V pripravi na Sinodo o Amazoniji: Intervju s kardinalom Hummesom
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Najti nove poti za evangelizacijo
Kot je dejal papež, bo srečanje organizirano z namenom, da bi »našli nove poti za evangelizacijo tistega dela Božjega ljudstva, posebej staroselskih ljudstev, ki so pogosto pozabljena in brez možnosti za mirno prihodnost, tudi zaradi krize amazonskega gozda, pljuč, ki so temeljnega pomena za naš planet«. 8. junija lani je bil objavljen pripravljalni dokument za sinodo.
»Pljuča sveta«, biotska raznovrstnost
Gre za pomemben projekt Cerkve, namen katerega je premostiti meje in ponovno opredeliti pastoralne smernice, ki bi bile prilagojene za današnji čas. Panamazonija je območje, ki ga sestavljajo področja v naslednjih državah: Boliviji, Braziliji, Kolumbiji, Ekvadorju, Peruju, Venezueli, Surinamu, Gvajani in Francoski Gvajani. Gre za pomemben vir kisika za vso zemljo, saj se tam nahaja več kot tretjina primarnih gozdnih zalog na svetu. Prav tako je eno izmed največjih področij biotske raznovrstnosti planeta.
Škofje z različnih koncev sveta
Na sinodi bodo sodelovali škofje, ki so bili izbrani z različnih koncev sveta, vključno z vsemi škofi amazonskega področja. Kardinal Hummes je tudi predsednik »Panamazonske cerkvene mreže« (Repam), njen podpredsednik pa je kardinal Pedro Barreto iz Peruja.
Panamazonska cerkvena mreža
Ta transnacionalna mreža si prizadeva za sodelovanje med različnimi členi Cerkve: med cerkvenimi okrožji, redovnimi kongregacijami, Karitas, različnimi združenji ali katoliškimi fundacijami in skupinami laikov. Med njihovimi glavnimi cilji je zaščita amazonskih skupnosti, ki so ogrožene zaradi onesnaževanja, korenite in hitre spremembe ekosistema, od katerega so odvisni, ter zaradi pomanjkanja varovanja temeljnih človekovih pravic.
Bo imela sinoda posledice za enost v Cerkvi?
Kardinal Hummes je v intervjuju s p. Antoniem Sapadarom najprej odgovoril na vprašanje, če meni, da je strah tistih, ki mislijo, da bo imela sinoda posledice za enost v Cerkvi, upravičen. Poudaril je, da se danes veliko govori o enosti Cerkve. Ta je po njegovem mnenju temeljnega pomena, vendar pa jo je potrebno razumeti kot enost, ki sprejema različnost, po vzoru svete Trojice. To konkretno pomeni, da je prav tako nujno poudariti, da enost nikoli ne sme uničiti različnosti. Sinoda poudarja različnost znotraj te velike enosti. Različnost je bogastvo enosti, preprečuje, da bi postala uniformna.
Različnost je pomembna za Cerkev
Po mnenju kardinala Hummesa je Cerkev danes bolj kot kdajkoli prej odprta za različnost. Države Panamazonije so po njegovih besedah »izraz latinskoameriške raznolikosti, ki jo mora Cerkev v Evropi in po vsem svetu sprejeti brez pomišljanja in z veliko odprtostjo.« Prav tako meni, da sinoda za Amazonijo pomeni priznanje njihove specifičnosti ter da more Cerkev v Latinski Ameriki prinesti nove luči Cerkvi v Evropi ter v svetu – tako kot mora Cerkev v Evropi njim predati luči iz preteklosti, ki so zelo pomembne.
Različnost ne ogroža enosti Cerkve, ampak jo krepi
Na začetku je krščanstvo naletelo na inkulturacijo, ki traja vse do danes, vendar pa samo ta ni dovolj. Pri tem kardinal Hummes spomni, da sveti oče pravi, da ena sama kultura ne more izčrpati bogastva evangelija. Različnost kultur bo prinesla bogastvo, ne pa grožnje. Različnost ne ogroža enosti Cerkve, ampak jo krepi in zelo pomembno je, da se tega ne bojimo. Če se torej pogovarjamo med seboj in uspemo najti nove poti za Cerkev v Amazoniji, bo to v korist vse Cerkve, je še poudari kardinal Hummes.
Prva faza: bistveno je poslušanje
Nato je spregovoril o srečanju, ki so ga imeli predstavniki »Cerkvene panamazonske mreže« s papežem Frančiškom 25. februarja letos. Seznanili so ga s potekom priprav na sinodo, po tem ko se je končala faza poslušanja in posvetovanja v delnih Cerkvah Panamazonije. V tem procesu je najpomembnejši prav vidik poslušanja, saj ni dovolj samo »videti, presojati in ukrepati z načrti«. Generalni relator sinode je poudaril, da sinoda ni neka splošna ali abstraktna ideja, zato je bistveno, da se prisluhne ljudstvom na področju Amazonije.
