Cvetna nedelja v Jeruzalemu: biti znamenje edinosti in sprave
Andreja Červek – Vatikan
Cvetna nedelja v Jeruzalemu je letos potekala na popolnoma drugačen način kot lani. Vrata Božjega groba so bila na stežaj odprta in so sprejemala duhovnike in vernike, ki so tako vstopili v veliki teden. Lansko leto, ko se je začela pandemija, je bogoslužje potekalo za zaprtimi vrati. Čeprav danes v Sveto deželo romarji še ne prihajajo, pa je postopno vračanje običajnega načina življenja že zaznati. Bogoslužja velikega tedna na svetih krajih bodo torej letos potekala ob navzočnosti vernikov.
»Danes smo zbrani tukaj, kjer je Kristus umrl in vstal. To obhajanje je predpriprava na veliko noč Gospoda, ki je vstopil v svoje mesto Jeruzalem, da bi uresničil skrivnost svojega trpljenja, smrti in vstajenja. Zato se z veliko vere in pobožnostjo spominjajmo tega odrešenjskega vhoda in sledimo Gospodu, da bi po milosti postali spremljevalci križa in bili deležni vstajenja in življenja,« je patriarh Pizzaballa spodbudil majhno skupino vernikov, ki se je zbrala na obhajanju cvetne nedelje. S palmami in z oljčnimi vejicami so v procesiji trikrat obhodili Božji grob, kot je to v skladu s tradicijo. Pizzaballa je pripomnil, da čeprav se jih je zbralo malo, je z njimi bila navzoča vsa Cerkev; mnogi kristjani po svetu so namreč s srcem in mislimi obrnjeni v Jeruzalem.
»Molimo za Jeruzalem in ga blagoslavljajmo z znamenjem odrešenja,« je zatrdil latinski patriarh. »Del posebnega poslanstva naše Cerkve v Jeruzalemu je, da molimo za to sveto mesto in varujemo njegovo poklicanost, da je namreč hiša molitve za vse ljudi, kjer so vsi enaki meščani in kjer vsak vernik najde svoj dom.«
Cerkev v Jeruzalemu za vsakega, ki ljubi to mesto, predstavlja željo po univerzalni spravi in miru, kar Bog želi za vse človeštvo. »In za to želimo moliti in si prizadevati,« je zatrdil, »da bi se ta želja in to preroštvo lahko uresničila. Rane in ločitve, ki žal še vedno zaznamujejo življenje tega našega mesta, nam ne smejo vzeti poguma. Nasprotno, spodbuditi nas morajo, da bi še z večjo odločnostjo pričevali vero v Kristusovo zmago nad smrtjo, da bi mi kot prvi, mi kot Cerkev, bili znamenje edinosti in sprave. O tem ne smemo dvomiti! Zato blagoslovimo mesto s križem, da bi lahko bilo vedno bolj zaznamovano s Kristusovo ljubeznijo in bi postalo kraj srečanja, spoštovanja in medsebojnega sprejemanja. Nič naj nas torej ne straši, stalne ovire vsakega dne naj ne ustavijo naše ljubezni, nihče naj ne misli, da lahko ugasne veselje vernikov v Kristusa, Davidovega sina! Danes tukaj potrjujemo svojo zavzetost in odločnost, da rečemo "da" Kristusu in mu sledimo po poti križa in odrešenja, po poti ljubezni in življenja!«
