P. Tucci, jezuit, ki je razlagal koncil in spremljal papeža na potovanjih

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Tudi mati anglikanka je postala katoličanka

»Pater Roberto Tucci se je rodil v Neaplju, zahajal je k jezuitom in tako jih je v mladosti spoznal v Posilipu, kjer so imeli lepe dejavnosti z mladimi na tistem področju. Njegova mati je bila Angležinja in anglikanka, tako je da je seveda težko sprejela sinovo poklicanost v redovništvo in duhovništvo. Vendar pa kakor se pogosto zgodi, ljubezen in globoka komunikacija med osebami pomagata premostiti vse ovire. Roberto Tucci je bil vedno zelo povezan s svojo materjo, ki mu je bila prav tako blizu in je postala katoličanka. On jo je tudi krstil, bil je glavna priča poti vere svoje matere.«

Od ekumenizma do revije La Civiltà Cattolica

Tudi p. Tucci je bil krščen v anglikanski Cerkvi, pri 14 letih je prosil za ponovni krst v katoliški Cerkvi, tako da bi lahko rekli, da je bil on sam človek ekumenizma. Bil je prvi katoliški duhovnik, ki je imel govor na skupščini Svetovnega sveta Cerkva leta 1968. P. Lombardi je v nadaljevanju pogovora povedal več o tem vidiku življenja svojega sobrata. »Formacija p. Tuccija in njegova prva usmeritev poslanstva v Družbi Jezusovi je bila v teologijo. Moral bi poučevati teologijo na naši fakulteti v Neaplju, posebej na področju ekumenizma, seveda glede na njegovo izkušnjo. Bil je globok poznavalec ekumenske problematike in je imel prej omenjeni govor, ki so si ga dobro zapomnili, kot uradni predstavnik katoliške Cerkve na pomembnem ekumenskem srečanju. Gre za govor, ki je bil zelo znamenit, vendar pa glede na to, da je imel p. Tucci posebne darove kulturnega značaja, vodenja skupin, dela z drugimi, je bil s poklicanosti v teološko delo in poučevanje kasneje imenovan za direktorja revije La Civiltà Cattolica, ko je bilo p. Marteganiju zaupano vodenje Radia Vatikan.«

Odličen direktor in poznavalec koncila

»V tem času se je spremenil tudi namen revije: njena vloga je bila namreč v prvi vrsti obramba nauka, nato pa je postala revija dialoga, pri čemer so bile prisotne tudi napetosti z jezuiti starega kova. »Gotovo obdobje, v katerem je bil Tucci direktor revije La Civiltà Cattolica sovpada s časom drugega vatikanskega koncila. Zanj se je zelo zanimal, si prizadeval: želel je usmeriti delo revije in misli, izraz mnogih jezuitov, in vplivati na to, da bi se v Cerkvi razumelo, živelo in sodelovalo v skladu s smernicami drugega vatikanskega koncila. Pater Tucci je bil v času koncila odličen direktor revije, saj je imel posebno sposobnost, da je usmerjal delo svojih sodelavcev v luči poglavitnih aktualnih cerkvenih in svetovnih tematik. Ni veliko pisal, nikoli ni bil velik pisatelj, vendar pa je bil vedno odličen direktor, saj je komentiral, predlagal teme, dodajal opazke za izboljšave, iskal je sodelavce. V času, ko je vodil revijo, je imel resnično izjemo ekipo. Seveda, glede na to, da so bili časi koncila, sprememb, perspektiv, stališč, se je moral tudi on znotraj ekipe La Civiltà Cattolica soočati s takratnimi napetostmi. Nekateri, ki so bili navajeni na prejšnje usmeritve, so morda težko sprejeli koncilske novosti in on je vse to živel v okviru vodenja revije; odločno in s trdno roko jo je usmeril k smernicam koncila.«

Razlaga koncila novinarjem

P. Lombardi je nato spregovoril o tem, kako je p. Tucci kot dober poznavalec vsebino koncila razlagal tudi novinarjem z vsega sveta: »Imel je odličen odnos, tudi osebni, z Janezom XXIII. in bil je poznavalec koncila: sodeloval je pri delu na njem, posebej pri urejanju pastoralne konstitucije Gaudium et Spes o Cerkvi v sodobnem svetu. Tedaj je bil v nastajanju sistematičen odnos Svetega sedeža z novinarskim svetom. Obstajala je ekipa izredno usposobljenih oseb, ki je bila povezana predvsem s časopisi v različnih jezikih. Tucci je bil vodja in dragoceni sogovornik številnih novinarjev, ki so spremljali koncil. Pomagal jim pri razumevanju duha, novosti in tudi vsebini samih besedil, ki jih je koncil objavljal. Sicer je Tucci koncil živel od znotraj, saj je bi strokovnjak na tem področju. Poleg tega je imel izredno poznavanje jezikov, praktično je znal jezike, ki so se v glavnem uporabljali v tistem času, tako da se je lahko pogovarjal z novinarji in poročevalci iz vseh držav. Novinarji se ga resnično spominjajo kot osebe, ki je bila sposobna razumeti njihova bistvena vprašanja, ki so jih imeli, ter je nanja tudi odgovarjal. Spominjam se, da mi je ob njegovi smrti eden izmed novinarjev vatikanistov rekel: "Ja, ja, ti dobro opravljaš delo, kot direktor Tiskovnega urada, v odnosu z novinarji, vendar pa je bil Tucci veliko boljši, ker je resnično razumel, katera so bila naša vprašanja in kaj smo potrebovali."«

