Liturgični spomin sv. Pavla VI. bo na 29. maja

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Iz dekreta o vpisu obhajanja sv. Pavla VI., papeža v splošen rimski koledar
Jezus Kristus, polnost človeka, živeči in delujoči v Cerkvi, vabi vse ljudi na preoblikujoče srečanje z njim, ki je »pot, resnica in življenje« (Jn 14,6). Svetniki so prehodili to pot. To je storil tudi Pavel VI. in sicer po zgledu apostola, katerega ime si je prevzel, ko ga je Sveti Duh izbral za Petrovega namestnika.

Pavel VI. (Janez Krstnik Montini) je bil rojen 26. septembra 1897 v Concesiu (Brescia) v Italiji. 29. maja 1920 je bil posvečen za duhovnika. Leta 1924 je začel svoje sodelovanje s papeži, najprej pri papežu Piju XI. in zatem Piju XII. Istočasno pa je opravljal svojo duhovniško službo s pastoralo študentov. Imenovan za namestnika državnega tajnika, si je med drugo svetovno vojno prizadeval poiskati skrivališča za preganjane jude in begunce. Zatem je bil določen za podtajnika za splošne zadeve Cerkve. Zaradi te svoje posebne službe je poznal in srečal številne zagovornike ekumenskega gibanja. Ko je bil imenovan za milanskega nadškofa, je začel na različne načine skrbeti za škofijo. Leta 1958 ga je sv. Janez XXIII. povzdignil v kardinala svete rimske Cerkve. Po njegovi smrti je bil 21. junija 1963 izvoljen na Petrovo stolico. Z vztrajnim prizadevanjem je začeto delo svojih predhodnikov pripeljal do konca, kot naprimer II. vatikanski koncil ter začel s številnimi pobudami, znamenji svoje žive vneme do Cerkve in sodobnega sveta. Med temi naj se spomnimo njegovih potovanj, na katera se je podal kot romar in sicer zaradi apostolskih namenov, kakor tudi, da bi le-ta pripomogla k enosti kristjanov, pa tudi, da bi poudaril pomembnost temeljnih človekovih pravic. Svoj magisterij je izvajal v službi miru, spodbujal je napredek narodov in inkulturacijo vere, kakor tudi bogoslužno prenovo s tem, da je odobril obrede in molitve, ki so bili v skladu z izročilom, a prilagojeni za nove čase. S svojo papeško avtoriteto je odobril za rimski obred prenovljen koledar, misal, brevir, pontifikal in skoraj vse obrede in sicer z namenom, da bi pri bogoslužju spodbudil dejavno udeležbo Božjega ljudstva. Hkrati pa je poskrbel, da so postali papeški obredi bolj preprosti. 6. avgusta 1978 je v Castel Gandolfu Bogu izročil svojo dušo. Pokopan je bil, kot je sam odobril, na skromen način, kakor je tudi bilo njegovo življenje.