Papež na Korziki: Ljudska pobožnost kot prispevek k dialogu med verskim in laičnim svetom

Vatican News

Sveti oče je v govoru izpostavil, da ljudska pobožnost prinaša vrednote vere in obenem izraža zgodovino in kulturo nekega narodov. In prav v tem prepletanju se oblikuje stalni dialog med verskim in laičnim svetom, med Cerkvijo ter civilnimi in političnimi ustanovami.

Poudaril je pomembnost zdrave laičnosti ter dejal, da ko ljudski pobožnosti uspe sporočati krščansko vero in kulturne vrednote nekega ljudstva, združiti srca in povezati skupnost, se rodi pomemben sad, ki se odraža v celotni družbi in tudi v odnosih med civilnimi in političnimi ustanovami ter Cerkvijo.

Govor papeža Frančiška ob sklepu kongresa »Ljudska vernost v Sredozemlju«, Ajaccio, Korzika, 15. december 2024

Gospod kardinal, dragi bratje v škofovstvu, dragi redovnice, redovniki in duhovniki, dragi sestre in bratje v Kristusu, vesel sem, da se z vami srečujem tukaj v Ajacciu ob zaključku kongresa o ljudski pobožnosti v Sredozemlju, ki so se ga udeležili številni strokovnjaki in škofje iz Francije in drugih držav.

Dežele, ki jih obliva Sredozemsko morje, so se zapisale v zgodovino in so bile zibelka številnih civilizacij, ki so dosegle izjemen razvoj. Spomnimo se zlasti grško-rimske in judovsko-krščanske civilizacije, ki potrjujeta velik kulturni, verski in zgodovinski pomen tega velikega »jezera« sredi treh celin, tega edinstvenega morja, ki je Sredozemlje.

Ne smemo pozabiti, da je bilo Sredozemlje v klasični literaturi, tako grški kot latinski, pogosto idealno okolje za nastanek mitov, pripovedi in legend. Pa tudi dejstvo, da so filozofska misel in umetnost skupaj z navigacijskimi tehnikami civilizacijam Mare nostrum omogočile razvoj visoke kulture, odprtje komunikacijskih poti, izgradnjo infrastrukture in akvaduktov ter kompleksnih pravnih sistemov in institucij, katerih osnovna načela so še danes veljavna in pomembna.

Med Sredozemljem in bližnjim Vzhodom je nastala zelo posebna verska izkušnja, povezana z Izraelovim Bogom, ki se je razodel človeštvu in začel neprekinjen pogovor s svojim ljudstvom; ta je dosegel vrhunec v izjemni navzočnosti Jezusa, Božjega Sina, ki je dokončno razkril obličje Boga, svojega in našega Očeta, ter izpolnil zavezo med Bogom in človeštvom.

Od utelešenja Božjega Sina v Betlehemu je minilo že dva tisoč let, temu pa je sledilo veliko dob in kultur. V določenih zgodovinskih trenutkih je krščanska vera utemeljevala življenje narodov in njihovih političnih institucij, medtem ko se danes, zlasti v naših evropskih deželah, zdi, da vprašanje o Bogu slabi in da smo vedno bolj ravnodušni do njegove navzočnosti in njegove besede. Vendar moramo biti pri analizi tega scenarija previdni, da se ne prepustimo prenagljenim stališčem in ideološkim sodbam, ki še danes včasih postavljajo krščansko in laično kulturo drugo proti drugi. Kar je napačno.

Nasprotno pa je pomembno prepoznati vzajemno odprtost med tema dvema obzorjema: verniki so vedno bolj odprti za možnost, da živijo svojo vero, ne da bi jo vsiljevali drugim, kot kvas v testu sveta in okolja, v katerem živijo; nevernikom ali tistim, ki so se oddaljili od verske prakse, ni tuje iskanje resnice, pravičnosti in solidarnosti in pogosto, čeprav ne pripadajo nobeni religiji, nosijo v srcu večjo žejo, zahtevo po smislu, ki jih vodi v spraševanje o skrivnosti življenja in iskanje temeljnih vrednot za skupno dobro.

V tem okviru lahko razumemo lepoto in pomen ljudske pobožnosti (prim. sv. Pavel VI., apostolska spodbuda Evangelii nuntiandi, 48). Sveti Pavel VI. je v Evangelii nuntiandi izraz »ljudske vernosti« zamenjal z »ljudske pobožnosti«. Po eni strani nas spominja na utelešenje kot temelj krščanske vere, ki se vedno izraža v kulturi, zgodovini in jezikih nekega ljudstva ter se prenaša s simboli, običaji, obredi in tradicijo žive skupnosti. Po drugi strani pa ljudska pobožnost privlači in vključuje tudi ljudi, ki so na pragu vere, ki je ne prakticirajo redno in ki v njej kljub temu najdejo izkušnjo svojih korenin in čustev, skupaj z ideali in vrednotami, ki se jim zdijo koristne za njihovo življenje in za družbo.

Z izražanjem vere s preprostimi gestami in simbolnim jezikom, ki je zakoreninjen v kulturi ljudi, ljudska pobožnost razkriva Božjo navzočnost v živem telesu zgodovine, krepi odnos s Cerkvijo in pogosto postane priložnost za srečanje, kulturno izmenjavo in praznovanje. V tem smislu prakse ljudske pobožnosti dajejo obliko odnosu z Gospodom in vsebini vere. V zvezi s tem rad spomnim na razmišljanje Blaise Pascala, ki v dialogu z namišljenim sogovornikom, ki mu pomaga razumeti, kako priti do vere, pravi, da ni dovolj množiti dokaze o Božjem obstoju ali se intelektualno naprezati; raje se je treba ozreti na tiste, ki so na tej poti že napredovali, saj so začeli z malim, »posegali so po blagoslovljeni vodi in hodili k maši« (B. Pascal, Misli). Gre za majhne korake, ki vodijo naprej. Ljudska pobožnost je pobožnost, ki je povezana s kulturo, vendar se je ne zamenjuje s kulturo. Dela majhne korake.

