Papeževa poslanica za 58. svetovni dan miru: Odpusti nam naše dolge, daj nam svoj mir

Papež Frančišek

Poslanica svetega očeta Frančiška
za 58. svetovni dan miru
1. januar 2025
Odpusti nam naše dolge, daj nam svoj mir

I. Poslušanje krika ogroženega človeštva
1. Ob zori tega novega leta, ki nam ga je dal nebeški Oče, jubilejnega časa, posvečenega upanju, izrekam svoje iskrene želje po miru vsem ženskam in vsem moškim, zlasti tistim, ki se čutijo potlačene zaradi svojega bivanjskega stanja, obsojeni zaradi lastnih napak, strti zaradi sodbe drugih in ne vidijo nobene možnosti več za svoje življenje. Vsem vam upanje in mir, saj je to leto milosti, ki prihaja iz Odrešenikovega srca!

2. Leta 2025 Katoliška Cerkev obhaja Jubilej, dogodek, ki srca napolnjuje z upanjem. »Jubilej« sega v starodavno judovsko izročilo, ko je zvok ovnovega roga (po hebrejsko yobel) vsakih devetinštirideset let naznanil leto usmiljenja in osvoboditve za vse ljudstvo (prim. 3 Mz 25,10). Ta slovesni poziv naj bi odmeval po vsem svetu (prim. 3 Mz 25,9) za ponovno vzpostavitev Božje pravičnosti na različnih področjih življenja: pri uporabi zemlje, pri posesti dobrin, v odnosih z bližnjimi, predvsem z najbolj ubogimi in tistimi, ki so padli v nesrečo. Zvok roga je vse ljudstvo, tako bogatega kot osiromašenega, spomnil, da noben človek ne pride na svet, da bi bil zatiran: bratje smo in sestre, otroci istega Očeta, rojeni, da bi bili svobodni po Gospodovi volji (prim. 3 Mz 25,17.25.43.46.55).

3. Tudi danes je Jubilej dogodek, ki nas priganja k iskanju osvobajajoče Božje pravičnosti po vsej zemlji. Namesto roga hočemo v začetku tega leta milosti prisluhniti »obupanemu klicu na pomoč«,  ki se kot glas krvi pravičnega Abela dviga iz mnogih koncev zemlje (prim. 1 Mz 4,10) in ki ga Bog nikoli ne neha poslušati. Mi pa se čutimo poklicane, da spregovorimo o številnih stanjih izkoriščanja zemlje in zatiranja bližnjega. Te krivice včasih dobijo videz tega, kar je sv. Janez Pavel II. opredelil kot »strukture greha«,  ker niso zgolj posledica krivičnosti posameznikov, ampak so se tako rekoč utrdile in se vzdržujejo na obširnem pajdaštvu.

4. Vsak izmed nas se mora na neki način čutiti odgovornega za opustošenje, ki mu je podvržen naš skupni dom, začenši s tistimi dejanji, ki čeprav samo posredno, gojijo spopade, ki bičajo človeštvo. Tako se podžigajo in prepletajo različni, a med seboj povezani sistemski izzivi, ki bičajo naš planet.  Zlasti imam v mislih vse vrste neenakosti, nečloveško ravnanje z migranti, propadanje okolja, zmedo, ki jo namenoma povzročajo napačne informacije, zavračanje vsakega dialoga, znatno financiranje vojaške industrije. Vse to so dejavniki konkretne nevarnosti za obstoj celotnega človeštva. Na začetku tega leta zato hočemo prisluhniti temu kriku človeštva, da bi se vsi skupaj in osebno čutili poklicani, naj zlomimo verige krivičnosti, da bomo razglašali Božjo pravičnost. Kakšno obrobno dejanje filantropije ne bo dovolj. Potrebne pa so kulturne in strukturne spremembe, da bo prišlo tudi do trajne spremembe.

Se nadaljuje...