P. Arturo Sosa: 22. januarja bodo proglašeni za blažene mučenci p. Rutilio ter laika Manuel in Nelson

P. Arturo Sosa - Rim

Najstarejši, Manuel Solorzano, je bil rojen leta 1905 v Suchitoto v Salvadorju. Priljubljen zaradi svoje prijaznosti in neomajne poštenosti, je postal neločljiv spremljevalec p. Rutilia na pastoralnih potovanjih. Najmlajši, Nelson Rutilio Lemus, je bil aktiven mož, vedno pripravljen priskočiti na pomoč, prijateljski, s posebnim čutom odgovornosti za druge. Rojen je bil 11. novembra 1960 v El Paisnalu v Salvadorju. S p. Grandejem ni imel le sorodstvenih, temveč tudi prijateljske vezi preko skupnega služenja v poslanstvu za Gospoda.  Vsi trije so bili 12. marca 1977 v Las Tres Cruces, le nekaj kilometrov stran od San Salvadorja, ubiti zaradi vere. 

Pater Grande, rojen 5. januarja 1928, v malem mestu El Paisnal, je bil jezuit nedvomne duhovne in človeške globine, saj je svojo veličino najdeval v lastni šibkosti. Večino svojega življenja je preživel v tišini in ponižnosti tistih, ki korak za korakom postajajo Jezusovi prijatelji. Tisti, ki so ga poznali, so v njem našli avtentičnega vzgojitelja, salvadorski duhovniki pa čutečega duhovnega spremljevalca. P. Rutilio je vedel, na kakšen način biti dober svetovalec, razumevajoč in prijazen spremljevalec ter obenem trden in resen v krščanskem življenju. Tudi duhovniško službo je opravljal odgovorno. Kmečka skupnost, ki ji je pripadal in ji služil kot pastir s predanostjo, ga je doživljala kot toplega, požrtvovalnega in prijaznega redovnika. Kot duhovnik je delil svoje življenje s skupnostjo tistih, ki so hodili za Jezusom in pričevali Dobro novico.

Rutilio Grande je z željo po služenju svojim ljudem, januarja 1941, v San Salvadorju vstopil v malo semenišče. Tam je začutil klic v redovništvo in se odločil vstopiti v Družbo Jezusovo. Leta 1945 je vstopil v noviciat v Los Chorros, blizu Caracasa v Venezueli in prve redovne zaobljube izrekel leta 1947. Dolg proces jezuitske formacije je opravil v Quitu v Ekvadorju, v Panami in Španiji. V Ońa je bil 31. julija 1959 posvečen v duhovnika. Po tretji probaciji v Cordobi v Španiji, je na Inštitutu Lumen Vitae v Bruslju v Belgiji opravil pastoralni študij, kjer je 15. avgusta 1964 tudi izrekel slovesne redovne zaobljube.

Zatem je bil, kot prefekt in profesor katehetike, pastoralnega dela in državljanske vzgoje, poslan v semenišče San José de la Montańa v San Salvadorju. Pater Grande je svoj redovniški in duhovniški poklic razumel v luči  Drugega vatikanskega ekumenskega koncila. Njegov način življenja, njegovo poučevanje in njegova pastoralna praksa so bili prepojeni z branjem smernic Drugega vatikanskega cerkvenega zbora na način, kakor ga je brala Latinskoameriška škofovska konferenca med zasedanjem v Medellinu v Kolumbiji, leta 1968.  Prenoviteljski cerkveni tok je povzročil nemalo napetosti tudi v nadškofiji El Salvador, pa tudi znotraj semenišča samega.

Kasneje, od 1971 do 1972 je bil p. Rutilio poslan kot predavatelj v Quito na Inštitut za Latinskoameriško pastoralo (Instituto de Pastoral Latinoamericana). Po vrnitvi je bil poslan v župnijo 'Gospoda Usmiljenja' (El Señor de las Misericordias) v mestu Aguilares. Na teritoriju župnije se nahaja El Paisnal, njegov rojstni kraj. Skupaj s tremi jezuiti in enim škofijskim duhovnikom se je z velikim navdušenjem in uspehom posvetil organizaciji župnije kot »skupnosti župnijskih skupnosti«. Globoka vera kmečkega prebivalstva tega območja je oživila skupnosti, utemeljene na krščanstvu, ki so bile zelo aktivne, preroške in vzgojne za mnoge laične pastoralne sodelavce. Imenovanje svetega Oskarja Arnulfa Romera za škofa v San Salvadorju, leta 1977, je odprlo vrata novemu obdobju cerkvenega spreobračanja.

Naraščajoče zavedanje o nujnosti preobrazbe nečloveških življenjskih okoliščin večinskega kmečkega prebivalstva, ki so bile posledica nepravičnih struktur salvadorske družbe, je zanetilo iskro socialnih in političnih bojev v tem tesnobnem obdobju zgodovine Srednjeameriških držav. Mnogi člani krščanskih skupnosti so bili aktivno vključeni v socialni in politični boj. Za patra Rutilia, njegovo ekipo ter ožje sodelavce, ki so bili zaradi svoje vere predani boju za evangeljsko pravičnost, je bila razlika med pastoralnim delom in partizansko politično militantnostjo jasna. Kakorkoli že, manjšina na oblasti, ki se je čutila ogrožena, je Rutilia videla kot oviro, ki jo je potrebno odstraniti.

Cerkev, ki je priznala mučeništvo Rutilia, Manuela in Nelsona, je presodila, da so življenje izgubili zaradi vere, iz katere so črpali življenjski smisel, vere, zaradi katere so pričevali s prelitjem lastne krvi. Zato se kot Družba Jezusova zahvaljujemo Bogu za dar življenja teh treh mož. Preko njih smo v veri povezani z ljudmi v Salvadorju, pa tudi z njihovimi napori za uveljavljanje sprememb, katere bi omogočile pravično družbo, ki bi spoštovala dostojanstvo vsakega posameznika.

Naj bo Naša Gospa Kraljica Miru, zavetnica salvadorskega ljudstva,  luč na naši poti, da bi posnemali zgled blaženih mučencev iz El Paisnala.