Kateheza: V Jezusu najdimo upanje in se soočimo z življenjskimi spremembami
Spomnimo, da odkar se papež Frančišek zdravi v bolnišnici, v Vatikanu seveda ni splošnih avdienc. Odpovedana je torej bila tudi današnja, a je Sveti sedež kljub temu objavil pripravljeno katehezo, ki se umešča v cikel katehez o Jezusu Kristusu, našem upanju. Do sedaj je sveti oče govoril o Jezusovem otroštvu, z današnjo katehezo pa je začel razmišljanja o nekaterih Jezusovih srečanjih. Tokrat je v ospredju bil Nikodem.
Svetopisemski odlomek: Jn 3,1-3
Med farizeji pa je bil človek, ki mu je bilo ime Nikodém; bil je prvak med Judi. Ponoči je prišel k Jezusu in mu rekel: »Rabi, vemo, da si prišel od Boga kot učitelj; kajti nihče ne more delati teh znamenj, ki jih ti delaš, če ni Bog z njim.« Jezus je odgovoril in mu rekel: »Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi od zgoraj, ne more videti Božjega kraljestva.«
Kateheza: Cikel katehez »Jubilej 2025. Jezus Kristus, naše upanje.«
Nikodem. »Morate se roditi od zgoraj.« (Jn 3,7b)
Dragi bratje in sestre, dober dan! S to katehezo začenjamo razmišljanja o nekaterih srečanjih, o katerih pripovedujejo evangeliji, da bi razumeli, kako Jezus daje upanje. Dejansko obstajajo srečanja, ki razsvetljujejo življenje in prinašajo upanje. Lahko se na primer zgodi, da nam nekdo pomaga videti težave ali probleme, ki jih živimo, z drugega zornega kota; ali pa nam nekdo preprosto nameni neko besedo, zaradi katere se ne počutimo sami v bolečini, ki jo doživljamo. Včasih lahko pride tudi do tihih srečanj, ko nihče ničesar ne reče, vendar nam prav ti trenutki pomagajo, da se vrnemo na pravo pot.
Prvo srečanje, ob katerem se želim ustaviti, je srečanje Jezusa z Nikodemom, ki je opisano v tretjem poglavju Janezovega evangelija. Začenjam s tem prizorom, ker je Nikodem človek, ki s svojo zgodbo pokaže, da je mogoče priti iz teme in najti pogum, da bi sledili Kristusu.
Nikodem gre ponoči k Jezusu. To je nenavaden čas za srečanje. V Janezovem jeziku imajo navedbe časa pogosto simbolično vrednost. Tukaj je noč verjetno tisto, kar Nikodem nosi v svojem srcu. Je človek, ki se nahaja v temi dvoma, v tisti temi, ki jo doživljamo, ko ne razumemo več, kaj se dogaja v našem življenju, in ne vidimo jasno poti naprej.
Če si v temi, seveda iščeš luč. Janez na začetku svojega evangelija piše: »Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet« (Jn 1,9). Nikodem torej išče Jezusa, ker je začutil, da On lahko razsvetli temo njegovega srca.
Evangelij nam pripoveduje, da Nikodem ne razume takoj tega, kar mu pove Jezus. Tako vidimo, da je v tem pogovoru veliko nesporazumov, pa tudi veliko ironije, ki je značilna za evangelista Janeza. Nikodem ne razume, kaj mu govori Jezus, ker še naprej razmišlja s svojo logiko in kategorijami. Je človek z jasno opredeljeno osebnostjo, ima javno vlogo, je eden od judovskih voditeljev. Vendar pa se mu računi verjetno več ne izidejo. Nikodem čuti, da v njegovem življenju nekaj ne deluje več. Čuti potrebo po spremembi, vendar ne ve, kje naj začne.
V določenih življenjskih obdobjih se to zgodi vsakomur od nas. Če ne sprejmemo sprememb, če se zapremo v svojo togost, navade ali načine razmišljanja, tvegamo, da bomo umrli. Življenje se skriva v zmožnosti, da se spremenimo in tako najdemo nov način, kako ljubiti. Jezus Nikodemu pravzaprav govori o novem rojstvu, ki ni le mogoče, ampak je v določenih trenutkih naše poti celo potrebno. Pravzaprav je izraz, uporabljen v evangeljskem besedilu, že sam po sebi ambivalenten, saj lahko anōthen (ἄνωθεν) prevedemo bodisi »od zgoraj« bodisi »znova«. Nikodem bo počasi razumel, da gresta ta dva pomena skupaj: če dopustimo Svetemu Duhu, da v nas ustvari novo življenje, se bomo ponovno rodili. Ponovno bomo odkrili tisto življenje, ki je v nas morda ugašalo.
Z Nikodemom sem želel začeti tudi zato, ker je človek, ki s svojim življenjem kaže, da je ta sprememba mogoča. Nikodemu bo uspelo: na koncu bo med tistimi, ki bodo šli k Pilatu prosit za Jezusovo telo (prim. Jn 19,39). Nikodem je končno prišel na svetlo, prerojen je in ni mu več treba biti v temi noči.
Spremembe nas včasih prestrašijo. Po eni strani nas privlačijo, včasih si jih želimo, po drugi strani pa bi raje ostali v svojem območju udobja. Zato nas Sveti Duh spodbuja, naj se soočimo s temi strahovi. Jezus Nikodema, ki je učitelj v Izraelu, spomni, da so se tudi Izraelci bali, ko so hodili po puščavi. In tako zelo so se osredotočili na svoje skrbi, da so ti strahovi na neki točki dobili obliko strupenih kač (prim. 4 Mz 21,4-9). Da bi se osvobodili, so morali pogledati bronasto kačo, ki jo je Mojzes obesil na drog, to pomeni, da so morali dvigniti pogled in se postaviti pred to, kar je predstavljalo njihove strahove. Le če pogledamo v obraz tistemu, zaradi česar nas je strah, se lahko začnemo osvobajati.
Tako kot vsi mi bo Nikodem lahko pogledal na Križanega, ki je premagal smrt, izvor vseh naših strahov. Tudi mi dvignimo pogled k Njemu, ki so ga prebodli; dopustimo, da Jezus sreča tudi nas. V Njem najdimo upanje, da se bomo lahko soočili s spremembami v našem življenju in se ponovno rodili.
