Papež Frančišek novim kardinalom: Hodite po Jezusovi poti in služite evangeliju

V soboto, 7. decembra 2024, ob 16. uri, je sveti oče vodil redni javni konzistorij, med katerim je umestil enaindvajset novih kardinalov. Spodbudil jih je, naj s ponižnostjo, čudenjem in veseljem hodijo po Jezusovi poti. Gospod jih poziva, naj so priče bratstva, obrtniki občestva in graditelji edinosti.

Vatican News

»Ljubite se med seboj z bratsko ljubeznijo in služite drug drugemu, služite evangeliju,« je papež med homilijo nagovoril nove kardinale, s katerimi bo v nedeljo, 8. decembra, tudi obhajal sveto mašo v baziliki svetega Petra.

V ospredje je postavil hojo po Jezusovi poti. Da se naše srce ne bi izgubilo na napačnih poteh, je treba pogledati vase in se postaviti pred Boga. Treba se je vrniti v notranjost svojega srca ter se podati na isto pot, po kateri je hodil Jezus. Kot je dejal papež, hoditi po Jezusovi poti pomeni vrniti se k Njemu in ga postaviti v središče vsega; pomeni veseliti se srečanja z drugimi in skrbeti za najslabotnejše: pomeni biti graditelji občestva in edinosti.

Med konzistorijem se je bralo berilo iz Markovega evangelija (Mr 10,32-45), ki govori o Jezusovi poti proti Jeruzalemu ter prošnji Jakoba in Janeza, ki želita sedeti na njegovi desnici in levici. Jezus na skušnjavo tekmovalnosti odgovarja: »Med vami naj ne bo tako.« Ter vabi k služenju.

Homilija papeža Frančiška (konzistorij, 7. december 2024)

Jezus se vzpenja proti Jeruzalemu. Njegov vzpon ni vzpon v slavo tega sveta, ampak v Božjo slavo, ki vključuje spust v globino smrti. V svetem mestu bo namreč umrl na križu, da bi nam povrnil življenje. In vendar Jakob in Janez, ki si predstavljata drugačno usodo svojega Učitelja, izrazita svojo prošnjo in ga prosita za dve častni mesti: »Daj nama, da bova sedela v tvoji slavi, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici« (Mr 10, 37).

Evangelij postavi na svetlo ta dramatični kontrast: medtem ko Jezus hodi po naporni in vzpenjajoči se poti, ki ga bo pripeljala na Kalvarijo, učenci razmišljajo o ravni in spuščajoči se poti Mesije zmagovalca. Nad tem se ne smemo zgražati, ampak se ponižno zavedati, da – kot pravi Manzoni – »tako nastane ta zmešnjava v človeškem srcu«.

To se lahko zgodi tudi nam: da naše srce izgubi svojo pot in se pusti preslepiti mikavnosti prestiža, zapeljivosti moči, preveč človeškemu navdušenju nad našim Gospodom. Zato je pomembno, da pogledamo vase, se ponižno postavimo pred Boga in iskreno pred sebe ter se vprašamo: Kam gre moje srce? V katero smer se premika? Je morda na napačni poti? Sveti Avguštin nas takole opominja: »Zakaj se podajate na zapuščene poti? Vrnite se s svojega potepuštva, ki vas je odpeljalo s poti; vrnite se! Kam? H Gospodu. On je pripravljen. Najprej se vrni v svoje srce […].Vrni se, vrni se v srce […], ker se tam nahaja Božja podoba; v človekovi notranjosti prebiva Kristus, v svoji notranjosti se prenavljaš po Božji podobi (Avguštin, Komentar k Janezovemu evangeliju, 18,10).

Vrniti se k srcu, da bi ponovno stopili na isto pot kot Jezus – to je tisto, kar potrebujemo. In danes bi zlasti vam, dragi bratje, ki prejemate kardinalski naziv, rad rekel: dobro pazite na to, da boste hodili po Jezusovi poti. Kaj to pomeni?

