Slavnostni govor dr. Andreja Finka na 27. taboru Slovencev po svetu
Dr. Andrej Fink
Prisluhni govoru dr. Andreja Finka na 27. taboru Slovencev po svetu
Zbrani smo spet na vsakoletnem Taboru, a danes v prazničnem razpoloženju ob spominu na 30. obletnico slovenske demokratizacije in osamosvojitve. Pred tremi desetletji smo Slovenci tudi na viden način vstopili v družbo drugih demokratičnih narodov, ustanovili vladavino prava in proglasili svojo samostojnost. Takrat je narodu, ki je, kot pravi Sv. pismo, »prebival v deželi smrtne sence«, zasvetila luč. Vsi narodi se spominjajo slavnih dogodkov iz svoje zgodovine. Zato je potrebno, da se v teh dnevih ustavimo, zresnimo, pa tudi poveselimo ob tem svetlem dogodku naše bližnje preteklosti.
Lastna država vsakemu narodu predstavlja zunanji okvir, s katerim narod postane definitivno prepoznaven vsem ostalim, od blizu in od daleč.
Rad bi ob tej priložnosti najprej zelo strnjeno spomnil na zgodovinsko-politično dejstvo iz naše preteklosti, ki je še vedno navzoče v naši narodni psihi in ki je nadvse važno za našo državnost in današnje samozavedanje. To predvsem zato, da se, ob zunanjih čestitkah poskusim poglobiti v naše zgodovinske dimenzije. Od leta 630 naprej in okoli 150 let je obstajala naša prva država Karantanija. Iz njenih prvin izhajamo danes tudi mi. S kasnejšo izgubo slovenskih karantanskih knezov in poznejšo postopno izgubo preostalega slovenskega plemstva je bil porušen nosilni steber tedanje slovenske narodne družbeno-politične strukture. V staroslovenski družbi namreč med vladarjem in ljudstvom ni bilo vmesnih stopenj, kot jih je poznal nemški fevdalizem in se je pozneje kazal v vazalskem sistemu in vmesnih plasteh nižjega plemstva pretežno na zahodu. Ker ni bilo več knezov je torej obstoj in rast naroda od tedaj naprej moral temeljiti na kmečkem stanu. Na podlagi teh dejstev je treba razumeti, da je zato razvoj Slovencev šel po drugačni poti kot razvoj zahodno-evropskih narodov. Ti so se razvijali preko kraljevin, kneževin, preko take ali drugačne državne ustanove. Državne meje so postale narodne meje. Pri njih je država bila tista, ki je oblikovala kulturo, znanost in leposlovje. Kulturno zedinjenje se je izvajalo iz centra državne avtoritete. Tu bom citiral zanesljivega že pokojnega zgodovinarja iz diaspore, Franceta Dolinarja, ki je pod psevdonimom Peter Levičnik o tem pisal na začetku odhoda v svet, v največji negotovosti, po strahotnem genocidu, v absolutni materialni bedi, ki jo je delil s tisočimi sorojakov v begunskem taborišču Spital ob Dravi leta 1948, in svoji knjižici dal naslov »Slovenska državna misel«, s podnaslovom »Ob stoletnici njenega oživljenja«. Tako pravi: »Je pa v popolnem nasprotju s tem (zgoraj omenjenim razvojem), razvoj slovenskega naroda šel po ovinku kulture, znanosti in literature v novo politično uveljavljanje. Tak razvoj je bil očiten tudi pri drugih srednje in vzhodno evropskih narodih. Toda tako tipično čist in oster kot slovenski, pa ni razvoj nobenega drugega naroda, ker nobenemu drugemu narodu ni bila v taki meri porušena njegova socialna struktura« (Levičnik-Dolinar, 1948). To dejstvo je sedaj za nas morda teže razumljivo, ker smo danes globalno vsi pod vplivom prej omenjenega zahodnoevropskega modela političnega razvoja. To verjetno botruje tudi nekaterim nerazumevanjem med obema deloma današnje Evropske unije. Vzhodni in sredni sta se razvijala drugače kot zahodni. Naš zgodovinskopolitični razvoj je bližji vzhodnemu.
