Alessandro Gisotti: Frančišek, graditelj mostov na poti med ljudmi

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Papež kaže, da so migranti osebe in ne številke

»Pot bratstva, ljubezni, zaupanja,« kot je sveti oče označil svoj pontifikat na sam večer izvolitve, je čez nekaj mesecev, 8. julija, potrdil z obiskom migrantov na Lampedusi. Kot je kasneje dejal, le-ta ni bil načrtovan, ampak je preprosto čutil, da je moral iti: »Papež kaže, da so migranti osebe in ne številke, to pa zato, ker je nenehno pozoren nanje, medtem ko vidimo, 

da se žal mediji pogosto ukvarjajo z njimi tedaj, ko gre za večjo krizo ali ko potonejo čolni z migranti. Poleg obiska na Lampedusi je papež tudi med drugimi potovanji večkrat izkazal bližino migrantom. Naj omenim begunsko taborišče na Lezbosu, pa tudi v bližnji prihodnosti jim bo sveti oče namenil posebno pozornost: med apostolskim obiskom v Maroku konec meseca bo obiskal center Karitas za migrante, v Bolgariji pa begunsko taborišče.«

Frančišek: mož miru, graditelj mostov

Ob spominu na odprtje svetih vrat v prestolnici Srednjeafriške republike, na spravo v Kolumbiji, begunce Rohingya v Aziji je Gisotti odgovoril na vprašanje, če bi lahko vse te dogodke videli v luči prizadevanja papeža Frančiška za mir: »Vsekakor. Ko je bil pred šestimi leti izvoljen, smo bili vsi začudeni nad tem imenom "Frančišek", Frančišek Asiški, mož miru, ubožec, ki si je vedno prizadeval z upanjem proti upanju za dialog; pomislimo na srečanje s sultanom Malekom-al-Kamilom, katerega smo se spomnili med papeževim obiskom Združenih arabskih Emiratov. Frančišek torej dobro udejanja ime, ki ga nosi, pa tudi svoje poslanstvo: pontifex namreč pomeni graditelj mostov. Včasih pozabljamo na to razsežnost, ki je lastna papežem. Kot smo lahko velikokrat videli, ne le v besedah, ampak morda še bolj v dejanjih, Frančišek tam, kjer so zidovi, poruši opeke, da bi vmes zgradil mostove. To je ena izmed stalnic pontifikata, ki jo vidimo vsak dan.«

Jutranje homilije: srce pontifikata

Zatem je direktor ad interim Tiskovnega urada Svetega sedeža povedal, kakšen je pomen homilij med jutranjimi mašami v kapeli Doma sv. Marte: »Menim, da so srce pontifikata, saj papež tam sreča Božje ljudstvo v trenutku, ki je temeljnega pomena za duhovnika, za škofa, in papež je škof rimske škofije. 

Preko srečanja v evharistiji in z verniki nastanejo te homilije, ki so izredno nahajališče – če namreč pogledamo pomembnejše dokumente pontifikata, opazimo, da pogosto ti navajajo jutranje homilije ali so jih le-te navdihnile. Resnično mislim, da tudi po šestih letih lahko rečemo, da je to ena izmed najlepših, najnovejših stvari. Prav zato je srce pontifikata.«

Dialog vedno v povezavi s prijateljstvom

Ena od tematik, ki je posebej blizu svetemu očetu, je dialog, kakor lahko vidimo v prijateljstvu z velikim imamom Al-Azharja in patriarhom Bartolomejem I.: »Papež Frančišek nam je že od prvih korakov svojega pontifikata govoril o "kulturi srečanja", vidimo, da jo on udejanja predvsem preko teme prijateljstva. Zelo sem bil ganjen, ko sem imel priložnost videti prijateljstvo z velikim imamom Al-Tayyebom med obiskom v Abu Dhabiju; videl sem, da se oba zavedata, da je podpis skupne izjave preroško in pogumno dejanje, katerega sadove že pobiramo in jih bomo tudi v prihodnosti. Dialog je gotovo papežu zelo pri srcu in ga vedno vidi v povezavi s prijateljstvom. Nikoli ne gre za dialog s točno določenim ciljem, ampak je dialog, ki se rodi iz srečanja. To lahko gotovo rečemo v primeru velikega imama, pa tudi za mnoge verske in druge voditelje.«

Srečanje o zaščiti mladoletnih in vizija Cerkve

Alessandro Gisotti je nato spregovoril o srečanju o zaščiti mladoletnih ter o tem, kam vodijo spremembe, ki jih je papež uvedel glede delovanja sinode: »To srečanje je bilo potrebno. Mnogi so menili, da bi bilo morda bolje, da ga ne bi bilo, vendar pa je papež pokazal preroški pogum. Prvič je pred tako strašnim škandalom, ki lahko pod dvom postavi ne le kredibilnost, ampak tudi samo poslanstvo Cerkve, želel sklicati vse predsednike škofovskih konferenc. S tem je želel predvsem reči, da gre za globalen problem, ki potrebuje prav tako globalen odgovor.
Papež ima vizijo Cerkve v izhodu in Cerkve, ki je kot poljska bolnišnica. 

To, da je Cerkev v izhodu, pomeni, da mora hoditi, vsa. In sinodalna pomeni hoditi skupaj. To je duh, v katerem Frančišek živi tudi razsežnost Pastirja, kakor je rekel ob izvolitvi pred šestimi leti: z ljudstvom, pred ljudstvom, pa tudi sredi ljudstva, za ljudstvom, kakor bi moral dobri pastir vedno delati s svojo čredo. Cerkev kot poljsko bolnišnico pa smo videli preko srečanja o zaščiti mladoletnih. Cerkev, ki se ima pogum skloniti nad rane žena in mož našega časa. Lepo je misliti, da Cerkev ni le svetilnik, ki razsvetljuje na mestu, daleč, ampak bakla, ki razsvetljuje, vendar razsvetljuje tako, da hodi z Božjim ljudstvom.«

Papež ohranja mir in vedrino

Ob koncu intervjuja pa je Gisotti odgovoril na vprašanje, kaj ga je v teh šestih letih ali v zadnjih dveh mesecih in pol, odkar je direktor ad interim Tiskovnega urada Svetega sedeža, pri papežu Frančišku najbolj nagovorilo: »Njegova vedrina. Očitno je, da se nahajamo v občutljivem trenutku – in tega ne moremo skriti, tudi papež tega ne želi – posebej zaradi škandala zlorab. Vendar pa kljub temu, da se tega dobro zaveda ter pogumno sooča situacijo, Frančišek ohranja mir, vedrino. Zelo me je ganilo, ko sem ga od blizu videl v zasebnih trenutkih molitve, resnično je človek miru. Gre za mir, ki seveda ne prihaja od sveta, ampak od Boga. Tudi meni je ob več priložnostih v zadnjem času rekel, naj ne pustim, da bi me stvari zagrenile, ampak naj bom veder. To reče kot oče, na zelo očetovski način in mi da tudi moč in pogum za pot naprej; v duhu upanja ter v zavedanju, da sveti oče živi s tako veliko močjo in vedrino ta trenutek in ju daje tudi nam.«