Papež: pred očmi imeti konkreten namen srečanja
Sveti oče je na vprašanje, kaj bi jim priporočil v času priprave, odgovoril, da se ne sme razvodeniti specifičen namen sinode – ne sme postati priložnost za to, da bi razpravljali o vsem, saj njen namen ni obravnavati vse izzive in potrebe Cerkve po svetu: pred očmi je potrebno imeti konkreten namen srečanja. Seveda ima in bo imel celoten proces vpliv na ves svet, vendar se ne sme pozabiti, kaj je cilj – nove poti za Cerkev v Amazoniji ter za celostno ekologijo na tem področju.
Potrebne so nove poti, odprtost Svetemu Duhu
Prav nove poti so po mnenju kardinala Hummesa danes zelo potrebne; ne smemo se bati novosti, jih zavirati ali se jim upirati. Staro in novo morata hoditi z roko v roki, novost mora okrepiti in spodbuditi pot. Papež Frančišek pravi, da je potrebno zaupati v Svetega Duha, ki vodi naprej. Vse od začetka svojega pontifikata spodbuja in opogumlja Cerkev, naj vstane in ne bo statična ali preveč gotova glede svoje teologije ter pogleda na stvari. Preteklost ni okamenela, vedno mora biti del zgodovine, tradicije, ki gre proti prihodnosti. Vsaka generacija mora iti naprej in prispevati k bogastvu te pomembne tradicije, za kar pa se je potrebno izročiti delovanju Svetega Duha, je še dodal generalni relator sinode za Panamazonijo.
Preteklost, zaznamovana s kolonializmom
Ena izmed tematik, o kateri je spregovoril, je kolonialna dediščina, s katero je zaznamovana preteklost na področju Amazonije. Hkrati pa je tovrstni odnos tudi eden izmed najpomembnejših pritožb domorodnih ljudstev proti določenim protestantskim binkoštnim skupnostim, ki so prišle in še prihajajo na njihovo ozemlje. Kardinal Humes je poudaril, da sveti oče nasprotuje kakršnikoli obliki neolokolonializma in Cerkev v Amazoniji poziva, naj pri svojem poslanstvu oznanjevanja ne živi v takšnem duhu oz. opozarja, naj ne kolonizira domorodnih ljudstev glede njihove vere, duhovnosti in izkušnje Boga.
Evangelizacija: avtohtona Cerkev za avtohtone skupnosti
Po Hummesovih besedah mora evangelizacija teh ljudstev vključevati inkulturacijo in medverski dialog, saj imajo tudi oni svojo izkušnjo Boga, izkušnjo presežnega ter tako tudi duhovnosti. Kristjani verujemo, da je Jezus Kristus pravo zveličanje in dokončno razodetje, ki mora razsvetliti vse ljudi. Cilj evangelizacije avtohtonih ljudstev mora biti to, da bi prebudili avtohtono Cerkev za avtohtone skupnosti: v kolikor sprejmejo Jezusa Kristusa, bi morale imeti tudi možnost izraziti svojo vero preko svoje kulture, identitete, zgodovine in duhovnosti.
Nasprotovanja zaradi interesov
Takšnemu pogledu na Cerkev pa nekateri nasprotujejo – predvsem tisti, ki imajo svoje interese in načrte, s katerimi želijo ropati in imeti prevlado nad tamkajšnjimi ljudstvi; želijo priti, da bi jih izkoristili in odšli s polnimi kovčki, za seboj pa pustili degradacijo in obubožane ljudi. Kardinal Hummes zato opozarja, da je pomembno prepoznati tovrstno upiranje – tako v Cerkvi kot tudi izven nje, npr. glede vlad, podjetij in povsod drugod, kjer so posredi predvsem ekonomski interesi –, ter razločevati, kaj je potrebno v teh primerih storiti. Nedvomno bo potrebno izraziti svoje ogorčenje – ne nasilno, a gotovo na odločen in preroški način, je še poudaril kardinal ter dodal, da mora preroštvo stremeti tudi k novim potem, ki morejo razsvetliti in pomagati drugemu sprejeti dialog.
Inkulturacija in medkulturnost
V nadaljevanju intervjuja je generalni relator sinode za Panamazonijo odgovoril na vprašanje, kaj meni o inkulturaciji in medkulturnosti oz. kako ju je mogoče vključiti v sinodalni proces. Dejal je, da si ne nasprotujeta, ampak hodita z roko v roki. Inkulturacija je absolutno potrebna, pa tudi medkulturnost, saj je v Amazoniji veliko kultur. Pri tem je poudaril, da je potrebno razločevati med »Cerkvijo za staroselce« in »Cerkvijo, ki je s staroselci«. Danes v Latinski Ameriki prisotna predvsem slednja, saj so staroselska ljudstva cilj pastorale, ne pa še protagonisti lastne izkušnje vere. Vendar pa Hummesovih besedah to ni dovolj: potrebno je ciljati na »Cerkev za staroselce«.
