Kateheza o Samarijanki, odgovor na željo po ljubezni je Jezus

Vatican News

Papež Frančišek je v nedeljo, 24. marca, zaključil zdravljenje v bolnišnici Gemelli in se vrnil v Dom svete Marte. Splošne avdience v Vatikanu so zaenkrat še vedno odpovedane, saj bo papeževo okrevanje trajalo še kar nekaj časa. Kljub temu pa se cikel katehez z naslovom »Jezus Kristus, naše upanje«, nadaljuje. Zadnja kateheza, 19. marca, je govorila o Jezusovem srečanju z Nikodemom, današnja pa o Samarijanki, ki jo Jezus sreča ob Jakobovem vodnjaku.

Svetopisemski odlomek: Jn 4,10

[Jezus je rekel Samarijanki]: »Če bi poznala Božji dar in če bi vedela, kdo je, ki ti pravi: ›Daj mi piti,‹ bi ga ti prosila in dal bi ti žive vode«.

Kateheza: Cikel katehez »Jubilej 2025. Jezus Kristus, naše upanje.«

Samarijanka. »Daj mi piti!« (Jn 4,7)

Dragi bratje in sestre, potem ko smo razmišljali o Jezusovem srečanju z Nikodemom, ki je šel iskat Jezusa, bomo danes razmišljali o tistih trenutkih, ko se zdi, da je On tisti, ki nas čaka prav tam, na tistem križišču našega življenja. To so srečanja, ki nas presenetijo, in na začetku smo morda celo nekoliko sumničavi, poskušamo biti previdni in razumeti, kaj se dogaja.

To je bila verjetno tudi izkušnja Samarijanke, o kateri govori četrto poglavje Janezovega evangelija (prim. Jn 4,5-26). Samarijanka ni pričakovala, da bo pri vodnjaku našla človeka, pravzaprav je upala, da ne bo srečala nikogar. Dejansko gre po vodo k vodnjaku ob neobičajni uri, ko je zelo vroče. Morda se ta ženska sramuje svojega življenja, morda se je počutila obsojeno, obtoženo, nerazumljeno, zato se je izolirala, prekinila je odnose z vsemi.

Da bi iz Judeje prišel v Galilejo, bi Jezus lahko izbral drugo pot in ne bi prečkal Samarije. Glede na napete odnose med Judi in Samarijani bi bilo tudi varneje. Namesto tega pa želi iti skoz Samarijo in se ob tisti uri ustavi prav pri tistem vodnjaku! Jezus nas čaka in se pusti najti ravno takrat, ko mislimo, da za nas ni več upanja. Na Bližnjem vzhodu tistega časa je bil vodnjak kraj srečanja, kjer so se včasih sklepale poroke. Jezus želi tej ženi pomagati razumeti, kje naj išče pravi odgovor na svojo željo, da bi bila ljubljena.

Tematika želje je temeljnega pomena za razumevanje tega srečanja. Jezus je prvi, ki izrazi svojo željo: »Daj mi piti!« (Jn 4,7) Da bi začel pogovor, se Jezus naredi šibkega, da bi tako drugo osebo pomiril, da se ne bi prestrašila. Tudi v Svetem pismu je žeja pogosto podoba želje. Tukaj pa je Jezusa žeja zlasti po odrešitvi te žene. »Ta, ki je prosil vode, je bil žejen vere te žene,« pravi sveti Avguštin.

Če je Nikodem šel k Jezusu ponoči, pa se Jezus s Samarijanko sreča opoldne, ko je največ svetlobe. Dejansko je to trenutek razodetja. Jezus se ji pusti spoznati kot Mesija in tako osvetli njeno življenje. Pomaga ji na nov način razumeti njeno zgodbo, ki je zapletena in boleča: imela je pet mož in sedaj je s šestim, ki ni njen mož. Število šest ni naključno, običajno pomeni nepopolnost. Morda je namig na sedmega ženina, ki bo končno lahko potešil željo te ženske, da bi bila zares ljubljena. Ta ženin je lahko samo Jezus.

Ko se zave, da Jezus pozna njeno življenje, Samarijanka preusmeri pogovor na versko vprašanje, ki je ločevalo Jude in Samarijane. To se včasih zgodi tudi nam, ko molimo: v trenutku, ko se Bog dotakne našega življenja z vsemi problemi, se včasih izgubimo v razmišljanjih, ki nam dajo iluzijo uspešne molitve. V resnici pa smo postavili zaščitne pregrade. Vendar pa je Gospod vedno večji in Samarijanki, ki ji po kulturnih vzorcih sploh ne bi smel nameniti besede, podari največje razodetje: govori ji o Očetu, ki ga je treba častiti v duhu in resnici. In ko ona, ponovno presenečena, pripomni, da je glede teh stvari bolje počakati Mesija, ji On reče: »Jaz sem, ki govorim s teboj« (Jn 4,26). To je kot izpoved ljubezni: tisti, ki ga čakaš, sem jaz; tisti, ki končno lahko odgovori na tvojo željo, da bi bila ljubljena.

Na tej točki žena odhiti, da bi poklicala ljudi iz vasi, saj prav iz izkušnje občutenja, da je ljubljena, se rodi poslanstvo. In kakšno oznanilo bi lahko prinesla, če ne svoje izkušnje, da je bila razumljena in sprejeta, da se ji je odpustilo? To je podoba, ki bi nas morala spodbuditi k razmisleku o našem iskanju novih načinov evangelizacije.

Tako kot zaljubljena oseba, Samarijanka pozabi svoj vrč pri Jezusovih nogah. Teža tega vrča na njeni glavi jo je vsakokrat, ko se je vračala domov, spominjala na njeno stanje, na njeno nemirno življenje. Zdaj pa je vrč položen k Jezusovim nogam. Preteklost ni več breme in ona je spravljena. Enako je tudi z nami: da bi šli oznanjat evangelij, moramo težo svojega življenja najprej položiti h Gospodovih nogam, mu izročiti težo svoje preteklosti. Samo spravljene osebe lahko prinašajo evangelij.

Dragi bratje in sestre, ne izgubimo upanja! Četudi se nam zdi naša zgodovina težka, zapletena, morda celo uničena, imamo vedno možnost, da jo izročimo Bogu in ponovno začnemo našo pot. Bog je usmiljenje in nas vedno pričakuje!