Kateheza o bogatašu: Jezusova ljubezen je zastonjska

Tiskovni urad Svetega sedeža je tudi ta teden objavil katehezo, ki jo je papež Frančišek pripravil za današnjo splošno avdienco, ki je bila odpovedana zaradi njegovega okrevanja v Domu svete Marte. Tokratno razmišljanje iz cikla katehez v jubilejnem letu nosi naslov »Bogataš. Jezus se je ozrl vanj«.

Svetopisemski odlomek: Mr 10,17-22

Ko se je odpravljal na pot, je nekdo pritekel, padel pred njim na kolena in ga vprašal: »Dobri učitelj, kaj naj storim, da bom deležen večnega življenja?« Jezus pa mu je rekel: »Kaj govoriš, da sem dober? Nihče ni dober, razen enega, Boga! Zapovedi poznaš: Ne ubijaj! Ne prešuštvuj! Ne kradi! Ne pričaj po krivem! Ne goljufaj! Spoštuj očeta in mater!« Ta mu je rekel: »Učitelj, vse to sem izpolnjeval od svoje mladosti.« Jezus se je ozrl vanj, ga vzljubil in mu dejal: »Eno ti manjka: pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim, in imel boš zaklad v nebesih; nato pridi in hôdi za menoj!« On pa je potrt zaradi te besede žalosten odšel; imel je namreč veliko premoženje.

Cikel katehez »Jubilej 2025. Jezus Kristus, naše upanje.«

Bogataš. »Jezus se je ozrl vanj« (Mr 10,21)

Dragi bratje in sestre,
danes se bomo zaustavili še ob enem izmed Jezusovih srečanj, o katerih pripovedujejo evangeliji. Vendar tokrat oseba, ki jo je srečal, nima imena. Evangelist Marko jo predstavi preprosto kot »nekdo« (10,17). Gre za človeka, ki je že od mladosti izpolnjeval zapovedi, a kljub temu še ni našel smisla svojega življenja. Išče ga. Morda je nekdo, ki se ni dokončno odločil, čeprav je videti predan človek. Ne glede na stvari, ki jih počnemo, na žrtvovanja ali uspehe, je tisto, kar resnično šteje, da bi bili srečni, to, kar nosimo v srcu. Če mora ladja odpluti in zapustiti pristanišče, da bi plula po odprtem morju, je lahko še tako čudovita ladja z izjemno posadko, vendar če ne odstrani obtežila in sider, zaradi katerih miruje, ne bo uspela nikoli odpotovati. Ta človek si je zgradil razkošno ladjo, vendar je ostal v pristanišču!

Medtem ko Jezus hodi po poti, mu ta nekdo priteče naproti, pade pred Njim na kolena in ga vpraša: »Dobri Učitelj, kaj naj storim, da bom deležen večnega življenja?« (v. 17). Bodimo pozorni na glagola: »kaj naj storim, da bom deležen večnega življenja«. Ker mu izpolnjevanje postave ni prineslo sreče in gotovosti, da je rešen, se obrne na Učitelja Jezusa. To, kar je presenetljivo, je dejstvo, da ta človek ne pozna besedišča zastonjskosti! Vse je dolžnost. Večno življenje je zanj dediščina, nekaj, kar se dobi po zakonu, z natančnim izpolnjevanjem obveznosti. Toda kakšno mesto ima lahko ljubezen v takšnem načinu življenja, četudi se ga živi z dobrim namenom?

Kot vedno, gre Jezus onkraj videza. Če po eni strani ta človek pred Jezusa postavi svoj lep življenjepis, gre Jezus dalje in vidi v notranjost. Glagol, ki ga uporabi Marko, je zelo pomenljiv: »ozrl se je vanj« (v. 21). Prav zato, ker Jezus gleda v notranjost vsakega izmed nas, nas ljubi takšne, kakršni smo v resnici. Kaj je videl v tem človeku? Kaj vidi Jezus, ko gleda v našo notranjost in nas ljubi kljub našim raztresenostim in grehom? Vidi našo krhkost, pa tudi našo željo, da bi bili ljubljeni takšni, kakršni smo.

Ozrl se je vanj – pravi evangelij – in »ga vzljubil« (v. 21). Jezus ljubi tega človeka še preden ga povabi, naj mu sledi. Ljubi ga takšnega, kot je. Jezusova ljubezen je zastonjska: ravno nasprotna logiki zaslug, ki je težila tega človeka. Resnično srečni smo takrat, ko se zavedamo, da smo ljubljeni na tak način, zastonjsko, po milosti. To velja tudi v odnosih med nami: dokler skušamo ljubezen kupiti ali prosjačimo za naklonjenost, v teh odnosih ne bomo nikoli srečni.

Jezus temu človeku predlaga, naj spremeni svoj način življenja in odnosa z Bogom. Jezus namreč spozna, da je v njem, tako kot v vseh nas, določeno pomanjkanje. To je želja, ki jo nosimo v srcu, da bi bili ljubljeni. Obstaja rana, ki nam pripada kot človeškim bitjem, rana, skozi katero gre lahko ljubezen.

Da bi zapolnili to pomanjkanje, ni potrebno »kupiti« priznanj, naklonjenosti, upoštevanja, ampak moramo »prodati« vse, kar nas teži, da bo naše srce postalo svobodnejše. Ni potrebno, da še naprej jemljemo zase, ampak dajemo ubogim; potrebno je dati na razpolago, podeliti.

Na koncu Jezus tega človeka povabi, naj ne ostane sam. Povabi ga, naj mu sledi, naj ostane v zvezi, naj živi odnos. Le tako bo mogoče izstopiti iz anonimnosti. Svoje ime lahko slišimo samo v odnosu, v katerem nas nekdo pokliče. Če ostanemo sami, ne bomo nikoli slišali svojega imena in bomo še naprej ostali »nekdo«, anonimni. Morda smo danes prav zato, ker živimo v kulturi samozadostnosti in individualizma, bolj nesrečni, ker ne slišimo več, da bi naše ime izgovoril nekdo, ki nas zastonjsko ljubi.

Ta človek ne sprejme Jezusovega povabila in ostane sam, saj ga obtežila njegovega življenja zadržujejo v pristanišču. Žalost je znamenje, da ni uspel oditi. Včasih mislimo, da je bogastvo tisto, ki nas ustavlja, vendar pa so bremena tista, ki nas ustavljajo. Obstaja upanje, da se bo ta oseba, tako kot vsak izmed nas, prej ali slej spremenila in odrinila na globoko.

Sestre in bratje, izročimo Jezusovemu Srcu vse osebe, ki so žalostne in neodločne, da bi mogle občutiti ljubeč pogled Gospoda, ki je ganjen, ko nežno gleda v našo notranjost.