Laudato si’ – okrožnica, ki po pandemiji usmerja pogled v prihodnost

Pred petimi leti je papež Frančišek podpisal dokument, ki predstavlja nov korak v družbenem nauku Cerkve in zemljevid za izgradnjo pravičnejše družbe, zmožne varovati človeško življenje in celotno stvarstvo, kot je zapisal uredniški direktor Dikasterija za komunikacijo Andrea Tornielli.

Andrea Tornielli

Spomniti se petih let okrožnice Laudato si' ni ritualno obhajanje. Teden in potem tudi leto, posvečena okrožnici, predstavljata neke vrste preverjanje iniciativ, idej, izkušenj, dobrih praks. Sta načina podelitve vsega, kar je dokument sprožil v skupnostih, na teritorijih, po vsem svetu; in sta načina razmisleka o njegovi aktualnosti v sedanjem trenutku, ko se ves svet bori proti pandemiji covida-19.

Ena od zaslug tega obsežnega papeškega besedila, ki začne pri temeljih odnosa med ustvarjenimi bitji in Stvarnikom, je to, da nam je dal razumeti, kako je vse povezano: ne obstaja neko okoljstveno vprašanje, ki je ločeno od socialnega in od podnebnih sprememb. Migracije, vojne, revščina in nerazvitost so izrazi ene same krize, ki, še preden je ekološka, je v svojem izvoru etična, kulturna in duhovna kriza. Gre za globoko realističen pogled. Laudato si' ne izvira iz nostalgij, da bi uro zgodovine zavrteli nazaj ter se vrnili k predindustrijskim načinom življenja, ampak opredeljuje in opisuje procese samouničevanja, ki jih sprožata iskanje takojšnjega profita in pobožanstven trg. Izvor ekološkega problema, piše papež Frančišek, je ravno v dejstvu, da »obstaja način razumevanja življenja in človeškega delovanja, ki je oddaljeno in nasprotno stvarnosti, vse do točke, da jo uničuje«.

Začeti pri stvarnosti pomeni upoštevati objektivnost človeškega stanja, izhajajoč iz priznanja omejenosti sveta in njegovih virov. Pomeni oddaljiti se od slepega zaupanja, ki ga predstavlja »tehnokratska paradigma«, ki – kot pravi papež, pri čemer sledi Romanu Guardiniju – je »postavila tehnicistični um nad resničnost, tako ne čuti več narave kot veljavne norme, ne kot živečega zatočišča«. Poseganje človeka v naravo, beremo v okrožnici, se je vedno dogajalo, a je dolgo časa imelo značilnost spremljanja, podpiranja možnosti, ki so jih ponujale same stvari. Šlo je za sprejemanje tistega, kar je naravna stvarnost po sebi vedno dopuščala, kakor da bi stegovala roko. Obratno pa je zdaj v interesu izčrpati vse, kar je mogoče, preko uveljavljanja človeške roke, ki zanemarja ali pozablja stvarnost tega, kar ima pred seboj. Zato je »prišel čas, ko je treba ponovno usmeriti pozornost na resničnost in njene meje, ki po svoje omogočajo zdrav in rodoviten človeški ter družbeni razvoj«.

Kriza, ki jo živimo zaradi pandemije, je vse to še bolj postavila v ospredje. Kot je dejal papež 27. marca med Statio orbis: »Napredovali smo z vso hitrostjo in se čutili močne in sposobne vsega. Hlastali smo po zaslužku, pustili smo se posrkati stvarem in zmesti naglici. Nismo se ustavili pred tvojim klicanjem, nismo se ustavili vpričo vojn in planetarnih krivic, nismo prisluhnili klicu revežev in našega hudo bolnega planeta. Neustrašeno smo šli dalje misleč, da bomo vedno ostali zdravi v bolnem svetu.« Med tistim trenutkom molitve, ko se je prosilo za konec pandemije in ki nas je vse predramil kot slabotne in nezaščitene, je Frančišek spomnil, da smo poklicani »sprejeti ta čas preizkušnje kot čas izbire … čas, da izberemo, kaj je res vredno in kaj mine, da ločimo to, kar je potrebno, od tega, kar ni«. Laudato si' nas vodi, da ponovno premislimo družbo, v kateri je človeško življenje, posebno najslabotnejših, zaščiteno; kjer imamo vsi dostop do oskrbe, kjer se oseb nikoli ne odmetava in kjer se narave ne ropa, ampak se jo obdeluje in varuje za tiste, ki bodo prišli za nami.

Audio
Ponedeljek, 25. maj 2020, 08:39