Če smo torej žal skozi stoletja izgubljali socialno plemstvo, smo pa v tistih dolgih obdobjih vedno bolj pridobivali na duhovnem in kulturnem plemstvu, ki se je utrjevalo in dajalo vsebino našemu obstoju. Ne pozabimo na obred ustoličevanja koroških vojvod in na prvo slovensko knjigo, ki smo jo dobili le sedemdeset let po prvi angleški knjigi. Ob kulturi, v širšem in ožjem pomenu besede, pa se je slovenski razvoj krepil tudi z močnimi duhovnimi vsebinami krščanstva, in s podporo, ki mu jo je vedno izkazovala pretežno nižja katoliška duhovščina, z odličnimi izjemami blaženega škofa Slomška in nekaterih drugih. Tu je podlaga, na kateri smo nadaljevali težavno pot skozi mnoge preizkušnje in po stoletjih, skoraj nepričakovano, prišli spet do svoje države. Res je bil »ovinek preko kulture« velik in dolgotrajen, a uspešen in danes z veseljem praznujemo trideseto obletnico velikega uspeha, ki je uspeh v dvojnem merilu: Dosegli smo demokratizacijo, ki jo moramo še dodelati, in osamosvojitev. Bojevati se za oboje skupaj je leta 1990-1991 bila težka naloga za osamosvojitelje. A Slovenci smo vajeni bojev za svoj obstoj. Z močno ljudsko podporo so/ste osamosvojitelji uspeli. Danes smo tu in s temi prizadevanji skupaj nadaljujemo.
Leta 1990 je za Slovence nastopil naš notranji najsvetlejši trenutek s plebiscitom, ko je narod s skoraj 90% večino izrazil svojo voljo za demokracijo in samostojnost. Ta volja se je pol leta kasneje, uresničila. Pred 30. leti je nastopil naš starogrški kairos, naš ugodni trenutek, in kot narod smo bili sposobni temeljne odločitve. Splet dogodkov, notranje in zunanjepolitičnih, nam je bil kljub negotovostim naklonjen. Leta 1991 smo se Slovenci zadnjikrat izkazali tudi v vojaški obrambi svoje dežele, ko smo se ubranili agresije jugo-komunističnih interesov, ki so padli po nas in nas hoteli zlomiti. Te demokratizacijske in osamosvojitvene »opcije« pa tedaj nekateri niso pričakovali, še manj so si je v svoji »intimnosti« želeli. Zato bi danes nosilci in dediči prejšnje totalitarne oblasti na vse to najraje pozabili.
Ker smo zbrani ob misli slovenstva po svetu, naj rečem, da smo po zemeljski obli razkropljeni Slovenci na osamosvojitev bili dobro pripravljeni. Do takrat je misel in zamisel o slovenski državi lahko živela in se krepila samo v emigraciji po različnih državah in celinah.
Slovenci po svetu smo razpoloženjsko vedno živeli kot Slovenci in nikdar kot Avstrijci, Italijani ali Jugoslovani. Miselno smo kljub težkim časom izseljenstva vedno ohranjali in gojili zamisel o slovenski državnosti. O tem priča nešteto pisanih člankov in razprav v desetletjih objavljenih v emigrantskih listih in revijah po svetu. Nekatere od teh publikacij so imele že v imenu jasno misel o državnosti, npr. Slovenska država, Slovenska pot, Smer v slovensko državo, druge so pa to zahtevale v svoji vsebini, npr. Vrednote in Glas Slovenske kulturne akcije, Sij slovenske svobode. V izseljenstvu so se lahko kresale ideje o bodoči ureditvi slovenske države. Vsi zunaj živeči Slovenci smo hoteli in si prizadevali za demokratizacijo Slovenije, razlikovali smo se v zunanjepolitičnem načrtu oz. programu našega obstoja. Vedeli smo pa, da moramo biti pripravljeni na spremembo mednarodnopolitičnega reda, kajti le ob tej spremembi bo mogoče doseči tudi udejanjenje naše samostojnosti. Vsaka svetovna ureditev se namreč v nekem trenutku izčrpa in postane neustrezna za sožitje. Taka sprememba je nastopila po t. i. padcu Berlinskega zidu, ko se je začelo vse spreminjati. Razkroj, implozija in končno sesutje vzhodnega totalitarnega političnega bloka, notranje vrenje v tamkajšnjih državah, v našem primeru pa že neizogibna kriza in razpad Jugoslavije, so bila ugodna tla za izvršitev slovenskih osamosvojitvenih načrtov. V te spremembe smo v emigraciji nenehno upali.
