Papežev predgovor v knjigo »Jubilej upanja«
Papež Frančišek
Predgovor
V življenju je danes veliko Turandot, ki pravijo: »Upanje, ki vedno razočara.« Sveto pismo pa nam pravi: »Upanje ne razočara« (Rim 5,5). Spes non confundit. Prav to je naslov bule, s katero sem napovedal Jubilej 2025. Skupaj se moramo odpraviti na pot in resnično postati romarji upanja, kar je geslo, ki sem ga izbral za prihodnje sveto leto. Upanje namreč ni optimizem, kot pogosto mislimo, niti ne nejasen pozitiven občutek glede prihodnosti. Ne, upanje je nekaj drugega. Ni utvara ali vznemirjenost. Upanje je konkretna krepost, življenjska drža, ki ima opraviti s konkretnimi odločitvami. Upanje se hrani iz zavzetosti vseh za dobro. Raste, ko se čutimo udeleženi in vključeni v osmišljanje svojega življenja in življenja drugih. Gojiti upanje je torej družbeno, intelektualno, duhovno, umetniško in politično dejanje v najvišjem pomenu besede. Pomeni postaviti svoje sposobnosti in vire v službo skupnega dobrega. To pomeni sejati prihodnost. Upanje rojeva spremembo in izboljšuje prihodnost. Je najmanjša krepost, je dejal Charles Péguy, je najmanjša, a je tista, ki te povede najdlje naprej. In upanje ne razočara. Nikdar!
Kaj torej pomeni postati romarji upanja? Romanje je fizično gibanje. Zapustimo svoj dom z njegovo varnostjo in se napotimo proti nekemu cilju. Včasih romamo, da bi prosili za neko milost zase ali za neko ljubljeno osebo, in šele ko se vrnemo domov, razumemo, da čudež ni v telesnem ozdravljenju, ampak je dar vere, ki jo je to potovanje okrepilo in potrdilo. Vendar romanje ni samo fizična odprava na pot. To je tudi potovanja v notranjost samega sebe, ko samega sebe postavimo pod vprašaj v luči evangelija. »Na pot se poda tisti, ki gre iskat smisel življenja« (Spes non confundit, 5).
Ljudska modrost se norčuje iz moških in žensk upanja: »Kdor živi iz upanja, umre v obupu.« Zdi se, da današnji svet to prepričanje potrjuje s svojimi protislovji, z vojnami, ki iz dneva v dan naraščajo, s tovarnami orožja, ki eksponentno in hitro povečujejo svoje dobičke, z vedno večjim upadanjem rojstev, z umori žensk in s toliko sovraštva, za katerega se zdi, da dobiva premoč. Vendar je, Bogu hvala, veliko tihega dobrega, tudi v Cerkvi, ki se vsak dan odziva na to, kar se morda zdi brezno zla. To vidimo v pomanjkanju sprejemanja migrantov – naši bratje so! – ki se lotijo tako imenovanih potovanj upanja, ki pa so prava potovanja obupa; smrt najdejo v tistem Sredozemlju, ki je postalo ogromno pokopališče. To vidimo v tistih, ki podžigajo prevečkrat pozabljene spopade, ker so humanitarne tragedije, ki žal ne dvigajo prahu.
Kako si želim, da bi bil bližnji Jubilej v resnici ugodna priložnost za prekinitev ognja v vseh državah, kjer potekajo boji! »Prvo znamenje upanja naj se spremeni v mir za svet, ki je znova pogreznjen v tragedijo vojne« (Spes non confundit, 8). Iz vojne, iz vsake vojne – to mora biti jasno – vedno vsi pridejo poraženi, vsi! »To prepletanje upanja in potrpežljivosti jasno pokaže, da je krščansko življenje pot, na kateri so potrebni tudi močni trenutki, ki hranijo in utrjujejo upanje, tega nenadomestljivega spremljevalca, ki omogoči zagledati cilj: srečanje z Gospodom Jezusom« (Spes non confundit, 5).