Hoditi po Jezusovi poti zlasti pomeni vrniti se k Njemu in ga postaviti v središče vsega. Tako v duhovnem kot pastoralnem življenju včasih tvegamo, da se osredotočimo na obrobne stvari, pozabimo pa na bistveno. Sekundarne stvari prepogosto zasedejo mesto tistega, kar je zares potrebno, zunanjost prevlada nad tem, kar je zares pomembno, vržemo se v dejavnosti, ki se nam zdijo nujne, ne da bi prišli do bistva. Toda vedno se moramo vračati v središče, obnoviti temelj, znebiti se vsega odvečnega, da bi si oblekli Kristusa (prim. Rim 13,14). Na to nas spominja tudi beseda »kardinalen«, ki pomeni tečaj, na katera se namestijo vrata: gre za trdno oporno točko, trdno podporo. Dragi bratje: Jezus je temeljna oporna točka, Jezus je središče gravitacije našega služenja, je »kardinalna točka«, ki usmerja vse naše življenje.

Hoditi po Jezusovi poti prav tako pomeni gojiti navdušenje nad srečanjem. Jezus nikoli ne hodi sam; njegova povezanost z Očetom ga ne izolira od dogodkov in bolečine sveta. Nasprotno, prišel je ravno zato, da bi ozdravil človekove rane in olajšal bremena njegovega srca, da bi odstranil kamne greha in pretrgal verige suženjstva. In tako se Gospod na poti srečuje z obrazi ljudi, zaznamovanih s trpljenjem, postane blizu tistim, ki so izgubili upanje, dvigne tiste, ki so padli, ozdravi bolne. Jezusove poti so polne obrazov in zgodb, in ko gre mimo, obriše solze tistih, ki jokajo, Jezus »zdravi potrte v srcu in obvezuje njihove rane« (Ps 147,3).

Pustolovščina na poti, veselje ob srečanju z drugimi, skrb za najslabotnejše: to mora poživljati vašo službo kardinalov. Don Primo Mazzolari je dejal: »Ob poti se je začela Cerkev, ob poteh sveta se Cerkev nadaljuje. Ni treba trkati na vrata, da bi vstopili in čakali v predsobi. Hodite in našli jo boste; hodite in ob vas bo; hodite in v Cerkvi boste.«

Hoditi po Jezusovi poti navsezadnje pomeni biti graditelji občestva in edinosti. Medtem ko v skupini učencev črv tekmovalnosti uničuje edinost, Jezusa pot vodi na Kalvarijo. In na križu izpolni poslanstvo, ki mu je bilo zaupano: da se ne bi nihče izgubil (prim. Jn 6,39), da bi se končno porušil zid sovraštva (prim. Ef 2,14) in bi se vsi prepoznali kot otroci istega Očeta in bratje med seboj. Ko Gospod polaga svoj pogled na vas, ki prihajate iz različnih kultur z drugačno zgodovino in predstavljate katoliškost Cerkve, vas poziva, da ste priče bratstva, obrtniki občestva in graditelji edinosti. To je vaše poslanstvo.

Sveti Pavel VI. je v govoru skupini novoimenovanih kardinalov dejal, da mi kot učenci včasih podležemo skušnjavi, da bi se razdelili; a resnični Kristusovi učenci se prepoznajo po gorečnosti, ki jo vložijo v iskanje edinosti. Dodal je: »Želimo, da bi se vsi dobro počutili v cerkveni družini, brez izključevanj ali izoliranosti, ki bi škodovala edinosti v ljubezni, in da ne bi iskali prevlade nekaterih na škodo drugih. [...] Moramo delati, moliti, trpeti in se boriti, da bi pričevali o Kristusu Vstalem« (konzistorij, 27. junij 1977).

Dragi bratje, spodbujeni s tem duhom boste naredili spremembo; kot se glasijo Jezusove besede, ki jih je namenil učencem, ko je govoril o razdiralni tekmovalnosti tega sveta: »Med vami pa naj ne bo tako« (Mr 10, 43). Kakor da bi rekel: hodite za menoj, po moji poti, in drugačni boste; hodite za menoj in postali boste svetlo znamenje v družbi, ki je obsedena z videzom in pehanjem za prvimi mesti. »Med vami naj ne bo tako,« ponavlja Jezus: ljubite se med seboj z bratsko ljubeznijo in služite drug drugemu, služite evangeliju.

Dragi bratje, po Jezusovi poti hodimo skupaj; hodimo s ponižnostjo, hodimo s čudenjem, hodimo z veseljem.

Sobota, 7. december 2024, 17:06