P. Costa o novi okrožnici: Konkreten poziv k bratstvu, potrebna so dejanja
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Poziv k bratstvu je konkreten, potrebna so dejanja
»Menim, da je potrebno poudariti, kako je ukoreninjena v izročilu družbenega nauka Cerkve. Že sama strukture besedila papeža Frančiška odseva proces razločevanja, preko katerega Cerkev bere znamenja časov, ki jih živi. V tem smislu v novi okrožnici najdemo enako zgradbo kot v okrožnici Laudato si' in drugih pomembnih papeževih dokumentih. Gre za besedila, ki so razdeljena na tri dele: prepoznati to, kar živimo, interpretirati dejstva v globini in nato uresničiti konkretne izbire. Tudi v tej okrožnici je tako in poziv k bratstvu ni izražen le z besedami, ampak postane konkreten, zanj so potrebna dejanja. Sveti oče nas spremlja, da bi vstopili v globino tega njegovega poziva, da bi se začeli zavedati, da živimo v svetu, ki je hiperpovezan, pa tudi razdrobljen; vendar pa je v to potrebno vstopiti z očali vere. Gre za besedilo, ki je namenjeno vsem, vendar pa je napisano izhajajoč iz vere. Ni naključje, da je prav prilika o dobrem Samarijanu tista, ki nam more dati očala, preko katerih vidimo dostojanstvo vsakega posameznika ter prizadevanje za podporo in skrb vsakega človeka. Poleg tega so v okrožnici poglavja, ki vstopajo v središče dejavne ljubezni in nam kažejo, kako le-ta podpira bratstvo. Zadnja poglavja pa nam nakažejo konkretne smeri, za katere si moramo prizadevati: na področju politike, dialoga in sprave. Iz tega na koncu nastane prizadevanje za vsa verstva: povabilo ljudem, da bi živeli to univerzalno bratstvo.«
Poglavje o »najboljši politiki«
P. Costa je v nadaljevanju spregovoril o petem poglavju okrožnice, ki je posvečeno »najboljši politiki«: »To poglavje moramo vzeti kot del konkretnega povabila, da bi delali na političnem področju. Med drugim smo se prav zaradi pandemije, sredi katere se nahajamo, naučili, da je potrebno več politike in ne manj, ter kako je pomembno, da se usklajujemo in gremo naprej skupaj. Zato ne gre za posebno poglavje o politiki, ampak predstavlja del širše tematike, ki zadeva načine, na katere je mogoče graditi bratstvo. Papež poudarja, da je poglaviten način lahko le politika. Ob tem pa opozori na kratkovidno politiko, ki se omejuje le na to, kar je takojšnje, in teži le k zbiranju glasov, ter na druge načine zreduciranega pogleda na politiko. Seveda si morajo politiki prizadevati za to, da bi bili izvoljeni, vendar pa to ne sme biti v središču njihovega prizadevanja. Prevzeti morajo odgovornost, da bi gradili ljudstvo, kjer bo imel vsakdo svoje mesto, svojo vrednost. V tem kontekstu je zelo pomembna beseda ljudstvo, ki jo je papež že poglobil v svojih drugih besedilih. Gotovo gre za izraz, ki je na tem področju ključnega pomena; za besedo, ki prav tako odpre možnosti za dvoumnost, kot papež poudari prav v uvodu v to poglavje. Graditi ljudstvo ne pomeni prakticirati populizma. Populist je tisti, ki uporabi ljudstvo samo zato, da dobi glasove, medtem ko politično delovanje za ljudstvo, ki je utemeljeno na dejavni ljubezni, gradi odnose bratstva; prizadeva si za izgradnjo ljudstva, v katerem je spoštovano dostojanstvo vsakega; za skupnost, v kateri njeni člani niso le "družabniki", ki jih povezuje skupni interes, ampak so resnično bratje in sestre.«
