Štefan Hosta, duhovnik novomeške škofije, je novi doktor moralne teologije

Štefan Hosta

Doktorska disertacija nosi naslov LABOR in HABITUS: MORALNO-TEOLOŠKO RAZUMEVANJE ČLOVEŠKEGA DELA.

Temeljno poglavje doktorata je prvo poglavje (izmed petih), saj skozi teološko-moralni študij podrobno določa in pojasnjuje intranzitivno razsežnost človeškega dela, ob terminološki razlagi pomena besede labor, ki v latinskem jeziku označuje delo v smislu napora, resnosti, neke določene časovne omejitve ipd. Teoretično podlago za raziskavo o intranzitivni dimenziji dela najdemo v Aristotelovih spisih in v filozofiji Tomaža Akvinskega, ki pravi: »Delovanje je dveh vrst: eno ostaja v samem subjektu, ki deluje; drugo pa je delovanje, ki prehaja v materijo, ki se nahaja zunaj subjekta« (Tommaso d’Aquino, Commento all’Etica nicomachea di Aristotele, 46). Prav tako je eden temeljev za razvoj teze misel Karla Wojtyłe, kasnejšega papeža Janeza Pavla II., ki je kot profesor etike in filozofije tako zapisal svoje stališče o tematiki: »Po mojem mnenju, utemeljenem v misli Tomaža Akvinskega, je človeško delovanje, tj. dejanje, tako "prehodno" ("transiens") kot "neprehodno" ("non-transiens"). Tranzitivno je, v kolikor gre "onkraj" subjekta in išče izraz ali učinek v zunanjem svetu ter se tako objektivizira v nek produkt. Netranzitivno je, če "ostaja v subjektu", določa njegovo kakovost in vrednost ... Tako človek z delovanjem ne le izvaja neko dejanje, temveč se na nek način uresničuje in postaja vedno bolj to, kar je« (K. Wojtyła, Il problema del costituirsi, 516).

V skladu s to razlago lahko razumemo, da se človek v svojem delovanju uresničuje le, če ga dejanje, ki ga opravlja, naredi moralno dobrega. V nasprotnem primeru človeška oseba ni resnično uresničena, oziroma, bolje rečeno, ni v celoti (in toto) uresničena kot oseba. Moralno kategorijo »dejanja«, actus humanus, sem zato analogno skušal prevesti v pojem dela (labor), ki ravno tako zaobjema značilnosti človekovega moralnega dejanja. Zato lahko potegnemo vzporednice med človeškim dejanjem in človeškim delom ter zaključek, da se človek, če se pri svojem delovanju oz. delovni aktivnosti zaveda intranzitivne dimenzije, dejansko lahko uresničuje t.j. postaja bolj človek, bolj kreposten, v kar nas vabi tudi razmislek v drugem poglavju, v katerem obravnavam delovanje intranzitivne dimenzije v osebi Jezusa Kristusa pri njegovem delu ne le kot obrtnik v Nazaretu, temveč tudi kot potujoči učenik. V tem smislu je bilo potrebno nekaj terminološke raziskave, da se je grški termin érgon, ki označuje človeško delo, pokazal veljaven bodisi za fizično delo Jezusa iz Nazareta, bodisi za njegovo delo kot potujoči rabbi, bodisi njegovega dela kot Odrešenik. Zanimivo je bilo ugotoviti, kako njegovo delo dokazuje metafora, da se Božji Sin sam uči dela od Očeta na identičen način, kot se vajenec (danes bi rekli praktikant) uči od mentorja in dela tako kot učitelj oz. oče. V tem smislu je popolnoma jasno besedilo iz 5. poglavja Janezovega evangelija. Znotraj tretjega poglavja ima posebno mesto v raziskavi vloga Karla Wojtyłe pri redakciji t.i. »trinajste sheme« bodoče Konstitucije o Cerkvi v sedanjem svetu, kar se tiče človeškega delovanja in človeškega dela v svetu, predvsem z vidika antropologije. Medtem ko je 4. poglavje namenjeno umestitvi doktorske teze v aktualne razmere in izzive ter problematike dela v Evropi, kot so izziv dela oz. ne-dela migrantov ter prekarno delo. Posebej je poudarjena kategorija avtonomije t.i. smart machines v primerjavi s človekovo moralno avtonomijo, v kateri ima zopet veliko vlogo intranzitivna dimenzija delavca na delovnem mestu v odnosu do t.i. »pametnih« strojev.

Zadnje poglavje ponudi eshatološki vidik dela. Teza o intranzitivni dimenziji dela v tem pogledu ohrani in potrdi svojo veljavnost s tem, da se pokaže, kako so prav karakteristike intranzitivne dimenzije dela zaslužne za to, da se sad človeškega dela na nek način ohrani, iz tega pa posledično izhaja dejstvo, da človekovo delo in napor nista zaman in se s prenehanjem delovne aktivnosti ne izničita, temveč imata, z vidika katoliške teologije, vrednost nesmrtnosti in značilnost, da so sad dela, trud ter napor pri delu že material za novo stvarstvo, kot se izrazi drugi vatikanski koncil in kot uči teologija dela, katere predstavnik je tudi slovenski teolog in jezuit Karel Vladimir Truhlar. Disertacija se zaključi s pojmom pomembnosti počitka v eshatološkem vidiku. Počitek od dela ne bo imel v prvi vrsti namena počivanja in olajšanja od napora, temveč veselje nad tem, da napor in delo nista izničena, ampak vodita v hvaležno praznovanje in udeležbo pri svatbi Jagnjeta. Glede počitka je s teološko-moralnega vidika potrebno omeniti tudi enega izmed zaključkov, kjer predstavim potrebo po dnevnem počitku od dela in ovrednotenje dnevno opravljenega dela prav na svetopisemskem temelju pozornega branja in preučevanja teologije stvarjenja, kakor narekuje zgled samega Stvarnika v odnosu do dela.