Upanje nikogar ne razočara. »Da bi zapornikom ponudili konkretno znamenje bližine, želim sam odpreti sveta vrata v enem od zaporov, da bi bila zanje simbol, ki vabi, naj v prihodnost gledajo z upanjem in prenovljeno zavzetostjo v življenju« (Spes non confundit, 10). V buli o napovedi Jubileja 2025 sem zahteval oblike amnestije ali oprostitev kazni, dostojne pogoje za zapornike – naši bratje so! – in odpravo smrtne kazni. Ta »je nedopustna, ker ogroža nedotakljivost in dostojanstvo osebe« (Govor udeležencem srečanja, ki ga je organiziral Papeški svet za pospeševanje nove evangelizacije, 11. oktobra 2017). Vsakič, ko vstopim v zapor, posebno za mašo zadnje večerje na veliki četrtek z obredom umivanja nog, vedno pomislim: »Zakaj oni in ne jaz?« To je Božje usmiljenje!
V Jubileju 2025 bo milijone romarjev prestopilo sveta vrata Svetega Petra in v drugih treh papeških bazilikah: Svetega Janeza v Lateranu, Svete Marije Velike in Svetega Pavla zunaj obzidja. Želim si, da to romanje ne bi bilo turistično potovanje ali doseganje nekega cilja, kot se dogaja na olimpijadah. Rad bi, da bi v resnici bilo priložnost za spreobrnjenje, za pregled svojega življenja v luči evangelija, poslušanje edine Besede, ki odrešuje, besede Jezusa Kristusa. In rad bi, da bi to romanje vedno spremljalo dejanje dejavne ljubezni, ki bi bilo opravljeno na skrivnem. Vsak bo lahko po svojih zmožnostih pomagal bratu, da se postavi na noge. Samo v enem primeru je dovoljeno, da nekoga pogledamo od zgoraj navzdol: ko mu ponudimo roko, da bi ga dvignili s tal. Rad bi tudi, da bi romanje spremljala molitev zame, za papeža, ker to delo ni lahko.
Rad bi tudi poudaril, da lahko vsi, vsi, vsi opravijo to romanje. Vsi! Jubilej ni prednostna avtocesta v nebesa, namenjena izključno tistim, ki se imajo za popolne. Ne, sveto leto z jubilejnim odpustkom je namenjeno vsem. Vsem! Ker smo vsi grešniki, tudi papež, in potrebujemo odpuščanje. Vsi! Ni greha, ki bi ga Gospod ne mogel odpustiti in nikogar ni, ki ne bi mogel prositi Gospoda za odpuščanje. In spovednike, posebno še misijonarje usmiljenja, ki sem jih vzpostavil ob nedavnem izrednem jubileju, prosim, »naj bodo še naprej orodje sprave in naj nam pomagajo gledati na prihodnost z upanjem v srcu; upanjem, ki izhaja iz Očetovega usmiljenja« (Spes non confundit, 23).
Kako v duhu ne bi šli na poetični prizor kruha odpuščanja v Zaročencih Alessandra Manzonija. Tam pater Krištof pravi: »Tu notri je preostanek tistega kruha … prvega, za katerega sem prosil iz ljubezni; tistega kruha, o katerem ste slišali pripovedovati! Vam ga prepuščam: shranite ga; pokažite ga svojim otrokom. Prišli bodo v žalosten svet, v žalostne čase, med oholeže in provokatorje: recite jim, naj vedno odpuščajo, vedno! Vse, vse! In naj tudi oni molijo za ubogega patra!« (Zaročenca, XXXVI,580).
