V pričakovanju papeževega obiska Indonezije

Vatican News

Indonezija je ogromna država in razmere se od otoka do otoka zelo razlikujejo na vseh ravneh: geografski, socialni, kulturni, verski, razvojni in izobrazbeni. Ta velika raznolikost je vsekakor bogastvo, a kot dodaja kardinal Suharyo, »objektivno gledano predstavlja tudi težavo, tj. izziv, s katerim se je treba soočiti za enotnost naroda«.

Po podatkih Indonezijske škofovske konference je v 34 indonezijskih provincah od več kot 275 milijonov prebivalcev približno 10,5 milijona katoličanov. Na splošno katoličani v Indoneziji živijo v harmoniji z ostalim narodom, od katerega velika večina izpoveduje islam. Navzočnost katoliške Cerkve na arhipelagu je zelo različna: na primer, na območju Floresa obstaja otok, kjer je velika večina prebivalstva katoličanov, na zahodnem delu Sumatre pa je odstotek katoličanov skoraj ničen.

»V zelo raznolikih razmerah je torej skupno merilo, da živimo in pričujemo o svoji veri s preprostostjo in krotkostjo ter uživamo dobre odnose z vsemi ostalimi ljudmi,« izpostavi kardinal Suharyo. V nadaljevanju spregovori o zgodovini.

Zgodovina katoliške vere na Indoneziji

Po prvih stikih s frančiškanskimi misijonarji v 14. stoletju so v začetku 15. stoletja na Moluške otoke prišli prvi portugalski misijonarji in tja prinesli evangelij. Sredi 15. stoletja je na današnjem indonezijskem ozemlju pristal in deloval tudi sveti Frančišek Ksaverij, zavetnik misijonov. V obdobju nizozemskih kolonizatorjev, ki so na območju Indonezije ostali 350 let in bili naklonjeni kalvinizmu, je bilo širjenje katoliške vere ovirano in je nazadovalo. Šele v 19. stoletju je nizozemska vzhodnoindijska vlada katoličanom dodelila svobodo misijonarjenja. Na Javi se spominjajo nizozemskega misijonarja Fransa Van Litha, ki je v začetku 19. stoletja evangeliziral notranjost otoka in ustanovil prvo semenišče.

Leta 1947 je bila razglašena neodvisnost Indonezije. Sveti sedež je bil med prvimi, ki je priznal neodvisnost nove države, in istega leta je bil v Džakarti že uradno prisoten vatikanski predstavnik. To je pomembna točka v zgodovini katoliške Cerkve na arhipelagu, pri čemer kardinal doda, da so pred osamosvojitvijo katoliški misijonarji stali ob strani lokalnemu prebivalstvu in ga podpirali v želji po neodvisni državi, ki se je kazala že v začetku 20. stoletja. Kardinal spomni na prvega indonezijskega škofa Alberta Soejapranato – v škofa je bil posvečen leta 1940 –, ki danes velja za enega od narodnih junakov, ki jih priznava tudi država. Izrecno se je zavzemal za neodvisnost naroda v obsežnem gibanju, ki je imelo veliko potez, kot so komunistična, islamska in nacionalistična.

Katoličani kot del indonezijskega naroda

Indonezijski katoličani so torej od samega začetka sestavni del naroda. Kardinal izpostavi besede škofa Alberta Soejapranata: biti stoodstotno katoličani in stoodstotno Indonezijeci. »Lahko rečemo, da katoličani povsod, po vsej Indoneziji, živijo v tem duhu pripadnosti. S tem je mislil, da se kot katoličani zavedamo, da smo poklicani biti svetniki, hoditi po Kristusovih stopinjah in biti njegove priče v tem delu sveta. In kot Indonezijci ljubimo svojo deželo, gledamo nanjo in živimo v njej z navdihom naše vere. V naši današnji zgodovini ta duh pomeni biti velikodušen, dobrodelen, sočuten do naše dežele, do vsega velikega indonezijskega prebivalstva.«

Pet temeljnih načel

Kardinal Suharyo pojasni, da se ta odnos ljubezni do domovine danes izraža z vsakodnevnim udejanjanjem vrednot listine petih temeljnih načel (Pancasila), na katerih temelji indonezijska ustava. V nadškofiji Džakarta so na primer v petletnem obdobju od 2016 do 2020 kot skupnost vsako leto razmišljali o enem od načel Pancasile, ga prenesli v svoje vsakdanje življenje in ga obravnavali s posebnega vidika katoliške vere ter tako okrepili svojo vero in tudi pripadnost Indoneziji.

Prvo načelo, vero v enega Boga, so preučevali v luči dokumenta Deus Caritas Est in v tem letu obhajali jubilej usmiljenja: Bog je do nas ljubeč in usmiljen. Drugo načelo je človečnost. »Vprašanje, ki smo si ga zastavili, je bilo vprašanje iz evangelija: kdo je moj bližnji? Če pomislimo, da Indonezijo sestavlja več kot sedem tisoč etničnih skupin z različnimi kulturami, zgodovino, tradicijami, je moj bližnji vsak od teh ljudi, ki sestavlja obsežen indonezijski mozaik.«

Enotnost v različnosti

Pri tretjem načelu, enotnosti Indonezije, so videli, da ima to neposredno posledico: »vsi smo različni, vendar nas povezuje ista človečnost, kar gradi enotnost države«. Geslo Indonezije je prav “enotnost v različnosti”. To smo želeli izraziti zlasti v marijanski pobožnosti ter Devico Marijo, našo Mater, o kateri obstajajo različne podobe in različni obrazi glede na sloge in kulture Indonezije, predstavili s skupnim obrazom za vse. Tako je nastala “Marija, Mati vseh etnij”, predstavljena v barvah naroda in z garudo, nacionalnim orlom. Ta kip je danes v katedrali v Džakarti. Prav tako smo molili in razdelili na tisoče rožnih vencev v rdeči in beli barvi, ki sta nacionalni barvi.«

Demokracija in krščanska modrost

Pri četrtem načelu, demokraciji, ki jo vodi modrost, so »poglobili svoje razumevanje krščanske modrosti, zahvaljujoč skupnostnemu razločevanju, izkušnji globoke sinodalnosti, ki nas je vrnila k izvoru indonezijskega naroda in nas spodbudila k razmišljanju o naši prihodnosti, a ne individualno, ampak skupaj in kot skupnost, ki je vpeta v večji narod«. »Imeli smo tudi priložnost razmišljati o hierarhiji v Cerkvi, ki je smiselna le, če je zasnovana kot služenje in živeta v duhu poslušanja, saj Sveti Duh govori v skupnosti. Tako načelo demokracije na neki način vstopa tudi v življenje cerkvene skupnosti s prakso sinodalnosti.«

Socialna pravičnost in skrb za uboge

Obravnava petega načela, socialne pravičnosti, je sovpadala s pandemijo, in tako so še bolj lahko izkusili potrebo po pozornosti do revnih in bolnih, do ljudi v stiski in najbolj ranljivih, ne glede na veroizpoved, etnično pripadnost, kulturo. Da bi spodbudili to držo, so v katedrali postavili kip, ki predstavlja “Jezusa brezdomca”, da bi se vsak spomnil, da je »Kristus navzoč v revnih, marginaliziranih, razlaščenih«.