V zvezi z že omenjenimi doprinosi iz emigracije naj omenim še dvoje iz zadnjega časa pred osamosvojitvijo. Prvi se nanaša na odmevno predavanje, ki ga je predavatelj iz diaspore imel na študijskih dnevih v Dragi leta 1987, v katerem je bila ena tretjina posvečena točki slovenske državnosti. Drugi spomin je povezan z obširnim prispevkom v 95. številki Nove revije, ki je bila v celoti posvečena slovenski samostojnosti in njenim konkretnim možnostim. Prispevek je bil napisan in tedaj poslan v Slovenijo januarja leta 1990, torej leto in pol pred dejansko in uspešno osamosvojitvijo. Ta dva sta bila ena zadnjih iz cele vrste tistih prispevkov, ki so bili v prizadevanju za slovensko državnost v desetletjih posredovani iz diaspore. Ob Deklaraciji smo Slovenci po svetu bili aktivni tudi v naporih za mednarodno priznanje Republike Slovenije in v nekaterih primerih tudi v njenem predstavništvu pred raznimi državami. Sedaj praznujemo že tretje desetletje našega državnega obstoja. Stojimo pred novimi izzivi in težavami. Čaka nas tudi zahtevno in častno predsedovanje Svetu Evropske unije.
Pred dvema letoma smo praznovali dvestoletnico smrti Valentina Vodnika, ki nam je zapustil izredno lep opis Slovenije, ki jo je imenoval »prstan Evropini«. Morda najmanjši nakit, a brez njega ni Evrope in njene veljave. Slovenci sooblikujemo Evropo. Danes, ko marsikdo v Republiki Sloveniji žal še vedno ne ve kaj je domovina, in kaj v jedru pomeni demokratična in samostojna slovenska država, danes, torej, se z močnim upanjem, premagujoč mnoge preizkušnje, voditelji in državljani trudimo da bi naša država bila ustaljena, zanesljiva in uspešna, da bi bila referenčna točka v srednji Evropi, da bi bila še naprej država, ki se ji bo dalo zaupati, ker so njeni ljudje zaupanja vredni, ker je država z voditelji ki imajo visoke državniške kvalitete ter intelektualne vrline.
Slovenci doma, živeči za mejo na svojem zgodovinskem ozemlju ali pa tisti razkropljeni po svetu, ki so še v tretji generaciji zvesti svojim koreninam, vemo kaj je domovina. Kljub neštetim težavam smo »stali inu obstali«. Slovenci, »ki dobro v srcu mislimo«, moramo skrbeti najprej za »našo deželo«, potem pa za »ves slovenski svet«, doma in zunaj, za »brate vse kar nas je, sinov sloveče matere«; pa skrbeti moramo tudi, da našim »mladenčem« in »mladenkam«, »ljubezni domačije noben ne bo usmrtil strup«, ker jo vse, tudi danes, tako »... vas (mlajše) kakor nas (starejše) ... srčno branit kliče čas«!
Pojdimo z močnim upanjem in zanosom novim desetletjem naproti. Ne bojmo se izzivov in zaprek. Ponavljam kar so že dejali drugi pred menoj: Za Slovenijo gre. Iz preteklosti se lahko učimo. Tudi če moramo včasih potovati skozi meglo časov, prej ali slej pridemo do sonca.
Bog živi in podpiraj slovenski narod in demokratično slovensko državo, ki naj živita Njemu v čast, svetu v zgled in nam samim v neomajno upanje in ponos!
