Članek Benedikta XVI. o zlorabah mladoletnih
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Na začetku spomni na nedavno srečanje o zaščiti mladoletnih, namen katerega je bil dati »močno znamenje« ter pomagati, da bi bila Cerkev ponovno »verodostojna luč narodov, ki bi pomagala v boju proti uničujočim silam«. Benedikt XVI. je poudaril, da želi dati svoj prispevek pri tem poslanstvu, »kljub temu, da kot zaslužni papež nima več nobene neposredne odgovornosti«.
Spolna revolucija in posledice
Besedilo je sestavljeno iz treh delov. V prvem delu Benedikt XVI. govori o družbenem kontekstu, spolni revoluciji, ki se je začela v 60-ih letih. V tem obdobju je bila pedofilija obravnavana »kot dovoljena« in tudi »primerna«. To je bil tudi čas, v katerem je bil zabeležen upad duhovnih poklicev ter zelo visoko število odslovitev iz kleriškega stanu, pa tudi »zrušenje katoliške moralne teologije, ki je začela popuščati relativističnim skušnjavam. Glede na določeno vrsto teologije – zapiše zaslužni papež – ni bilo mogoče, da bi obstajalo nekaj, kar bi bilo absolutno dobro in še toliko manj nekaj, kar bi bilo vedno zlo, ampak vedno le relativna presojanja.«
Posledice za formacijo in življenje duhovnikov
V drugem delu članka Benedikt XVI. govori o tem, kakšne so bile posledice tega procesa za formacijo in življenje duhovnikov. V nekaterih semeniščih so se oblikovale homoseksualne skupine, ki so delovale bolj ali manj odprto. Zaslužni papež pri tem poudari, da je vprašanje pedofilije postalo pereče šele v drugi polovici 80-ih let in se je na začetku reševalo na zelo blag način in počasi. V ospredju so bile predvsem pravice obtoženih, tako da so bile obsodbe v tistem času skoraj nemogoče. Zato je Janez Pavel II. prenesel pristojnosti za obravnavo zlorab mladoletnih na Kongregacijo za nauk vere, ki more izreči najstrožjo kazen preko kazenskega postopka. Kljub temu pa je prihajalo do zamud, ki bi se jim bilo potrebno izogniti. To je – po besedah Benedikta XVI. – razlog, da je papež Frančišek uvedel nadaljnje reforme.
Edini protistrup: prepustiti se Božji ljubezni
V tretjem delu svojega razmišljanja pa se zaslužni papež sprašuje o tem, kakšen odgovor naj bi dala Cerkev. Zapiše, da »protistrup za zlo, ki grozi nam in vsemu svetu, ne more biti drugega kot to, da se prepustimo« Božji ljubezni. »Svet brez Boga ne more biti drugega kot svet brez smisla,« v katerem ni več »kriterijev dobrega in zla«, ampak le zakon močnejšega. »Moč tako postane edino načelo. Resnica ni pomembna, pravzaprav niti ne obstaja.«
Obnoviti vero v evharistijo
Na vse to, po besedah Benedikta XVI., lahko odgovorimo tako, da se »ponovno naučimo prepoznati Boga kot temelj našega življenja.« Ob tem poudari, da je potrebno obnoviti vero v evharistijo, ki je pogosto deklasirana na »obredno dejanje«, ki uniči »veličino skrivnosti« Kristusove smrti in vstajenja. Potrebno je ponovno razumeti veličino njegovega trpljenja, njegove žrtve. Vse moramo storiti za zaščito pred zlorabo daru svete evharistije«.
Tudi danes obstaja sveta Cerkev, ki je neuničljiva
Kljub temu, da hudič dejavno deluje, pa Cerkve ne sestavljajo »samo pokvarjene ribe in plevel. Božja Cerkev je tudi danes in prav danes sredstvo, s katerim nas Bog rešuje. Zelo pomembno se je lažem in polresnicam hudiča zoperstaviti z vso resnico: da, greh in zlo v Cerkvi obstajata. Vendar pa tudi danes obstaja sveta Cerkev, ki je neuničljiva. Današnja Cerkev je kot nikoli prej Cerkev mučencev in tako priča živega Boga,« še poudari Benedikt XVI.
Videti in najti Cerkev živo je čudovita naloga
Ob koncu zaslužni papež zapiše, da je »videti in najti Cerkev živo čudovita naloga, ki okrepi nas same in zaradi katere se moremo veseliti vere«. Prav tako papežu Frančišku izrazi svojo hvaležnost za vse, kar dela, da bi vsem pokazal, da Božja luč tudi danes ni ugasnila: »Hvala, sveti oče!«
