Vpliv ljubezni na življenje in odnose, od mikro realnosti do širše družbe
Adriana Masotti – Vatikan
Konferenca, ki je potekala na Univerzitetnem inštitutu Sophia v Loppianu, je vsebinsko slonela na učenju nemškega teologa in filozofa, škofa Klausa Hemmerleja (1929–1994). V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je Hemmerle napisal knjižico Teze trinitarične ontologije, v kateri zagovarja potrebo po vrnitvi k bistvu krščanstva. »In srce krščanstva je ljubezen, je agape. Za Hemmerleja je agape najbolj radikalna stvar, ki lahko obstaja, in na nekem mestu v besedilu zapiše – pri čemer spomni na svetega Pavla – da je tisto, kar ostane, ljubezen. Tako smo poskušali razumeti, koliko je to povezano tudi z današnjim časom,« je v pogovoru za vatikanske medije pojasnila Valentina Gaudiano, profesorica filozofske antropologije in prorektorica Univerzitetnega inštituta Sophia, ki deluje pod okriljem Gibanja fokolarov.
V središče postaviti vrednost ljubezni
Aktualnost je bila drugi poudarek konference, ki je prav tako izhajala iz opazovanja stvarnosti, v kateri se zdi, da prevladujejo sovraštvo, zamera in osebni interes. »Nahajamo se v družbah,« je zatrdila Gaudiano, »ki so skoraj povsem izgubile globok čut za ljubezen in so zapadle v brezbrižnost, na kar nas nenehno opozarja tudi papež Frančišek. Zato razmišljati o ljubezni danes, govoriti o njej, pomeni zavedati se, da smo se znašli v okoljih, kjer skoraj prevladuje njeno nasprotje, neljubezen.« Zato je pomembno razmišljati o ljubezni in se ponovno osredotočiti na njeno vrednost kot nečesa, kar se dotika našega obstoja in kar lahko ponovno osmisli naše družbe.
Agape – ljubezen, ki preobraža
O agape se je razmišljalo z več vidikov. »Ljubezen je tisto, kar giblje naše življenje,« je povedala Gaudiano, »vendar ni le neka zasebna zadeva, kot smo se morda v zadnjih desetletjih navadili misliti ali verjeti. Ni nekaj intimnega, kar bi se nanašalo le na naše osebne odnose, družino ali prijateljstvo. Ljubezen, še posebej agape, je nekaj, kar ima moč preobrazbe, saj vlaga v vsa področja našega življenja, in to na socialni način, saj nas sili, da gledamo tudi na tujce, na neznance, kot na možne subjekte same ljubezni, to pa ima posledice na družbeni ravni.«
Revolucionarni učinek v koncentričnih krogih
Kako ne bi pomislili na aktualnost agape spričo vojn, nasilja, brezbrižnosti do stisk in težav drugih ljudi, je nadaljevala Gaudiano: »Ko govorimo o agape središče nikoli ni v meni, v jazu, ampak je zunaj mene. Ljubezen nas v odnosu z drugo osebo premakne iz samih sebe, vendar se prav v tem navidezno neuravnoteženem stanju popolnoma uravnovesimo. Ljubiti je velikokrat tveganje, vendar nas prav ljubezen uravnoteži, saj potrebujemo druge, da bi postali mi sami. Tisti, ki ljubijo, ne da bi nujno pričakovali nekaj v zameno, doživljajo zastonjskost in tako odpirajo srca drugih, da storijo enako. Pred naraščanjem razčlovečenosti bi imela ljubezen, živeta in priznana v svojem revolucionarnem obsegu, obsežne učinke za delovanje, lahko bi rekli, v koncentričnih krogih.«
Interdisciplinarne delavnice
Srečanje pa ni bilo namenjeno le teoretičnim razpravam. Na programu so bile tudi interdisciplinarne delavnice, na katerih so udeleženci lahko poglobili svoje znanje in spretnosti na področju odnosov in sodelovanja, kot so veščine poslušanja, sposobnost dela v skupini, prilagodljivost in razvoj ustvarjalnosti. Delavnica, posvečena politiki, je na primer bila osredotočena na dialog kot sredstvo zbliževanja v sedanjem polariziranem svetu, a tudi kot pristen izraz človeške družbenosti pri oblikovanju sožitja. Sociološka delavnica pa je v ospredje postavila vprašanje, ali je ljubezen lahko razsežnost človeške blaginje, ki jo je mogoče na nek način izmeriti. Na pedagoški delavnici so bile predlagane vaje za notranjo pozornost, da bi z lastnim delom razvili odnos skrbi za skupnost.
Od mikrorealnosti do odnosov med narodi
Valentina Gaudiano je pojasnila, da je bil del delavnic uveden z namenom, da bi udeleženci predavanja, ki so jih slišali, lahko ponotranjili in na nek način doživeli na osebni ravni. Ljudje spontano doživljajo ljubezen, zato lahko rečemo, da »je agape uresničljiva v življenju družb najprej na mikro ravni, se pravi, da je odveč razmišljati o velikih sistemih«. »Ljubezen agape je izvedljiva, če pogledamo odnose v tistih mikro okoljih, ki sestavljajo narode; torej ne le v prvi vrsti družine, ampak vsa vzgojna okolja, šole, društva, župnije in soseske. Če se v teh okoljih, ki so za vsakega od nas najbolj neposredna, posreduje to sporočilo in se poveča upoštevanje vrednosti agape, potem ta resničnost s koncentričnimi krogi zajame prebivalstvo; tako lahko zatrdimo, da se ljubezen lahko dotakne tudi mednarodnih odnosov in s tem odnosov med narodi.«
Znanje, ki prihaja po poti srca
V času konference je v Loppianu bila na ogled tudi umetnostna razstava, ki je izpostavila obstoj še ene razsežnosti spoznavanja resničnosti, ki ni intelektualna in znanstvena. Gre za razsežnost, ki je pogosto podcenjena, zlasti na Zahodu, to je spoznanje srca. Gaudiano je v zvezi s tem poudarila, da ima »razsežnost srca svoj poseben spoznavni doseg, ki bi se moral prepletati z razumskim«. Gojiti vrednote, kot so na primer estetske, pomeni »vir za rast naše človečnosti« in »način za pridobivanje popolnejšega znanja o realnosti, ki je kompleksna in večplastna«. Ta razsežnost je med konferenco prišla v ospredje tudi s predavanji o estetiki ter čustveni in duhovni dimenziji lepega.
