Drugi vatikanski koncil: seme, ki še naprej raste

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Nove binkošti

Benedikt XVI. je koncil poimenoval z močnimi besedami »nove binkošti«. Bil je neposredna priča koncila, na katerem je sodeloval kot uradni izvedenec. Med srečanjem z rimskimi duhovniki 14. februarja 2013 je dejal: »Upali smo, da se bo vse prenovilo. Upali smo, da bodo resnično prišle nove binkošti, nova doba v Cerkvi … čutilo se je, da Cerkev ni napredovala, da se je krčila, da se je zdela bolj resničnost preteklosti in ne prinašalka prihodnosti. In v tistem trenutku smo upali, da se bo ta odnos prenovil, spremenil; da bo Cerkev ponovno postala moč prihodnosti in sedanjosti.« Med sredino splošno avdienco 10. oktobra 2012 pa je navedel besede Janeza Pavla II., ki je v apostolskem pismu Ob začetku novega tisočletja koncil opredelil kot »veliko milost, s katero je Bog obdaril Cerkev v 20. stoletju« (št. 57). Ob tem je Benedikt XVI. dodal, da je bil »resnično gibalo« koncila Sveti Duh. Šlo je torej za nove binkošti – vendar ne z namenom, da bi nastala nova Cerkev, ampak da bi se v Cerkvi začela »nova doba«.

Zvestoba je v gibanju

Koncil je med drugim bolj očitno pokazal, da se pristen razvoj nauka, ki se prenaša iz roda v rod, uresničuje v ljudstvu, ki hodi združeno in ga vodi Sveti Duh. To je bil središčni poudarek zelo znanega govora Benedikta XVI. rimski kuriji 22. decembra 2005. Tedaj je spregovoril o dveh vrstah hermenevtike: o hermenevtiki diskontinuitete in preloma ter hermenevtiki reforme in prenove v kontinuiteti. »Prava hermenevtika« je po njegovem mnenju tista, ki vidi Cerkev kot »subjekt, ki raste v času in se razvija, kljub temu pa ostaja vedno isti, edini subjekt Božjega ljudstva na poti.«
Benedikt govori o »sintezi zvestobe in dinamike«. Zvestoba je v gibanju, ni stagnacija, je pot, ki gre v isti smeri, je seme, ki se razvija in postane drevo, ki vedno bolj širi svoje veje, cveti in obrodi sad: kakor živa rastlina, po eni strani raste, po drugi ima korenine, ki jih ni mogoče odrezati.

Kontinuiteta in diskontinuiteta v zgodovini Cerkve

Centofanti se v nadaljevanju svojega razmišljanja vpraša, kako je mogoče opravičiti prenovo v kontinuiteti v primeru nekaterih velikih sprememb, ki so se zgodile v zgodovini Cerkve. Pri tem navede primer, ko je Peter krstil prve pogane, nad katere je prišel Sveti Duh, in dejal: »Zdaj v resnici razumem, da Bog ne gleda na osebo, temveč mu je v vsakem narodu všeč tisti, ki se ga boji in pravično dela.« (Apd 10,34-35) Obrezanci so ga grajali, vendar pa so po tem, ko jim je Peter razložil, kaj se je zgodilo, vsi slavili Boga z besedami: »Torej je Bog tudi poganom podelil spreobrnjenje, ki vodi v življenje!« (Apd 11,18) Sveti Duh je tisti, ki kaže, kaj je potrebno storiti in spodbuja, da bi šli naprej. V 2000 letih je bilo v Cerkvi veliko sprememb: nauk o zveličanju nekrščenih, uporaba nasilja v imenu resnice, vprašanje žensk in laikov v Cerkvi, odnos med vero in znanostjo, razlaga Svetega pisma, odnos do nekatoličanov, judov in pripadnikov drugih verstev, verska svoboda ter ločitev med civilno in versko oblastjo so le nekatere izmed tovrstnih tematik. Tega se je zavedal tudi papež Benedikt XVI., ki je v govoru rimski kuriji dejal, da se je glede nekaterih tematik »pokazala določena diskontinuiteta«. Eden izmed primerov je svoboda do opravljanja bogoslužja za nekatoličane v katoliški državi – le-to sprva ni bilo dovoljeno, kasneje pa je postalo mogoče.

