V Lisieuxu sklep jubilejnega leta, posvečenega sv. Tereziji Deteta Jezusa
Vatican News
Trije modri in učenci po Jezusovem vstajenju
Na začetku homilije je prefekt spomnil na praznik Gospodovega razglašenja. Prihod treh modrih z Vzhoda, ki so se poklonili Jezusu in mu prinesli svoje darove, po njegovih besedah napoveduje obratno gibanje, ki ga je vstali Gospod nakazal svojim učencem: tako kot trije kralji, so se mu tudi oni poklonili (prim. Mt 2,11; 28,17), Gospod pa jim je rekel: »Pojdite in naredite vse narode za moje učence« (v. 19). »Modri so prišli s konca zemlje, da bi počastili novorojenega judovskega kralja ter mu podarili svoje darove. Učenci pa bodo, nasprotno, poslani na vse konce sveta, da bi vsem prinesli dar novega življenja in oznanilo Boga, ki je blizu. "In glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta" (Mt 28,20).« Kardinal Semeraro je to misel povezal »s skrivnostjo in poslanstvom milosti, ki jo je živela sveta Terezija iz Lisieuxa. Vse svoje življenje je posvetila temu, da bi se vedno bolj približala Jezusu, vendar je videla, da se je njeno življenje spreminjalo v vedno širše poslanstvo, vse do skrajnih meja zemlje«.
Podobnost med Terezijo in tremi modrimi
Čeprav se trije modri ne pojavijo v Terezijinih zapisih, pa po kardinalovih besedah kljub temu v njenem življenju vidimo podobnost z njimi. Že kot otrok je bila namreč navdušena nad brezštevilnimi zvezdami, nekoč je zapisala tudi svoje spomine o večernih sprehodih z očetom: »Gledala sem zvezde, ki so nežno utripale, in ta pogled me je očaral ... Posebej z veseljem sem opazovala skupino zlatih biserov, za katero se mi je zdelo, da ima obliko črke T ... Pokazala sem jo očetu in mu rekla, da je moje ime zapisano na nebu ... (Ms A, 17v)«.
V Terezijinem imenu izstopa Jezus: Dete, Obličje
Ob tem je prefekt Dikasterija za zadeve svetnikov poudaril, da je v Jezusovih besedah »Vaša imena so zapisana v nebesih«, ki jih je Mala Terezija povezala s seboj, »korenina krščanskega veselja in zaupanja. Bog nas je namreč tako vzljubil, da je ime vsakega izmed nas zapisal v knjigo življenja. Tega se je Terezija zavedala od vsega začetka in ostaja v tej gotovosti, kot je zapisal papež Frančišek v apostolski spodbudi C'est la confiance (To je zaupanje): "V imenu, ki si ga je izbrala kot redovnica, izstopa Jezus: 'Dete', ki razodeva skrivnost učlovečenja, in 'Sveto Obličje', to je Obličje Kristusa, ki se do konca daruje na križu. Ona je 'Sveta Terezija Deteta Jezusa in Svetega obličja'. Terezija nenehno 'diha' Jezusovo ime kot dejanje ljubezni do zadnjega diha ..." (št. 7-8)«.
Jezusova osebna ljubezen
V apostolski spodbudi prav tako beremo, da je bila Terezija »trdno prepričana, da jo je Jezus ljubil in osebno poznal v svojem trpljenju: "Vzljubil me je in daroval zame sam sebe" (Gal 2,20). Ko zre Jezusa v njegovem trpljenju, mu reče: "Ti si me vedno videl". Na enak način pravi Detetu Jezusu v Materinem naročju: "Ko si s svojo roko božal Marijo, si držal svet in mu dajal življenje. In že takrat si mislil name". Tako že na začetku knjige Povest duše razmišlja o Jezusovi ljubezni do vseh in do vsakega, kot da bi bil edini na svetu« (C'est la confiance, št.33) .
Od želje po nebesih do želje po dobrem za vse
Kardinal Semeraro je v nadaljevanju spomnil na odlomek apostolske spodbude, v katerem sveti oče govori o zorenju duhovne poti svete Terezije Deteta Jezusa: »Preobrazba, ki se je zgodila v njej, ji je omogočila, da je prešla od goreče želje po nebesih k stalni in goreči želji po dobrem za vse; ta je dosegla vrhunec v sanjah, da bi v nebesih nadaljevala svoje poslanstvo, da bi ljubila Jezusa in da bi ga drugi ljubili. V enem od svojih zadnjih pisem je zapisala: "Res računam na to, da v nebesih ne bom nedejavna: moja želja je, da bi še delala za Cerkev in duše." In v istih dneh je na bolj neposreden način dejala: "Da, svoja nebesa želim preživljati tako, da bom delala dobro na zemlji" (št. 43).«
Želja po zveličanju duš
»Eden od simbolov, ki je bil Tereziji pri srcu, je bilo smukanje rož. Kot otrok je to rada počela med procesijami. Mislila je celo na pravi dež rož, ki se sprva giblje navzgor, proti nebu, nato pa se od tam zlije na zemljo: v vice, kjer mora ugasniti plamene, ter na vso Cerkev, da bi jo podpirala. V središču Terezijinega razmišljanja je dvojna žeja, ki jo prežema: "Želja po ljubezni, ki je v Jezusovem srcu, in želja po zveličanju duš. Ta dvojna žeja bo zaznamovala vse njeno življenje karmeličanske redovnice. Terezija je bila neomajno prepričana, da Jezus želi, da mu pomagamo pri njegovem delu zveličanja"« (Prev. iz C. De Meester, Thérèse de Lisieux et son desir de “faire du bien” après sa mort, v «Teresianum» 1998/1, 4.).
Sveta Terezija, žena upanja
Ob koncu homilije je kardinal Semeraro dejal, da se z obhajanjem te evharistije »zaključuje jubilej, posvečen svetnici, ki jo je sveti Pij X. imenoval "največja svetnica sodobnega časa".« Hkrati pa je spomnil, da se bo čez eno leto začel še en jubilej, tokrat za vso Cerkev. Papež Frančišek ga je napovedal skupaj z geslom, ki se glasi Romarji upanja.« Z vidikom upanja je prefekt Dikasterija za zadeve svetnikov povezal tudi sveto Terezijo Deteta Jezusa, ki je bila po njegovih besedah »žena upanja«. Ob tem je navedel citat p. F.-M. Léthela, ki pravi, da je »Terezijin najbolj očiten in izviren prispevek povezan z upanjem, z novimi obzorji in novimi perspektivami. To je tudi njeno najbolj aktualno sporočilo v času velikega trpljenja Cerkve in vsega človeštva«. Kardinal Semeraro je dodal, da je Terezijino sporočilo »sporočilo upanja za vse. O tem radikalnem preobratu v svojem življenju nam pripoveduje ona sama; ko ni razumela samo, da je njeno ime zapisano v nebesih, ampak da "bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spreobrne, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo spreobrnjenja" (Ms A, 46r: prim. Lk 15,7).«
»Na božič leta 1886 je Terezija prejela milost, da je prešla iz otroštva ter postala ribič duš (prim. Ms A, 45v). Na njeno priprošnjo naj se enako zgodi vsakemu izmed nas na božični praznik srečanja treh modrih z Gospodom Jezusom,« je sklenil homilijo v Lisieuxu kardinal Semeraro.