Pomoč brazilskega Misijonarskega sveta za staroselce
Obstaja brazilski Misijonarski svet za staroselce, ki zelo dobro opravlja svoje delo: objavlja različne statistične podatke glede staroselcev, obvešča o primerih nasilja, ki so se zgodili. Podatki so namreč jasni, ni jih mogoče zanikati. Opozarjajo na krivice, kršenje človekovih pravic, umore, kriminalizacijo zagovornikov pravic. Kardinal Hummes je dejal, da je Cerkev v Panamazoniji poklicana varovati človekove pravice, pravice staroselcev, ljudstev, ki živijo ob vodi, ter drugih.
Cerkev, v kateri bodo protagonisti staroselci
Po tem, ko je dejal, da bi danes Cerkev v Amazoniji lahko poimenovali »Cerkev s staroselci«, je kardinal dodal, da je potrebno storiti naslednji korak – in sicer pomagati, da bi se rodila in rasla Cerkev za staroselce, kjer bi bili oni protagonisti. Domorodne skupnosti, ki sprejmejo evangeljsko oznanilo, to je Jezusa Kristusa, morajo imeti pogoje za to, da se more preko primernega procesa njihova vera učlovečiti in inkulturirati v njihovi tradicionalni stvarnosti. V kontekstu njihove kulture, identitete, zgodovine in duhovnosti se torej lahko rodi Cerkev, ki je za staroselce, ki ima svoje pastirje in posvečene služabnike – vedno v polnem občestvu z vesoljno katoliško Cerkvijo, vendar pa inkulturirana v staroselske kulture. Bog je bil namreč vedno prisoten v njihovi zgodovini, zato morejo v svoji identiteti, zgodovini ter kulturi prepoznati jasna znamenja Božje prisotnosti. Ta starodavna ljudstva prihajajo iz drugega rodu kot ljudstva v Evropi, Afriki, Indiji, na Kitajskem. Zato je potrebno znotraj njihove zgodovine, identitete, duhovnosti, izhajajoč iz njihovega odnosa s presežnim, ustvariti Cerkev, ki bo imela avtohtono obličje.
Zgodovinski pomen sinode za vso Cerkev?
Pri tem je generalni relator sinode za Amazonijo spomnil, da Cerkev pogosto preveč poudarja pomen posvečenega služabnika, ki ga mora skupnost sprejeti, namesto da bi bilo obratno, saj ni skupnost zanj, ampak on za skupnost in se mora prilagoditi njenim potrebam. Cerkev za staroselce ne nastane z dekretom, je dejal kardinal Hummes ter dodal, da mora sinoda odpreti pot za proces, ki bi bil dovolj svoboden in bi priznaval lastno dostojanstvo vsakega kristjana ter vsakega Božjega otroka. V tem je veličina sinode za Panamazonijo in sveti oče po Hummesovih besedah ve, da bo le-ta lahko zgodovinskega pomena za celotno Cerkev.
Tehnokracija in celostna ekologija
Naslednje področje, o katerem je spregovoril kardinal, je bila celostna ekologija, h kateri spodbuja sveti oče. Interpelira trenutne modele razvoja in proizvodnje, ki se sklicujejo na razumske, znanstvene in tehnološke luči moderne dobe. Tako se uveljavlja tehnokratska paradigma prevlade, ki počne to, kar želi. Gre za rezultat t.i. »kopernikanske revolucije« v sodobni filozofiji, v kateri predmet ni več to, o čemer se razmišlja, ampak subjekt, ki misli, subjektivnost. Vendar pa so veliki interesi, ki so bili v igri, to veliko bogastvo moderne dobe po kardinalovih besedah spremenili v subjektivizem, individualizem in nato v liberalizem. Izredni znanstveni in tehnološki napredek sta v človekove roke položila izjemno moč poseganja v naravo. Omogočila sta mu, da proizvaja vedno več dobrin, ne glede na ceno, v škodo same narave in tudi oseb ali skupnosti. To vedno bolj izpopolnjeno tehnologijo se uporablja za izkoriščanje planeta, človek kopiči vedno več materialnih dobrin. Nasprotno pa staroselska ljudstva ne nabirajo dobrin, ampak nas učijo, da so veliko pomembnejši medčloveški odnosi, odnosi med skupnostmi. Svet ne sprejema celostne ekologije, ne sprejema, da smo otroci te zemlje. Pogosto se živi tako, kakor da bi človek prišel na svet in tukaj našel zaklad, ki ga mora izkoristiti na vse mogoče načine. Vendar pa to ni res, smo otroci te zemlje in če ji škodimo, delamo škodo samim sebi, je še poudaril kardinal Hummes.