Pohujšanje Cerkve, ki se uči

Benedikt XVI. je uporabil pomenljive besede: »Morali smo se naučiti razumevati bolj konkretno kot v preteklosti,« »potreben je bil obširnejši premislek,« »potrebno se je bilo naučiti prepoznati«. Kakor Peter, ki mora po binkoštih še razumeti nove stvari, še vedno se mora naučiti, še vedno mora reči: »Zdaj v resnici razumem, da …« Resnice nimamo v žepu, resnice ne »posedujemo« kot neke stvari, ampak pripadamo Resnici: in krščanska Resnica ni neka ideja, ampak je živi Bog, ki nam govori še naprej. Benedikt XVI. je prav tako poudaril: »Drugi vatikanski koncil je z izjavo o verski svobodi prepoznal in sprejel za svojega temeljni princip sodobne države; znova je opozoril na najglobljo dediščino Cerkve. Le-ta je tako v polnem soglasju z Jezusovim naukom (prim. Mt 22,21), kot tudi s Cerkvijo mučencev, z mučenci vseh časov. … Drugi vatikanski koncil je ponovno pregledal ali tudi popravil nekatere odločitve iz preteklosti, vendar pa je v tej navidezni diskontinuiteti ohranil in poglobil svojo notranjo naravo in svojo resnično identiteto. Cerkev je, tako pred kot po koncilu, ista Cerkev; ena, sveta, katoliška in apostolska, na poti skozi čase.«

Duhovna kontinuiteta

Na ta način bolje vidimo, da pri kontinuiteti ne gre zgolj za logično, razumsko ali zgodovinsko razsežnost, ampak je bistveno več: gre za duhovno kontinuiteto, v kateri samo in edino Božje ljudstvo hodi združeno, v poslušnosti Svetemu Duhu. Hermenevtiko preloma udejanjajo tisti, ki se na tej poti ločijo od skupnosti, prekinejo enost – bodisi zato, ker se ustavijo bodisi zato, ker gredo preveč naprej. Benedikt govori o dveh skrajnostih: o tistih, ki gojijo »hrepenenja po starih časih« ter o tistih, »ki prehitevajo« (maša, 11. oktober 2012). Ne poslušajo več Svetega Duha, ki terja dinamično zvestobo, ampak sledijo svojim idejam, se oprijemajo le starega ali samo novega in ne znajo več povezati skupaj starega in novega, kakor to dela učenec nebeškega kraljestva.  

Novost papeža Frančiška

Centofanti v nadaljevanju zapiše, da gre papež Frančišek po sledeh svojih predhodnikov: seme še naprej raste, Cerkev gre naprej. Kakor se je že večkrat dogajalo v preteklosti, so o Petrovem nasledniku krožile različne popačene ali neresnične novice. Niso se spremenile dogme, zapovedi ali zakramenti, niti načela glede varovanja človeškega življenja, družine, vzgoje. Niso se spremenile teologalne ali kardinalne kreposti, prav tako ne smrtni grehi. Da bi mogli bolje razumeti novost papeža Frančiška v kontinuiteti, je potrebno prebrati apostolsko spodbudo Veselje evangelija, programsko besedilo njegovega pontifikata. Prične se z naslednjimi besedami: »Veselje evangelija napolnjuje srce in celotno življenje ljudi, ki se srečajo s Kristusom. Tisti, ki pustijo, da jih On reši, so osvobojeni greha, žalosti, notranje praznine, osamljenosti. Z Jezusom Kristusom se vedno rojeva in oživlja veselje.« Prva stvar je veselje zaradi srečanja z Jezusom, našim rešiteljem.

