Papež bratovščinam: Božjo ljubezen prinašati ljudem in ljudi prinašati Božji ljubezni

Vatican News

Papež se v sporočilu, ki ga je v njegovem imenu prebral nadškof Edgar Peña Parra z državnega tajništva, naslanja na besedila svetega Manuela Gonzáleza Garcíe. Znan je kot »škof zapuščenega tabernaklja«, sicer pa rojen leta 1877 ravno v Sevilji, ki jo papež opiše kot »zibelko svetnikov in naroda, ki goreče živi izraze svoje vere, tako da so postali sestavni del njegovega družbenega tkiva«.

Tri izzive – učinkovitost evangelizacije, lepoto pričevanja in skrito dejavno ljubezen –papež Frančišek preoblikuje v prošnje Bogu: »Očeta prosimo za evangelizacijsko učinkovitost naših prizadevanj, Sina za lepoto našega življenjskega pričevanja, Svetega Duha pa za srce, polno skrite ljubezni, ki nam omogoča, da se približamo ljudem, četudi v tišini.«

»Naše življenje je romanje, neprekinjena postaja pokore,« zapiše papež in spomni na svetega Manuela Gonzáleza (1877-1940), ki je življenje opisal kot »potovanje tja in nazaj«: potovanje, ki se v eno smer začne s Kristusom in konča z ljudmi, nazaj pa se začne z ljudmi in konča s Kristusom.  »Evangelizacijska učinkovitost vašega predloga je v tem, da se rodi iz Kristusa, iz vere, prejete v družini; iz izkušnje življenja in delitve te vere v bratovščini; iz tega, da skupaj s svojimi duhovniki greste iz župnije, iz svoje naslovne cerkve proti sveti cerkvi katedrali, skupaj z drugimi bratovščinami, ter tako pokažete, da ste ljudstvo na poti k Bogu.«

Papež lepoto poveže z različnostjo in združenostjo: »vsi različni in vsi združeni«. »Kako ganljivo je videti otroke v otroških oblačilih, ki opravljajo naloge najmlajših: nosijo vodo, nosijo kadilnice, se počutijo pomembne zaradi tega, kar počnejo, in hkrati hrepenijo po tem, da bi lahko zrasli in se oblekli v oblačila odraslih, da bi lahko nosili križ, da bi se lahko postavili pod plašč svoje presvete Matere. Lepota te različnosti je tudi šola, je pot: sveti Manuel je začel s plesom seise pred prestolom Corpus Domini in mu posvetil vse svoje življenje kot škof in svetnik.«

Po drugi strani pa je lepota vidna »v popolni povezanosti, ki je posledica združitve mnogih posebnosti, služb in del«, ki se med seboj prepletajo prek prizadevanja in potrpežljivosti. »Predvsem Kristusova lepota je tista, ki nas vabi, ki nas kliče, da bi bili bratje in sestre, ter nas spodbuja, da Kristusa ponesemo na ulice, da ga odnesemo med ljudi, da bi vsi lahko občudovali njegovo lepoto. Kakšno veselje je videti procesijo, ki hodi v ritmu tihe molitve, ki preveva srca tistih, ki jo vidijo. Ne glede na to, ali nekdo nosi križ ali ga samo spremlja, ali nosi spokorno oblačilo ali rožni venec, gre za isto gorečnost, isto ljubezen, note iste partiture, ki šele skupaj sestavljajo hvalnico.«

Kot je zapisal sveti Manuel, ljudje jočejo s Kristusom, ki joče, spremljajo zapuščenega Kristusa, »nori so od ljubezni do Boga«. Ljudje so »lačni resnice, ljubezni, dobrega, pravičnosti, nebes, in morda – ne da bi se tega zavedali – lačni so Boga in solza njegovega srca«, ki nas ne morejo pustiti ravnodušnih. Papež Frančišek nadaljuje: »Naša imaginarna postaja pokore nadaljuje svojo pot v sveto katedralno cerkev, vse do tabernaklja, kjer nas pričakuje Gospod; njemu izročimo ta srca, da bi Bog Oče dal rasti semenu, ki smo ga poskušali posaditi. Ta živi Kruh je edini, ki lahko poteši lakoto naše družbe, Kruh, ki se je rodil, da bi se daroval, da bi se zaužil, in ki nas z oltarja kliče, naj se z Njim pogovarjamo, da bi bil naša tolažba in naš počitek.«

»Kot ljudstvo na poti, v skoraj vojaškem redu, bodisi da nosimo njegov križ bodisi da smo pod plaščem njegove blažene Matere, čutimo, da smo Božje polje, seme kraljestva, in v njegovi navzočnosti se vračamo v svoje domove, da bi še naprej izžarevali to veselje, to lepoto, to prekipevajočo ljubezen, ki jo posredujemo svojim otrokom, družinam, prijateljem in sosedom. V tem intimnem trenutku prosimo Jezusa, naj jim da moč, da se nam pridružijo na tem romanju, v procesiji in življenju; skupaj bomo še naprej prinašali Kristusa, ga prinašali na ulice, da bi vstopil v vsa srca.«

Sveti oče sklene s poudarkom na socialnem delu Cerkve, laičnem prizadevanju za preoblikovanje sveta, potrebi po tem, da bi Božjo nežnost približali ljudem, ki trpijo v telesu in duši. O tem govori tudi sveti Manuel, kajti naložiti si Kristusa med procesijo, vsak dan sprejeti križ, ki nam ga ponuja Gospod, ali pa si na ramena naložiti brata, ki ga srečamo na poti, kot bi to storil Dobri pastir, je ista skrita ljubezen, ki jo najdemo v tabernaklju. »To je ljubezen, ki jo jemljemo od Kristusa in prinašamo ljudem, ki jo skupaj z ljudmi prinašamo nazaj h Kristusu na nenehnem potovanju tja in nazaj, ki oblikuje naše zemeljsko življenje. To naj bo naša želja in naša prošnja pred trikrat svetim Bogom,« zapiše papež.