Apostolsko potovanje. Džakarta in prizorišča srečanj
Vatican News
Džakarta
Džakarta, ki ima 11 milijonov prebivalcev, je največje in glavno mesto Indonezije in leži na severozahodni obali otoka Java. Njeni začetki segajo v 4. stoletje in kraljestvo Sunda, ko se je tukaj nahajalo le trgovsko pristanišče, imenovano Sunda Kelapa (kokosov oreh Sunda). Prvi Evropejci, ki so prispeli na to področje, so bili leta 1513 portugalski trgovci iz današnje Malezije. Leta 1527 jih je general Fatahillah pregnal in mesto je postalo del sultanata Banten ter dobilo novo ime: Jayakarta. Leta 1596 so Nizozemci pod vodstvom Jana Pieterszoona Coena premagali svoje britanske tekmece in prevzeli izključni nadzor regije v imenu Nizozemske vzhodnoindijske družbe. Leta 1619 so mesto preimenovali v Batavijo, po germanskem plemenu Batavijcev, katerega potomci naj bi bili Nizozemci. Stavbe so gradili v nizozemskem arhitekturnem slogu, zasadili so drevesa ob ulicah in izkopali kanale, ki so spominjali na amsterdamske kanale. Batavija je med Evropejci vzbujala veliko občudovanje, zato so jo začeli imenovati »Kraljica Vzhoda«. Indonezijski nacionalisti so se med drugo svetovno vojno borili proti Nizozemcem za nacionalno neodvisnost in jo razglasili leta 1945, mesto pa preimenovali v Džakarto. Prvi predsednik Indonezije Sukarno se je zavzemal za izgradnjo sodobne države, za dekolonizacijo pokrajine ter gradnjo spominskih obeležij. Tudi njegov naslednik Suharto, ki je bil na oblasti od leta 1967 do leta 1988, je nadaljeval z modernizacijo mesta, Indonezija pa je postajala vse bolj povezana z globalnim gospodarstvom, ki je izkoriščalo naravne vire države. V tem času je bila zabeležena velika gospodarska rast in vzpon srednjega razreda, vendar pa je vzhodnoazijska finančna kriza konec devetdesetih let prejšnjega stoletja prinesla novo revščino in civilne nerede. Danes ima mesto veliko težav zaradi prometnih zastojev in onesnaženosti zraka.
Predsedniška palača Istana Merdeka
Prva srečanja papeža Frančiška na indonezijskih tleh bodo potekala v sredo, 4. septembra, dopoldan po lokalnem času v predsedniški palači. V njej potekajo sprejemi voditeljev držav, pa tudi sestanki vlade in druga srečanja. Zgodovina palače se začne z vilo trgovca Jacoba Andriesa van Braama, ki je bila zgrajena v Rijswijku leta 1804. Posestvo je kupila Nizozemska vzhodnoindijska družba, da bi na njem gostila srečanja uprave in sveta. V sredini 19. stoletja je palača postala premajhna, zato je generalni guverner Pieter Mijer naročil gradnjo nove stavbe, Palače Gambir, ki je bila končana leta 1879. Prav v tej zgradbi so Indonezijci razglasili neodvisnost od Nizozemcev in vzklikali »Merdeka!«, kar pomeni »Svoboda!«. Od tedaj je Palača Gambir postala znana kot Palača Merdeka, vanjo pa se je 27. decembra 1949, dan po slovesnosti ob neodvisnosti države, preselil predsednik Sukarno z družino.
Katedrala Naše Gospe Vnebovzetja
V sredo popoldan se bo sveti oče srečal s škofi, duhovniki, diakoni, posvečenimi osebami, bogoslovci in kateheti v katedrali, posvečeni Mariji Vnebovzeti. Gre za glavno katoliško svetišče v indonezijski prestolnici ter sedež nadškofa Džakarte, ki se nahaja v središču mesta, v bližini Trga Merdeka in nasproti mošeje Istiqlal. Prvotna cerkev je bila slovesno odprta februarja leta 1810, julija 1826 pa je zagorela in se dokončno zrušila 31. maja 1890. Gradnja današnje strukture z opeko iz peščenjaka se je začela leta 1891 po načrtu arhitekta jezuita Antoniusa Dijkmansa. Apostolski vikar v Džakarti, msgr. Edmundus Sybradus Luypen, jo je posvetil in blagoslovil 21. aprila 1901. Arhitekt je upoštevajoč potresno naravo otoka izdelal strop iz tikovine iz indonezijskih gozdov, stolpe pa iz mešanice kamna in kovine. Glavni vhod v cerkev v neogotskem slogu s tlorisom v obliki križa se nahaja na zahodni strani, na sredini glavnih vrat pa je Marijin kip z napisom v latinščini »Blagrovali me bodo vsi rodovi«. Na pročelju stavbe je rozeta, ki predstavlja Marijo, Rožo skrivnostno. Zgradba ima tri stolpe: dva sta visoka 60 metrov, eden pa 45 metrov. Glavni oltar, tabernakelj in zlati križ so bili izdelani na Nizozemskem v 19. stoletju, nameščeni pa so bili leta 1956. Na južni strani katedrale se nahaja tudi kip Pietà. V drugem nadstropju stolnice je muzej, posvečen zgodovini Katoliške cerkve v Indoneziji. Zadnji večji obnovi stavbe sta potekali leta 1988 in 2002.
Mošeja Istiqlal
V Džakarti pa bo potekalo tudi medversko srečanje. To bo na vrsti v četrtek ob 9. uri po lokalnem času v mošeji Istiqlal. Kot rečeno, se ta nahaja v neposredni bližini katoliške katedrale, kar poudarja načelo enotnosti v različnosti (Bhinneka Tunggal Ika), ki je geslo in značilnost Indonezije, zapisano tudi na državnem grbu. Izraža željo po deželi, v kateri vsa verstva sobivajo v miru in harmoniji. Katedrala in mošeja sta povezani s podzemnim predorom, ki ga je predsednik Joko Widodo poimenoval »predor prijateljstva«, naredili pa so ga z namenom, da bi olajšali premikanje med stavbama in spodbujali versko sobivanje. Načrt za mošejo je leta 1954 zasnoval krščanski arhitekt Friedrich Silaban, za javnost pa so jo odprli 22. februarja 1978, po 17 letih gradnje. Je največja mošeja v jugovzhodni Aziji in lahko sprejme do 120.000 ljudi. Beseda Istiqlal izhaja iz arabščine in pomeni »neodvisnost«, izbrana pa je bila v spomin na boj države za neodvisnost. Stavba je zgrajena v petih nivojih, ki predstavljajo pet stebrov islama, pokriva približno devet hektarjev zemljišča in je obložena z marmorjem iz vzhodne Jave. Ima 45 metrov visoko kupolo, ki jo podpira 12 stebrov, in stolp visok 66,66 m, kar se nanaša na število verzov v Koranu (6.666). V notranjosti se nahaja ogromna pravokotna molitvena dvorana, ki je prekrita z rdečo preprogo in razdeljena na dva dela: desni je namenjen ženskam, levi pa moškim. Poleg velike dvorane se v kompleksu nahaja tudi dvorišče s posameznimi molitvenimi prostori, ki so vsi obrnjeni proti Meki. Za vstop v mošejo je na voljo sedem vhodov, ki simbolizirajo sedem nebes v islamu.