Hvaležen sem Francescu Antoniu Grani, ki je s to knjigo hotel povzeti pomen Jubileja 2025. Vesel sem, da je izpostavil, da sveto leto ni izključno dogodek, ki ga narekuje koledar, ampak je pravo pastoralno orodje, ki so ga papeži od leta 1300 do danes uporabljali glede na zahteve časa, v katerem so bili poklicani, da vodijo Cerkev. »Všeč mi je razmišljati o tem, da je razglasitev prvega jubileja leta 1300 pripravljala pot milosti, ki jo je poživljala ljudska duhovnost. Ne smemo namreč pozabiti različnih oblik, prek katerih se je milost odpuščanja v obilju razlivala na sveto verno Božje ljudstvo. Omenimo na primer veliko 'odpuščanje', ki ga je sveti Celestin V. želel podeliti vsem, ki so se 28. in 29. avgusta 1294 odpravili v baziliko svete Marije iz Collemaggia v Akvili, šest let preden je papež Bonifacij VIII. ustanovil sveto leto. Cerkev je torej že doživljala jubilejno milost usmiljenja. Še prej, leta 1216, je papež Honorij III. sprejel prošnjo sv. Frančiška, ki je prosil za podelitev odpustka tistim, ki bi obiskali Porcijunkulo v prvih dveh dnevih avgusta. Enako lahko trdimo za romanje v Santiago de Compostela. Papež Kalist II. je leta 1122 dovolil obhajanje svetega leta v tem svetišču vsakič, ko praznik apostola Jakoba pade na nedeljo. Dobro je, da se ta 'razširjen' način praznovanj svetih let nadaljuje, da bi moč Božjega odpuščanja podpirala in spremljala pot skupnosti in posameznikov« (Spes non confundit, 5).
Jubilej 2025 nam bo ponudil še dva konkretna zgleda upanja: blažena Petra Jurija Frassatija in Karla Acutisa, ki bosta kanonizirana ravno med svetim letom. Dva mlada svetnika, ki sta v svojem življenju takoj razumela, da je središče vsega samo Jezus Kristus, ki se ponavzočuje v zadnjih, ubogih, v tistih, ki jih je družba zavrgla.
Frassati, ki ga je pri 24 letih ubila smrtonosna otroška paraliza, je trdil, da moramo živeti, ne životariti. »Čas, ki ga živimo danes, ne potrebuje mladih na kavču« (Molitveno bdenje z mladimi ob 33. Svetovnem dnevu mladih, 30. Julija 2016). Peter Jurij je rekel, »da poskuša z obiskovanjem in pomočjo ubogim povrniti Jezusovo ljubezen, ki jo je prejemal pri obhajilu« (Christus vivit, 60). To se zahteva tudi od nas danes. Jubilej je ugodna priložnost za življenje dejavne ljubezni: »Lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni.« (Mt 25,35-37).
Acutis je nekaj dni pred smrtjo pri petnajstih letih zaradi smrtonosne levkemije dejal: »Vse trpljenje, ki ga bom moral pretrpeti, darujem Gospodu za papeža in Cerkev, da ne bi šel v vice in bi šel naravnost v nebesa.« Karel je za evangelizacijo uporabljal internet, vendar se je »zelo dobro zavedal, da je mogoče te mehanizme komunikacije, oglaševanja in družbenih omrežij uporabiti za to, da nas spremenijo v uspavana bitja, odvisna od potrošnje in novitet, ki jih moremo kupiti, obsedena s prostim časom, zaprta v negativnost. Pa vendar je bil sposoben uporabljati nove komunikacijske tehnike za posredovanje evangelija, za sporočanje vrednot in lepote. Ni se dal ujeti v past. Videl je, da veliko mladih, čeprav so videti drugačni, v resnici konča med mnogimi, ki tekajo za tistim, kar jim vsilijo mogočni preko mehanizmov potrošnje in poneumljanja. Na ta način ne pustijo darovom, ki jim jih je dal Gospod, da bi vzklili; ne ponudijo temu svetu tistih tako osebnih in enkratnih sposobnosti, ki jih je Bog posejal v vsakogar. Tako se po besedah Karla dogaja, 'da se vsi rodijo kot izvirniki, a mnogi umrejo kot fotokopije'« (Christus vivit, 105-106). Za vse zelo aktualen veljaven nauk.
Upam, da bo branje te knjige pomagalo bolje živeti Jubilej upanja.