Življenjepisi novih kardinalov

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Mario Grech, generalni tajnik škofovske sinode

Rodil se je 20. februarja 1957 v kraju Qala na otoku Gozo, ki je del Malte. Osnovno šolo in gimnazijo je obiskoval na Gozu, kjer je vstopil tudi v semenišče in študiral filozofijo in teologijo.
Po mašniškem posvečenju 26. maja 1984 je nadaljeval s študijem v Rimu: magisterij iz civilnega in cerkvenega prava je končal na Papeški lateranski univerzi v Rimu, doktorat iz cerkvenega prava na Papeški univerzi sv. Tomaža Akvinskega (Angelicum). Po vrnitvi v domovino je svoje poslanstvo opravljal v katedrali na Gozu, v narodnem svetišču Tá-Pinu; poleg tega je bil župnik v župniji Kercem. Opravljal je službo sodnega vikarja škofije Gozo, bil je član Malteškega metropolitanskega sodišča, profesor cerkvenega prava v semenišču in član Zbora svetovalcev, Duhovniškega sveta in drugih škofijskih komisij.

Papež Benedikt XVI. ga je 26. novembra 2011 imenoval za škofa škofije Gozo, papež Frančišek pa 2. oktobra 2019 za generalnega podtajnika škofovske sinode.
15. septembra 2020 je bil imenovan za generalnega tajnika istega organa.

Marcello Semeraro, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov

Rodil se je 22. decembra 1947 v kraju Monteroni di Lecce na jugu Italije, v duhovnika je bil posvečen 8. septembra 1971. S formacijo je začel v semenišču v Molfetti, nato pa nadaljeval z magistrskim in doktorskim študijem teologije na Papeški lateranski univerzi v Rimu. Na Apuljskem teološkem inštitutu je poučeval dogmatično teologijo, na Teološki fakulteti Papeške lateranske univerze pa kasneje ekleziologijo (nauk o Cerkvi).

25. julija 1998 je bil imenovan za škofa škofije Oria, 1. oktobra 2004 pa je bil premeščen v škofijo Albano. 15. oktobra 2020 ga je papež Frančišek imenoval za prefekta Kongregacije za zadeve svetnikov. Trenutno opravlja tudi službo apostolskega administratorja ad nutum Sanctae Sedis samostana Eksarhije sv. Marije v Grottaferratti ter papeškega delegata Bazilijanskega reda v Italiji.
V preteklih letih je bil posebni tajnik na 10. generalnem zasedanju škofovske sinode, ki je potekala pod naslovom »Škof: Služabnik evangelija Jezusa Kristusa za upanje sveta.« Udeležil se je tudi 14. rednega zasedanja o poklicanosti in poslanstvu družine v Cerkvi in sedanjem svetu, 15. rednega zasedanja sinode o mladih ter izrednega zasedanja za Panamazonijo leta 2019.

Je predsednik Regionalne komisije za nauk vere, oznanilo in katehezo pri področni škofovski konferenci Lacija in predsednik upravnega odbora časopisne hiše Avvenire. Poleg tega je bil član Kongregacije za zadeve svetnikov in Tajništva za komunikacijo ter svetovalec Kongregacije za vzhodne Cerkve.

13. aprila 2020 je bil imenovan za tajnika Sveta kardinalov, ki pomagajo papežu pri vodenju vesoljne Cerkve. Na temo ekleziologije je objavil različne knjige, članke in slovarska gesla.

Antoine Cambanda, nadškof nadškofije Kigali (Ruanda)

Rodil se je 10. novembra 1958 v nadškofiji Kigali. Vsi člani njegove družine, razen enega brata, ki trenutno živi v Italiji, so bili umorjeni med vojno leta 1994. Osnovno šolo je obiskoval v Burundiju in v Ugandi, nato pa izobraževanje nadaljeval v Keniji. V Ruando se je vrnil po končanem študiju filozofije in dveh letih teologije. Teologijo je zaključil v bogoslovnem semenišču Nyakibanda (Škofija Butare). V duhovnika ga je 8. septembra 1990 posvetil sv. Janez Pavel II., med svojim pastoralnim obiskom v Ruandi.

Po posvečenju je bil tri leta profesor in prefekt malega semenišča v Nderi (Kigali), leta 1993 pa je nadaljeval s študijem na Akademiji Alfonsiana kjer je doktoriral iz moralne teologije. Med letoma 1999 in 2005 je bil direktor škofijske Karitas Kigali, direktor škofijske komisije Pravičnost in mir, profesor moralne teologije v teološkem bogoslovnem semenišču Nyakibanda ter spiritual bogoslovnega semenišča Rutongo.

Med letoma 2005 in 2006 je bil rektor filozofskega semenišča Kabgayi, od leta 2006 pa rektor Semenišča sv. Karla v Nyakibandi v škofiji Butare.
7. maja 2013 je bil imenovan za škofa škofije Kibungo, do 19. novembra 2018, ko ga je papež Frančišek imenoval za nadškofa Kigalija.

