spopadata«.

Ko sonce temni in luna ugaša

Najprej je spregovoril o tesnobi. »To je razširjen občutek v naši dobi, ko družbena komunikacija povečuje težave in rane, zaradi česar je svet bolj nezanesljiv, prihodnost pa bolj negotova. Današnji evangelij se prav tako začne s sliko, ki stisko ljudi projicira v vesolje, in to z apokaliptičnim jezikom: “sonce bo otemnelo, luna ne bo dajála svoje svetlobe, zvezde bodo padale z neba in nebeške sile se bodo majále” (prim. Mr 13,24-25).

»Če se naš pogled ustavi le na kroniki dogodkov, v nas prevlada tesnoba. Tudi danes vidimo, kako sonce temni in luna ugaša, vidimo lakoto in hudo pomanjkanje, ki pestita mnoge brate in sestre, vidimo vojne grozote in smrt nedolžnih; in pred tem scenarijem smo v nevarnosti, da bomo zapadli v obup in se ne bomo zavedali Božje navzočnosti v drami zgodovine. Tako se obsojamo na nemoč; vidimo, kako okoli nas narašča nepravičnost, ki povzroča bolečino ubogih, vendar se pridružujemo toku vdanosti tistih, ki iz udobja ali lenobe mislijo, da “svet je pač takšen” in “jaz tu ne morem ničesar storiti”. Tako se tudi  sama krščanska vera skrči na neškodljivo pobožnost, ki ne vznemirja sil tega sveta in ne ustvarja konkretnega zavzemanja ljubezni. In medtem ko je del sveta obsojen na življenje v breznih zgodovine, medtem ko se neenakosti povečujejo in ekonomija kaznuje najšibkejše, medtem ko se družba posveča malikovanju denarja in potrošnje, se dogaja, da revni in izključeni ne morejo storiti nič drugega kot še naprej čakati (prim. apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 54).

Jezus pa prižge upanje

Jezus pa sredi te apokaliptične slike prižge upanje, je nadaljeval sveti oče: »Na stežaj odpre obzorje, razširi naš pogled, da bi se tudi v negotovosti in bolečini sveta naučili razbrati navzočnost ljubezni Boga, ki se nam približa, nas ne zapušča, deluje za naše odrešenje. Kajti prav takrat, ko sonce potemni, luna neha dajati svetlobe in zvezde padajo z neba, evangelij pravi: “bodo videli Sina človekovega priti na oblakih z veliko močjo in slavo” in On bo “zbral svoje izvoljene od štirih vetrov, od konca zemlje do konca neba” (Mr 13,26-27).«

Papež je pojasnil, da s temi besedami Jezus predvsem pokaže na svojo smrt, ki se bo zgodila kmalu zatem. »Na Kalvariji bo sonce resda zatemnjeno in tema se bo spustila nad svet, a prav takrat bo Sin človekov prišel na oblakih, saj bo moč njegovega vstajenja raztrgala verige smrti, večno življenje Boga bo vstalo iz teme groba in iz ruševin zgodovine, ki jo je ranilo zlo, se bo rodil nov svet.«

»Bratje in sestre, to je upanje, ki nam ga Jezus želi izročiti. In to stori tudi z lepo podobo: poglejte smokvino drevo – pravi –, saj “kadar postane njegova veja že mužévna in poganja liste, veste, da je poletje blizu” (Mr 13,28). Tudi mi smo poklicani, da situacije naše zemeljske zgodovine razumemo na enak način: tam, kjer se zdi, da so samo krivica, bolečina in revščina, se ravno v tistem dramatičnem trenutku približa Gospod, da bi nas osvobodil suženjstva in dal, da življenje zasije (prim. Mr 13,29).« Bližnji postane z našo krščansko bližino, je dodal papež in poudaril, da to ne pomeni vreči kovanec v dlan nekoga, ki je v stiski, ampak človeku, ki mu pomagam, pogledati v oči.

Mi smo tisti, ki lahko in moramo prižgati luč

Tisti, ki lahko po zaslugi Svetega Duha to upanje sejemo v svetu, pa smo mi, njegovi učenci. »Mi smo tisti, ki lahko in moramo prižgati luči pravičnosti in solidarnosti, medtem ko se zgoščajo sence zaprtega sveta (prim. okrožnica Vsi smo bratje, 9-55). Mi smo tisti, ki zaradi njegove milosti zasijemo, naše življenje, prepojeno s sočutjem in ljubeznijo, pa postane znamenje navzočnosti Gospoda, ki je vedno blizu trpljenju ubogih, da bi omilil njihove rane in spremenil njihovo usodo.«

»Bratje in sestre, ne pozabimo: krščansko upanje, ki se je izpolnilo v Jezusu in se uresničuje v njegovem kraljestvu, potrebuje nas, potrebuje naše prizadevanje, potrebuje našo dejavno vero v ljubezni, potrebuje kristjane, ki se ne obrnejo stran,« je poudaril sveti oče in spodbudil, naj se vsak med nami vpraša, ali pogleda na drugo stran, ko vidi revščino, stisko in bolečino drugih; ali pred reveži, brezposelnimi, lačnimi in družbeno odrinjenimi čutim isto sočutje kot Jezus.

Tisto malo, kar lahko naredimo vsak dan

Navedel je nemškega teologa Johanna Baptista Metza, ki je dejal, da mora krščanska vera v nas ustvariti »mistiko odprtih oči«, »ne duhovnosti, ki beži pred svetom, ampak nasprotno, vero, ki odpira oči za trpljenje sveta in nesrečo ubogih, da bi bili enako usmiljeni kot Kristus«.

»Pri tem ne smemo gledati le na velike probleme svetovne revščine, ampak tudi na tisto malo, kar lahko vsi naredimo vsak dan: s svojim življenjskim slogom, s pozornostjo in skrbjo za okolje, v katerem živimo, z vztrajnim prizadevanjem za pravičnost, z deljenjem svojih dobrin z revnejšimi, z družbenim in političnim zavzemanjem za izboljšanje razmer okoli nas. Morda se nam bo zdelo malo, a naše malo bo kot prvi listi, ki vzklijejo na figovcu in napovedujejo poletje, ki je že blizu.«

Ne pozabimo ubogih

Na današnji svetovni dan revnih je papež še želel spomniti na svarilo kardinala Martinija, ki je dejal, naj smo pozorni, ko mislimo, da je najprej Cerkve, že sama po sebi trdna, potem pa so revni, za katere se odločimo skrbeti. »V resnici pa postanemo Jezusova Cerkev v tolikšni meri, kolikor služimo revežem, kajti le tako Cerkev postane sebi lastna, to je dom, odprt za vse, kraj Božjega sočutja do življenja vsakega človeka.«

Sveti oče je homilijo sklenil s pozivom, namenjenim Cerkvi, državam in mednarodnim organizacijam ter vsakemu in vsem: »Prosim, ne pozabimo ubogih.«