Radio Vatikan in organizacija potovanj Janeza Pavla II.

»P. Tucci je bil po La Civiltà Cattolica poslan, da bi vodil Radio Vatikan. Tudi to poslanstvo je opravljal s svojimi vodstvenimi sposobnostmi, povezanimi s skupinskim delom, ki jih je posebej razvil. Vendar pa se je v času, ko je bil na Radiu Vatikan, pokazala nova potreba, to je organizacija papeških potovanj, ki so s pontifikatom Janeza Pavla II. postala zelo pogosta. Tucci je bil izbran zaradi svojega izrednega poznavanja jezikov, seveda tudi zaradi sposobnosti za dialog in odnose, na nek način tudi diplomacije – posebej v odnosu do izredno vplivnih oseb, s katerimi se je moral srečevati zaradi organizacije potovanj: ne le v Cerkvi, ampak tudi v državah in javnih ustanovah. Tako je dal lahko za to služenje na razpolago svoje darove in posebne sposobnosti. Kasneje je to postalo njegovo glavno delo. Priprava potovanj gotovo ni pomenila le spremljanje papeža med samim potovanjem, ampak je moral iti pred tem na same kraje enkrat, dvakrat ali tudi trikrat tudi sam, da je uredil vse potrebno glede organizacije, ki je zelo kompleksna. Vsaj dve desetletji je bila to poglavitna zadolžitev p. Tuccija, ki pa jo je delil tudi z Radiem Vatikan, kjer je imel še vedno svojo pisarno. Tako je zelo pomagal pri spremljanju in razumevanju potovanj papeža Janeza Pavla II. po vsem svetu. Pripravil jih je skoraj sto in vsi se ga spominjajo predvsem po tej vlogi.«

Človek vere in služenja, odličen zgled redovnika

»Zame je bil p. Tucci vedno sobrat, duhovnik jezuit, starejši brat, izredno kompetenten, pa tudi prijazen in odličen zgled redovnika. V vseh skupnostih, kjer je bil, je živel z veliko naravnostjo in v duhu bratstva. Bil je tudi dober prijatelj, oseba, s katero se je bilo zelo prijetno pogovarjati, uravnotežena oseba z duhovno izkušnjo, čeprav zaradi obveznosti, ki jih je imel, ni mogel veliko časa posvečati duhovniškemu poslanstvu. Vendar pa to ni manjkalo: gotovo je imel duhovni in verski pogled na dogodke v Cerkvi, ki ji je služil, v službi papežu. Pri njegovem vodenju ni bilo absolutno nobene želje po časti ali moči, ampak je bil oseba, ki je svoje dolžnosti živela v duhu polnega služenja; bil je popolnoma svoboden in mislim, da je bil to tudi eden izmed poglavitnih vidikov, da so vedno vsi cenili njegovo pričevanje duhovnika in redovnika.«

Osebni spomini

Ob koncu pogovora pa je p. Lombardi podelil osebni spomin na p. Tuccija: »Spominjam se, da se je, ko sem prišel na Radio Vatikan kot programski direktor, p. Tucci vedno udeleževal sestankov uredništev, ki smo jih imeli na začetku tedna. Vedno se mi je zdel zelo spodbuden, zelo prijazen in diskreten. Bil je oseba, ki me je spremljala pri vstopanju v moje novo poslanstvo, v stvarnost Radia Vatikan, služenje Svetemu sedežu: z inteligenco, a zelo diskretno in prijateljsko. In seveda z veliko modrostjo. Zelo dobro smo izkoristili njegovo prisotnost, posebej kadar je bilo potrebno razumeti apostolski pomen papeževih potovanj. Zelo je bil zaželen kot sogovornik v naših pogovorih in na srečanjih o pontifikatu Janeza Pavla II. in v splošnem, ter o služenju papežem, ki jih je spoznal, za današnjo Cerkev.«