Papež katehezo namenil otrokom, posvaril pred otroškim delom in izkoriščanjem

Svetopisemski odlomek: Lk 18,15-17

Prinašali so mu tudi majhne otroke, da bi se jih dotaknil. Ko so učenci to videli, so jih grajali. Jezus pa je otroke poklical k sebi in rekel: »Pustite otroke, naj prihajajo k meni, in ne branite jim, kajti takšnih je Božje kraljestvo. Resnično, povem vam: Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok, nikakor ne pride vanj.«

Kateheza: Otroci, ki jih Bog najbolj ljubi

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Tokratno in naslednjo katehezo želim posvetiti otrokom in razmišljati o nadlogi otroškega dela. Danes znamo pogledati proti Marsu in virtualnim svetovom, a s težavo pogledamo v oči otroka, ki je zapuščen na družbenem obrobju ter je izkoriščan in zlorabljen. Stoletje, ki proizvaja umetno inteligenco in načrtuje večplanetarno eksistenco, še vedno ni poravnalo računov s ponižanim, izkoriščenim in na smrt ranjenim otroštvom.

Najprej se vprašajmo: Kaj nam o otrocih sporoča Sveto pismo? Zanimivo je opaziti, da je najpogostejša besede v Stari zavezi – takoj po božanskem imenu Jahve – beseda ben, kar pomeni sin, ki je navedena skoraj pet tisoč krat. »Glej, Gospodova dediščina so sinovi, nagrada je sad telesa« (Ps 127,3). Otroci so Božji dar. Žal pa s tem darom ne ravnamo vedno s spoštovanjem. Sveto pismo nas popelje na poti zgodovine, kjer odmevajo pesmi veselja, a se dvigajo tudi kriki žrtev. V starozavezni knjigi Žalostinke na primer beremo: »Dojenčkov jezik se lepi na nebo od žeje; otroci prosijo kruha, nihče jim ga ne lomi« (Žal 4,4); prerok Nahum pa se spominja dogodkov v starodavnih mestih Tebe in Ninive ter zapiše: »Otročiči so bili raztreščeni po vogalih vseh ulic« (Nah 3,10). Pomislimo, koliko otrok danes umira zaradi lakote in pomanjkanja ali pa jih raztrgajo bombe.

Tudi nad novorojenim Jezusom se razbesni vihar nasilja, ko Herod ukaže pobiti betlehemske otroke. To je mračna drama, ki se skozi zgodovino ponavlja tudi v drugih oblikah. Za Jezusa in njegove starše je to nočna mora, saj postanejo begunci v tuji deželi, kot se to tudi danes dogaja mnogim ljudem in mnogim otrokom (prim. Mt 2,13-18). Ko nevihta mine, Jezus odrašča v vasi Nazaret, ki je Stara zaveza nikoli ne omenja. Pri svojem zakonitem očetu Jožefu se nauči tesarskega poklica (prim. Mr 6,3; Mt 13,55). Tako je »otrok rasel in se krepil. Bil je vedno bolj poln modrosti in Božja milost je bila z njim« (Lk 2,40).

V času svojega javnega delovanja je Jezus s svojimi učenci hodil po vaseh pridigat. Nekega dne so k njemu pristopile matere, da bi blagoslovil njihove otroke, vendar so jih učenci grajali. Jezus pa prelomi s tradicijo, ki je otroka obravnavala le kot pasivni predmet, pokliče učence k sebi in reče: »»Pustite otroke, naj prihajajo k meni, in ne branite jim, kajti takšnih je Božje kraljestvo« (Lk 18,16). In tako pokaže na najmlajše kot na zgled za odrasle. In doda: »Resnično, povem vam: Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok, nikakor ne pride vanj« (Lk 18,17).

V podobnem odlomku Jezus pokliče otroka, ga postavi med učence in reče: »Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo« (Mt 18,3). In nato opozori: »Kdor pohujša enega od teh malih, ki verujejo vame, bi bilo bolje zanj, da se mu obesi mlinski kamen na vrat in se potopi v globino morja« (Mt 18,6).

Bratje in sestre, učenci Jezusa Kristusa ne bi smeli nikoli dovoliti, da bi bili otroci zanemarjeni ali zlorabljeni, da bi bili prikrajšani za svoje pravice, da ne bi bili ljubljeni in zaščiteni. Kristjani so dolžni resno preprečevati in odločno obsoditi nasilje ali zlorabo mladoletnih oseb.

Danes je še vedno preveč otrok, ki so prisiljeni delati. Otrok, ki se ne smeje in ne sanja, ne bo mogel spoznati ali razvijati svojih talentov. Povsod na svetu so otroci, ki jih izkorišča gospodarstvo, ki ne spoštuje življenja; gospodarstvo, ki s tem zažiga našo največjo zalogo upanja in ljubezni. Toda otroci imajo v Božjem srcu posebno mesto in vsak, ki prizadene otroka, bo moral odgovarjati pred Bogom.

Dragi bratje in sestre, tisti, ki se prepoznavajo kot Božji otroci, in še posebej tisti, ki so poslani, da drugim prinašajo blagovest evangelija, ne morejo ostati ravnodušni; ne morejo sprejeti, da so sestrice in bratci, namesto da bi bili ljubljeni in zaščiteni, oropani svojega otroštva, svojih sanj, da so žrtve izkoriščanja in odrinjenosti na rob.

Prosimo Gospoda, naj odpre naše misli in srce za skrb in nežnost ter naj vsak otrok na svetu raste v modrosti in milosti (prim. Lk 2,52) ter sprejema in daje ljubezen.