To je torej tisto, česar ne smemo pozabiti: »V ljudski pobožnosti lahko dojamemo način, v katerem si je sprejeta vera v kulturi privzela lik in ga nenehno predaja naprej«, zato je »v njej vključena dejavna evangelizacijska moč, ki je ne smemo podcenjevati, sicer bi spregledali delovanje Svetega Duha« (Apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 123; 126).

Prav tako moramo biti pazljivi, da ljudske pobožnosti ne bi izkoriščale in instrumentalizirale združbe, ki nameravajo na polemičen način okrepiti lastno identiteto, pri čemer podžigajo partikularizme, nasprotovanja, izključevalne drže. Vse to ne ustreza krščanskemu duhu ljudske pobožnosti in poziva vse, zlasti pastirje, da k budnosti, razločevanju in spodbujanju stalne pozornosti do ljudskih oblik verskega življenja.

Ko ljudska pobožnost uspe sporočati krščansko vero in kulturne vrednote nekega ljudstva, združiti srca in povezati skupnost, se rodi pomemben sad, ki pade na celotno družbo in tudi na odnose med civilnimi in političnimi ustanovami ter Cerkvijo. Vera tako ne ostane zasebna stvar. Pozorni moramo biti na razvijanje te – rekel bi – heretične privatizacije vere. Vera – če želi biti popolnoma zvesta sama sebi – pomeni zavzetost in pričevanje vsem, z namenom človeške rasti in družbenega napredka ter v znamenju karitativnosti. Prav zato so iz izpovedi krščanske vere in življenja v skupnosti, ki ga oživljajo evangelij in zakramenti, skozi stoletja nastala nešteta solidarnostna dela in ustanove, kot so bolnišnice, šole, varstveni centri – v Franciji jih je veliko! –, v katerih so se verniki posvečali pomoči potrebnim in prispevali k rasti skupnega dobrega. Ljudska pobožnost, procesije, karitativne dejavnosti bratovščin, skupna molitev svetega rožnega venca in druge oblike pobožnosti lahko spodbujajo to »konstruktivno državljanstvo« kristjanov.

Hkrati pa se lahko verniki na podlagi tega poguma, ko si prizadevajo za dobro, znajdejo na skupni poti tudi z laičnimi, civilnimi in političnimi ustanovami, da bi skupaj služili vsakemu človeku, začenši z najmanjšimi, in služili celostni človeški rasti.

Od tod izvira potreba po razvoju koncepta laičnosti, ki ni statičen in nespremenljiv, ampak evolutiven in dinamičen, sposoben prilagajanja različnim in nepredvidenim situacijam ter spodbujanja stalnega sodelovanja med civilnimi in cerkvenimi oblastmi v dobro celotne skupnosti, pri čemer vsaka ostaja v mejah svojih pristojnosti in prostora. Kot je zatrdil Benedikt XVI., zdrava laičnost »pomeni osvoboditi religijo od teže politike in slednjo obogatiti s prispevki vere, pri čemer je treba ohraniti potrebno razdaljo, jasno razlikovanje in potrebno sodelovanje med njima. [...] Takšna zdrava laičnost zagotavlja, da lahko politika deluje, ne da bi instrumentalizirala religijo, in da lahko religija svobodno živi, ne da bi jo obremenjevala politika, ki jo narekujejo interesi, ki včasih ni v skladu z verskimi prepričanji ali jim celo nasprotuje. Zato je zdrava laičnost potrebna, celo nepogrešljiva za obe« (Posinodalna apostolska spodbuda Ecclesia in Medio Oriente, 29).

Na ta način se bo lahko brez predsodkov in načelnega nasprotovanja sprostilo več energije in več sinergije v odprtem, odkritem in plodovitem dialogu.

Dragi bratje in sestre, ljudska pobožnost, ki je na Korziki zelo globoko zakoreninjena, prinaša vrednote vere in hkrati izraža obraz, zgodovino in kulturo narodov. Prav v tem prepletanju, brez zmede, se oblikuje stalni dialog med verskim in laičnim svetom, med Cerkvijo ter civilnimi in političnimi ustanovami. Glede tega vprašanja ste že dolgo na poti in ste kreposten zgled v osrčju Evrope. Hodite naprej po tej poti! Mlade pa bi rad spodbudil, naj se še bolj dejavno vključujejo v družbeno in kulturno življenje, spodbujeni z najbolj zdravimi ideali in gorečim navdušenjem nad skupnim dobrim. Prav tako pozivam pastirje in vernike, politike in vse, ki imajo javno odgovornost, naj vedno ostanejo blizu ljudem, prisluhnejo njihovim potrebam, razumejo njihovo trpljenje in razlagajo njihova upanja, kajti vsa avtoriteta raste le v bližini. Pastirji morajo imeti bližino: bližina z Bogom, bližina z drugimi pastirji, bližina z duhovniki, bližina z ljudstvom. To so pravi pastirji. Pastir, ki pa nima te bližine, niti do zgodovine in kulture, je preprosto »Monsieur l'Abbé«. Ni pastir. Razlikovati moramo med tema dvema načinoma opravljanja pastoralne.

Upam, da vam bo kongres o ljudski pobožnosti pomagal ponovno odkriti korenine vaše vere in vas spodbudil k obnovljenemu prizadevanju v Cerkvi in civilni družbi, v službi evangelija in skupnega dobrega vseh državljanov.

Marija, Mati Cerkve, naj vas spremlja in vam pomaga na vaši poti.