Ljubezen do Boga in do bližnjega

Sveti oče vabi, naj ponovno pridobimo »izvirno evangeljsko svežino« in jo predamo vsem. Naroča, naj se osredotočimo na bistveno, na ljubezen do Boga in do bližnjega; naj se izogibamo načinu oznanjevanja, ki je obsedeno »z nerazločno oblikovanim posredovanjem  številnih naukov, ki jih hočemo uveljaviti s silo ... v tem temeljnem jedru žari lepota Božje zveličavne ljubezni, razodete v umrlem in vstalem Jezusu Kristusu.« Namesto tega pa se dogaja, da se govori »več o postavi kakor o milosti, več o Cerkvi kakor o Jezusu Kristusu, več o papežu kakor o Božji besedi.« Papež Frančišek spodbuja, da bi se vedno slišalo prvo oznanilo: »Jezus Kristus te ljubi in je daroval svoje življenje, da bi te odrešil. Zdaj vsak dan živi ob tebi, da bi te razsvetlil, krepil in osvobodil.« Vabi, naj bodo v središču odnosov »bližina, pripravljenost za pogovor, potrpežljivost, prisrčno razumevanje, ki ne obsoja.« Nakaže »umetnost spremljanja, da bi se vsi vedno naučili sezuti si sandale z nog pred sveto zemljo drugega.« Na sočloveka je potrebno po njegovih besedah gledati »s spoštljivim pogledom sočutja, ki pa hkrati ozdravlja, osvobaja in bodri k zorenju v krščanskem življenju.«

Evharistija: ne nagrada za popolne, ampak hrana za slabotne

Papež Frančišek si želi Cerkev odprtih vrat: »Niti vrata zakramentov se ne bi smela zapreti iz katerega koli razloga. … Evharistija, kljub temu, da predstavlja polnost zakramentalnega življenja, ni nagrada za popolne, ampak velikodušno zdravilo in hrana za slabotne. Ta prepričanja imajo tudi pastoralne posledice. Poklicani smo, da jih upoštevamo s preudarnostjo in smelostjo. Pogosto se obnašamo kakor nadzorniki milosti in ne kot njeni podporniki. Vendar Cerkev ni carinarnica. Cerkev je Očetova hiša, v kateri je prostor za vsakega z njegovim napornim življenjem.« V posinodalni apostolski spodbudi Amoris Laetitia (Radost ljubezni) papež Frančišek predlaga pot spremljanja in razločevanja tako imenovanih »nepravilnih stanj« ter k presoji glede morebitnega podeljevanja zakramentov v omenjenih primerih. Gre za korak, namen katerega je bližina in spremljanje, s pozornostjo na zveličanje oseb ter Jezusovo usmiljenje.

Janez Pavel II.: Koncil bo še naprej dajal sadove

Papež Frančišek nadaljuje po poti, ki jo je pričel koncil. Gre za duhovno kontinuiteto, saj Sveti Duh govori še naprej. Janez Pavel II. je 27. februarja 2000 poudaril, da »je malo seme, ki ga je položil Janez XXIII., zraslo v drevo, ki sedaj že razprostira svoje veličastne in mogočne veje v Gospodovem vinogradu. Dalo je že mnogo sadov. … in še mnogo jih bo dalo v prihodnjih letih. Pred našimi očmi se odpira novo obdobje. … Drugi vatikanski ekumenski koncil je bil pravo preroštvo za življenje Cerkve; tako bo tudi naprej, vrsto let tretjega tisočletja, ki se je komaj začelo.  

