Obnova pariške katedrale Notre-Dame se približuje koncu
Vatican News
Razlog za požar je bil najverjetneje kratek stik v leseni konstrukciji katedrale. Gasilci so se borili s plameni kar 15 ur in ko je bil požar pogašen, je bila situacija videti zelo resna. Zaradi zrušenja stolpiča je bil porušen obok. Lesena konstrukcija je delno zoglenela, svinčena strešna kritina se je stopila, zato je bila ogrožena stabilnost katedrale.
V nekaj dneh zbrali 846 milijonov evrov donacij
Že naslednji se je mobiliziral ves svet. V samo nekaj dneh je bilo zbranih 846 milijonov evrov donacij. 340.000 donatorjev iz 150 držav je poslalo jasno sporočilo: Notre-Dame v Parizu je treba obnoviti. Začel se je zahteven podvig tako s človeškega kot s tehnološkega vidika. Francoska država, ki je lastnica stavbe, se je zavezala, da bo katedralo obnovila v petih letih, kar ji je tudi uspelo.
Nadškof na gradbišču
Pariški nadškof je sprejel povabilo vatikanskih medijev za intervju v pripravi na ponovno odprtje katedrale. Srečanje je potekalo na samem gradbišču, kjer delavci opravljajo še zadnja dela, zato je bilo za reportažo in snemanje potrebno posebno dovoljenje javnega zavoda, ki je odgovoren za obnovo. Tema pogovora niso bili tehnični vidiki obnove, ki so zagotovo predstavljali velik izziv, ampak predvsem vidik človeške predanosti in duhovne obnove. Kot je poudaril msgr. Ulrich, je ves čas prisotno veliko sodelovanje, povezovanje. Posebej je ganjen zaradi vsesplošne nasmejanosti vseh ljudi, ki delajo na tem gradbišču, na nek način so presenečeni, da so bili izbrani, da so lahko del tega procesa. Ob tem je spomnil tudi na izbrana odlična podjetja ter na neprecenljive izkušnje sodelavcev.
Odlično opravljen izziv
Kot je dejal vodja gradbišča Philippe Jost, je bila obljuba francoskega predsednika o petletni obnovi katedrale »velik organizacijski izziv, ki je vključeval vse poklicne kategorije. Prav tako pa je šlo tudi za človeški izziv: tako z vidika izvedbe, ekipnega dela in kompetenc«. Po njegovih besedah je bila obnova »neverjetna človeška pustolovščina«.
Pričakovanje in nestrpnost Parižanov
Msgr. Ulricha je papež Frančišek imenoval za pariškega nadškofa leta 2022, ko so obnovitvena dela potekala tretje leto, tako da uradno še ni sprejel v posest katedrale. Od požara dalje je večina škofijskih slovesnosti potekala v cerkvi sv. Sulpicija. Nadškof skupaj s Parižani nestrpno pričakuje ponovno odprtje katedrale. Kot je sam dejal, je celotno Božje ljudstvo povabil v držo upanja in pričakovanja nečesa veličastnega ter dodal, da bo katedrala 7. decembra 2024 precej drugačna od katedrale 14. aprila 2019, dan pred požarom.
Dar od Boga in za Boga
Ljudem, ki so mu v tem času rekli, da želijo imeti enako katedralo kot pred požarom, je pogosto dejal, da to ne bo mogoče, ker je dobila barve, ki jih do zdaj ni imela. Gotovo bo zelo velik kontrast med spomini mnogih ljudi na katedralo, ki je v 800 letih zaradi dima sveč in številnih obiskovalcev postala bolj temna, ter živimi, sijočimi barvami slik, kamna in očiščenih fresk. Pariški nadškof je vernike povabil, naj ne gledajo samo veličastnih kamnov ter ne pozabijo, »da je to dar od Boga in za Boga. Ne pozabite, da so ljudje ponižno naredili to, kar jim je Bog naročil, da bi pokazali katoliško vero. Zato nismo ponosni na to, kar je bilo storjeno, ampak smo preprosto hvaležni,« je še spodbudil Parižane msgr. Urlich.
Pri obnovi sodelovalo več kot 2000 delavcev
Pri obnovi je sodelovalo več kot 2000 delavcev in vsi si zaslužijo spoštovanje. Pariški nadškof, ki jim bo tudi ob odprtju namenil trenutek pozornosti, je dejal, da »zanje to gradbišče ni bilo nepomembno. [...] To, kar delajo, je vedno nekoliko izredno. Delajo z veliko natančnostjo, z veliko različnimi tehnikami, da bi ponovno našli duha tega kraja. Mislim, da je to, da sem jih videl delati, nekaj izredno čudovitega, je še dejal msgr. Ulrich ter dodal, da je ta obnova »resnično delo milosti, delo vere«: Delo vere zato, ker »je bilo potrebno veliko vere za besedo, da bo končana v petih letih. Dan po tem, ko se je stolpič zrušil, je bilo treba veliko vere za besedo, da bo ponovno na svojem mestu. Veliko vere je bilo potrebne, da smo pomislili, da se bo v katedrali v tako kratkem času ponovno lahko obhajala Kristusova skrivnost ter bo vsak dan prihajalo na tisoče romarjev ali drugih obiskovalcev«.
Ostala bo v naših srcih
Da ima gradbišče nepozaben pomen za vse, ki so bili vključeni v obnovo, se strinja tudi Philippe Jost: »Zame in za vse obrtnike in delavce, ki so delali na tem gradbišču, je to nekaj edinstvenega, kar nas bo zaznamovalo za vse življenje. Ob pogledu na to katedralo bomo razmišljali o vseh teh trenutkih, ki smo jih doživeli na gradbišču, o teh veličastnih trenutkih [...], ki jih bomo doživeli in ki bodo zares ostali prisotni v našem spominu in v naših srcih«. Tudi msgr. Ulrich z veseljem pričakuje 7. december. Dnevi ponovnega odprtja bodo po njegovih besedah »dnevi velikega veselja, pa tudi velike preprostosti in notranjega doživljanja. To veselje ne sme biti podobno veselju poganskega praznovanja, pretiranega praznovanja. To mora biti preprosto veselje celotnega mesta, ki tukaj ponovno najde svoje srce in ki ve, da je Notre-Dame kraj, kamor lahko vsakdo pride, da bi našel samega sebe. Vsem nudi priložnost za zbranost, vsi lahko najdejo moč za svoje življenje«.
