Beatifikacija kardinala Pironia, »pastirja ljubeče in radostne ponižnosti«

Vatican News

Kot je v homiliji med beatifikacijo dejal odposlanec papeža Frančiška, je kardinal Pironio znal »mirno in z nasmehom na obrazu soočati preizkušnje in težave«, veselje v trpljenju pa je po njegovih besedah »značilnost svetnikov«. Tako kot za svetega Avguština je bila tudi zanj »ponižnost prebivališče ljubezni«; vendar ne »trda, nastopaška in vzkipljiva ponižnost, temveč ljubeča in radostna«.

Globoka ponižnost, ki je odpirala obzorje svetosti

Kot je dejal kardinal Alzaga, beseda »Magnificat« povzema življenje kardinala Pironia, ki je bil v Marijinem svetišču v Lujanu krščen leta 1920, posvečen v duhovnika decembra leta 1943, v škofa pa 31. maja 1964. Isto besedo je prav tako večkrat zapisal v svoji duhovni oporoki. Papežev odposlanec je med homilijo prav tako prebral besede, ki jih je leta 2008 o Pironiu zapisal kardinal Bergoglio: »Iz svoje globoke ponižnosti ti je odpiral obzorje svetosti. Odpiral ti je obzorja, izkusil si, da nikoli nikomur ni zaprl vrat. Bil je zelo potrpežljiv. V tem je odseval ljubezen Boga do nas.«

Neutrudni zagovornik ubogih

Kot je v nadaljevanju homilije dejal Alzaga, je papež Frančišek v apostolskem pismu ob beatifikaciji novega blaženega opisal kot »ponižnega Pastirja v duhu drugega vatikanskega koncila, pričevalca evangeljskega upanja in potrpežljivosti, neutrudnega zagovornika svojih najbolj ubogih bratov«.
Zatem je kardinal Alzaga naštel nekatere pomembnejše dogodke iz življenja novega blaženega, vse od časa, ko je opravljal svoje poslanstvo v semenišču škofije Mercedes (danes Nadškofija Mercedes-Lujan), kot profesor literature, dogmatike, kristologije, zakramentalne teologije, osnovnega bogoslovja in filozofije ter je bil že neločljivo povezan z Marijo, Našo Gospo iz Lujana, ki jo v tem svetišču »častijo verniki iz vse Argentine«.

Oče, križ in Marija

Homilija se je nadaljevala z branjem ganljive molitve, ki jo je Pironio zapisal v nedeljo, 28. septembra 1975, preden je na željo papeža Pavla VI. odpotoval v Rim, da bi prevzel svoje nove dolžnosti proprefekta Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja. Gre za molitev pokorščine Očetu, kljub temu, da ga je to stalo žrtve in odpovedi. »Gospod, v tvoje srce želim položiti svoje lastno izničenje, svoj križ; to, kar me stane, da odidem, to kar me stane, da izpolnim tvojo voljo,« je zapisal med drugim in se Gospodu zahvalil, da mu je dal zelo jasno občutiti naslednje tri stvari: »Da je Bog moj Oče in me ljubi; da je potrebno živeti rodovitnost križa, da bi bil seme; in da mi Marija, naša Mati, vedno stoji ob strani.« Oče, križ in Marija.

»Ne morem storiti ničesar. Vendar se izročam kakor Marija«

Na dan začetka svojega službovanja v Rimu, 9. decembra 1975, je kardinal Pironio v svoj dnevnik zapisal: »Papež me je poklical, da bi delal ob njem! Ničesar ne vem, ničesar ne morem storiti. Toda izročam se kot Marija: »Da, Gospodov služabnik sem: zgodi se mi po tvoji besedi«. In nato je dodal: »Koliko me je stalo, da sem zapustil škofijo in Svet škofovskih konferenc Latinske Amerike (CELAM), družino in domovino, prijatelje in sorodnike! Zdaj sem sam na poti: toda Gospod je z menoj. Kakšno zaupanje!«

Notranji mir in prijateljstvo z Bogom

Kardinal Alzaga je v homiliji nadalje poudaril, da se je Pironieva neizmerna ljubezen do Kristusa »spremenila v ljubezen do bratov in sester, da bi tudi oni lahko izkusili bogastvo božjega Srca«. Zato je »postal vsem vse, da bi bdel nad njimi v Kristusovem imenu«. Papežev odposlanec na beatifikaciji v Lujanu je prav tako izpostavil, da je kot dolgoletni Pironiev osebni tajnik v Rimu »resnično doživljal njegov notranji mir, globoko prijateljstvo z Bogom in duha svetosti. To so izkusili vsi, ki so ga srečali in poznali. Junaško je živel kreposti vere, upanja in ljubezni ter jih razlagal v luči blagrov, krotkosti, usmiljenja in čistosti srca,« je še dejal kardinal Alzaga.

Svetovni dnevi mladih: Gospodovi misijonarji v srcu družbe

Zadnji del homilije pa je bil posvečen času, ko je bil Pironio predsednik Papeškega sveta za laike, od leta 1984 do 1996. V tem času se je posvetil »trem prednostnim nalogam: formaciji, občestvu in sodelovanju, v globokem soglasju s svetim Janezom Pavlom II.«. Njegova pastoralna in apostolska dejavnost se je po Alzagovih besedah »kazala predvsem pri organizaciji in spodbujanju laikov, zlasti mladih in Svetovnih dnevov mladih«. Januarja leta 1995, med 10. svetovnim dnevom mladih v Manili na Filipinih, je Pironio zapisal: »Danes gre za to, da ponovno izberemo Gospoda in se zavežemo, da mu bomo služili: kot misijonarji v srcu družbe«.