Janez XXIII.: Cerkev naj uporablja zdravilo usmiljenja

Sv. Janez XXIII. je ob odprtju koncila dejal: »Pogosto … se zgodi, … da nam, ne brez žalitve za naša ušesa, povejo o glasovih nekaterih, ki kljub temu, da so vneti za vero, ocenjujejo … dejstva brez zadostne objektivnosti ali preudarne presoje. V sedanjih pogojih človeške družbe niso sposobni videti drugega kot razdejanja in gorja; pravijo, da so naši časi v primerjavi s preteklimi stoletji najslabši; obnašajo se celo tako, kot da se ne bi mogli ničesar naučiti iz zgodovine, ki je učiteljica življenja, in kakor da je v času prejšnjih koncilov vse potekalo brez težav, kar zadeva krščanski nauk, moralo ter pravo svobodo Cerkve. Zdi se Nam, da bi morali odločno nasprotovati tem prerokom nesreče, ki vedno oznanjajo najslabše, skoraj kakor da bi se bližal konec sveta.« Ko pa je Janez XXIII. govoril o napakah z vidika cerkvenega nauka, je dodal, da je Cerkev tovrstne napake vedno zavračala; »pogosto jih je tudi ostro obsodila. Kar zadeva sedanjost, Kristusova Nevesta raje uporablja zdravilo usmiljenja, namesto da bi zgrabila za orožje strogosti; misli, da je potrebno iti naproti današnjim potrebam tako, da jasneje izpostavi vrednost njenega nauka, ne pa da obsoja.«

Pavel VI.: za Cerkev nihče ni izključen, nihče ni daleč

Ob zaključku koncila, 8. decembra 1965, je sv. Pavel VI. v svojem »pozdravu vsemu svetu« poudaril: »Za katoliško Cerkev nihče ni tujec, nihče ni izključen, nihče ni daleč ... ta Naš pozdrav vsemu svetu namenjamo tudi vam,  ljudem, ki Nas ne poznate; ljudem, ki Nas ne razumete; ljudem, ki mislite, da vam nismo koristni, potrebni in prijatelji; in tudi vam, ljudem, ki Nam, morda misleč, da delate dobro, nasprotujete! Iskren pozdrav, diskreten, vendar poln upanja; in danes, verjemite, poln spoštovanja in ljubezni ... Glejte, to je Naš pozdrav: naj vžge novo iskro božje dejavne ljubezni v naših srcih; iskro, ki more zanetiti načela, nauke in predloge, ki jih je pripravil koncil in ki morejo, tako razvneti z dejavno ljubeznijo, resnično v Cerkvi in ​​v svetu izvršiti prenovo misli, dejavnosti, navad ter moralne moči, veselja in upanja, kar je bil sam namen koncila.«.

Spodbude apostola Pavla aktualne tudi danes

Centofanti ob koncu svojega razmišljanja zapiše, da je v času, ko so v katoliški Cerkvi posebej prisotna nasprotovanja in razdeljenosti, koristno spomniti na spodbude, ki jih je sv. Pavel namenil prvim krščanskim skupnostim. Galačane spominja, da je »celotna postava izpolnjena v eni zapovedi, namreč: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Če pa se med seboj grizete in obžirate – opozarja –, glejte, da se med seboj ne pokončate. Pravim torej: živite v Duhu.« (Gal 5,14-16) In Efežanom doda: »Nobena umazana beseda naj ne pride iz vaših ust, marveč le dobra, da bi bila ob potrebi v izgrajevanje, da bi podelila milost tistim, ki poslušajo. Ne žalostite Božjega Svetega Duha, s katerim ste bili kot s pečatom zaznamovani za dan odkupitve. Naj izginejo med vami vsakršna ujedljivost, vsakršno besnenje, jeza, rohnenje in preklinjanje z vsakršno hudobijo vred. Bodite drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni ter drug drugemu odpuščajte, kakor je tudi vam Bog milostno odpustil v Kristusu.« (Ef 4,29-32) Kaj bi se zgodilo, če bi to Besedo udejanjili »sine glosa« (dobesedno)?