Teološki temelj celostne ekologije: Bog v odnosu z zemljo
Po razmišljanju o tehnokraciji in celostni ekologiji je spregovoril o tem, da ima slednja teološki temelj. O tem je večkrat govoril tudi papež Frančišek, ki pravi, da je najpomembnejša razsežnost celostne ekologije ta, da je tudi Bog v Jezusu Kristusu vstopil v dokončen odnos s to zemljo. Ker je Bog v odnosu, je vse medsebojno povezano. Bog sam se je zavezal preko učlovečenja Jezusa Kristusa in Jezus je najvišja točka, h kateri vsi potujemo. Kardinal Hummes je spomnil, da obstajajo čudovita besedila, ki pravijo, da je to cilj, kateremu se bližajo vsa bitja, saj le-ta niso bila ustvarjena za nas. Njihov poslednji cilj nismo mi, ampak Bog. Tudi ona bodo nekega dne, na skrivnosten način v logiki vstajenja, del dokončnega Kraljestva.
Vstali Kristus je vrh, kateremu se vse bliža
Bog svojega stvarstva ne bo uničil, ampak ga bo preoblikoval v velikonočnem smislu. Vstali Kristus je torej vrh, kateremu se vse bliža. Človeštvo se ne premika v krogu, brez smeri, brez smisla. Moramo hoditi, obstaja realna prihodnost, vstali Jezus Kristus je velika transcendentna točka, kateri se bližamo. Celostna ekologija je povezanost vsega tega, je dejal generalni relator sinode ter dodal, da bi bilo po njegovem mnenju potrebno celotno teologijo, kristologijo ter teologijo zakramentov na novo premisliti izhajajoč iz velike luči, zaradi katere je vse medsebojno povezano. Bog sam je dokončno v odnosu z našim skupnim domom.
V Aparecidi Bergoglio postal občutljiv za izzive Amazonije
Kardinal Hummes je v nadaljevanju intervjuja spregovoril o »Cerkveni panamazonski mreži«, ki je del procesa priprave na sinodo. Nastala je iz ideje med 5. zasedanjem Sveta škofovskih konferenc Latinske Amerike v Aparecidi, katerega se je udeležil tudi papež Benedikt XVI. Njegova odprtost je po Hummesovih besedah vse presenetila – čeprav je iz Evrope, je bil odprt za dialog skupaj s tamkajšnjimi škofi, ljudstvi, področji Latinske Amerike. Na srečanju je bil tudi kardinal Bergoglio, tedanji nadškof Buenos Airesa. Govorili so o tem, da je potrebno narediti skupen pastoralni načrt za Amazonijo in papež Frančišek pravi, da je prav v Aparecidi postal bolj občutljiv za izzive glede tega področja. Ta stvarnost je bila zanj kot nadškofa Buenos Airesa zelo oddaljena. Ker pa so brazilski škofje med zasedanjem zelo vztrajali pri tej tematiki, je začela zanimati tudi njega in razumel je, da gre za pomembno vprašanje.
Specifični pastoralni načrt za celotno področje – 9 držav
Po Aparecidi, posebej po napovedani sinodi za Panamazonijo, je potrebno razmišljati o specifičnem pastoralnem načrtu. To po Hummesovih besedah ni prav običajno, saj so škofovske konference narodne, medtem ko Amazonija ni država, ampak področje, ki vključuje devet držav. Sveti oče v zvezi s tem prav tako govori o decentralizaciji, pri čemer skuša pomagati tudi »Cerkvena panamazonska mreža«.
Zorenje ideje o sinodi
Ob koncu pogovora pa je kardinal Hummes še povedal, kako je dozorela ideja o sinodi za Panamazonijo. Sveti oče mu je že leta 2015 rekel, da razmišlja o tem, da bi organiziral srečanje z vsemi škofi s področja Amazonije. Takrat še ni vedel, v kakšni obliki, vendar je pomislil, da bi lahko šlo za sinodo, ter prosil kardinala Hummesa, naj se mu pridruži pri molitvi v ta namen. Posvetoval se je s škofi, s škofovskimi konferencami amazonskih držav ter leta 2017 napovedal sinodo za oktobra letos. Kardinal je svoje razmišljanje sklenil z besedami, da so v pripravi na to srečanje veliko delali in bodo še. Gre namreč za pomemben dogodek, ki bo zaznamoval prihodnost Cerkve, saj bo pomagal začrtati nove poti zanjo.
