Lakota v Siriji, pomanjkanje in tema v Libanonu. Bolečina Cerkve
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Situacija v Siriji ni zaskrbljujoča le zaradi dvanajst let trajajoče vojne, ampak tudi zaradi ekonomske krize, ki prebivalstvo potiska v najhujšo revščino. Čeprav spopadi potekajo predvsem na severovzhodu države in so glavna mestna središča razmeroma mirna, pa se je skoraj nemogoče braniti pred popolnim pomanjkanjem hrane, zdravil, elektrike in celo pitne vode.
Ljudje brez upanja
Kot je za Vatican News povedal msgr. Joseph Tobji, maronitski nadškof v Alepu, »ljudje umirajo od lakote, družine ne morejo dostojno preživeti, mladi bežijo v druge države v upanju na boljšo prihodnost«. Razlog za to so po njegovih besedah mednarodne sankcije. Poudaril je, da na to na ves glas opozarjajo že leta, vendar pa jih nihče ne posluša. »Sankcije ubijajo vse ljudi in so hujše od vojne,« je še dejal.
Pomoč Cerkve: plačilo hrane, šolnine, zdravil, najemnine
V teh vse bolj dramatičnih razmerah si Cerkev prizadeva zagotoviti pomoč ljudem, saj država ne uspe odgovoriti na potrebe prebivalstva. Največkrat gre za plačilo hrane, šolnine, zdravil, včasih tudi najemnine. »Vemo, da ne moremo storiti vsega, naredimo pa to, kar je v naši moči«.
Libanon zavit v temo. Elektrika 40-krat dražja
Tudi v Libanonu, ki na severu in vzhodu meji na Sirijo, je Cerkev zaskrbljena. Pater Abdo Raad, ki se je vrnil z misijona na jugovzhodu države v Bejrut, je z bolečino povedal, da je bilo ob pristanku na letališču mesto zavito v temo. »In če je v temi prestolnica, si lahko predstavljamo, kako je v drugih mestih in v begunskih taboriščih,« je dejal in pojasnil, da nimajo luči zaradi visoke cene elektrike, ki je 40-krat dražja kot pred dvema letoma.
Ljudje umirajo zaradi pomanjkanja. Problem korupcije
Libanonski duhovnik je s prispodobo teme opredelil položaj, v katerem se nahaja celotno prebivalstvo: »To je tema duše, tema uma. Tu manjka vse, tudi kruh in zdravila, ljudje umirajo. Razlog za nastalo situacijo je skorumpirana politika,« je še poudaril p. Raad in navedel konkreten primer: »državni voditelji so porabili 40 milijard dolarjev za elektrifikacijo države, zdaj pa elektrike ni, razen dve uri na dan in še to samo v Bejrutu. Oni imajo milijarde, prebivalstvo pa umira.«
Cerkev blaži rane
Pater Raad je prav tako opozoril, da se je v zadnjih nekaj letih »povečalo število samomorov in mladi, ki imajo možnost, poskušajo pobegniti po morju, pri čemer prav tako tvegajo življenje.« Po njegovih besedah Cerkev skuša pomagati prebivalstvu, vendar pa »ne more storiti veliko, saj ima na razpolago malo ekonomskih sredstev. Lahko le nekoliko blaži rane, in to že počne«.