Wilton D. Gregory, nadškof Washingtona (ZDA)

Rodil se je 7. decembra 1947 v Chicagu (Illinois). Po končani osnovni šoli je vstopil v pripravljalno semenišče. Filozofijo je študiral v Niles Collegeu, teologijo pa v semenišču Saint Mary of the Lake v Mundeleinu. Na Papeškem inštitutu sv. Anzelma v Rimu je leta 1980 končal doktorat iz liturgike.

V duhovnika je bil posvečen 9. maja 1973 za nadškofijo Chicago, nato pa opravljal naslednja poslanstva: kaplan v župniji Our Lady of Perpetual Help v Glenviewu, študent v Rimu (1976-1979), profesor liturgike v semenišču Saint Mary of the Lake v Mundeleinu, član Nadškofijske službe za liturgijo in ceremoniar kardinalov Codyja in Bernardina (1980-1983).
18. oktobra 1983 je bil imenovan za naslovnega škofa Olive in za chicaškega pomožnega škofa. 29. decembra 1993 je bil premeščen na sedež škofije Belleville (Illinois), 9. decembra 2004 pa imenovan za nadškofa metropolita Atlante.

Med letoma 1998 in 2001 je bil podpredsednik Škofovske konference ZDA, od leta 2001 do 2004 pa njen predsednik. Poleg tega je bil član Izvršnega in Administrativnega odbora, odborov za doktrino, mednarodno zaščito, vodja odbora za osebje, za jubilejno leto 2000 in Odbora za liturgijo (1991-1993). 

Papež Frančišek ga je 4. aprila 2019 imenoval za nadškofa metropolita Washingtona. Poleg angleščine govori še italijanščino in španščino.

Jose F. Advincula, nadškof nadškofije Capiz (Filipini)

Rodil se je 30. marca 1952 v Dumalagu, nadškofija Capiz, kjer je opravil prvi del svojega šolanja. Zatem je odšel v Semenišče sv. Pija X. v Roxas Cityju, kjer je ostal tudi za študij filozofije, teologijo pa je študiral v Manili. 

V duhovnika škofije Capiz je bil posvečen 14. aprila 1976. Kasneje je bil imenovan za spirituala Semenišča sv. Pija X., kjer je prav tako opravljal službo profesorja in študijskega prefekta. Zatem je začel s študijem psihologije na De la Salle University v Manili, nato pa je študiral cerkveno pravo – najprej v Manili, nato pa še na Papeški univerzi sv. Tomaža Akvinskega (Angelicum) v Rimu, kjer je končal magisterij. Po vrnitvi v domovino je svoje poslanstvo opravljal v semenišču Vigan, Nueva Segovia, in nato v regionalnem semenišču Jaro. Leta 1995 je bil imenovan za rektorja Semenišča sv. Pija X. v Capizu, hkrati pa je bil prav tako branilec vezi, promotor pravičnosti ter sodni vikar v Capizu. Leta 1999 je postal župnik župnije Sv. Tomaža iz Vilanove. 

15. julija 2001 je bil imenovan za škofa San Carlosa, 9. novembra 2011 je bil premeščen na metropolitski sedež Capiz v osrednjih Filipinih. Bil je član Komisije za nauk vere in Komisije za avtohtone prebivalce.

Celestino Aόs Braco OFMCap, nadškof Santiaga de Chile (Čile)

Rodil se je 6. aprila 1945 v mestu Artaiz (nadškofija Pamplona) v Španiji. Filozofijo je študiral v Zaragozi, teologijo pa v Pamploni. Na Univerzi v Barceloni je končal magisterij iz psihologije.
Kot kapucin je začasne redovne zaobljube izpovedal 15. avgusta 1964 v kraju Sangüesa, večne pa 16. septembra 1967 v Pamploni. Mašniško posvečenje je prejel 30. marca 1968. 

V Španiji je bil profesor in vikar v Tudeli in Zaragozi. Leta 1983 je odšel v Čile, kjer je bil najprej kaplan župnije Longavi, predstojnik skupnosti v mestih Los Ángeles in Valparaiso, kaplan župnije sv. Mihaela, škofijski vikar za posvečeno življenje v škofiji Valparaiso, od leta 2008 pa kaplan župnije sv. Frančiška Asiškega v Los Ángelesu.

Msgr. Braco je bil poleg tega tudi provincialni ekonom kapucinov v Čilu, promotor pravičnosti cerkvenega sodišča v Valparaisu, sodnik sodišča nadškofije Concepciόn in zakladnik Čilskega združenja cerkvenih pravnikov. 

25. julija 2014 je bil imenovan za škofa škofije Copiapό, 23. marca 2019 pa za apostolskega administratorja sede vacante et ad nutum Sanctae Sedis nadškofije Santiago de Chile. Papež Frančišek ga je 27. decembra 2019 imenoval za nadškofa iste nadškofije.

Cornelius Sim, naslovni škof Puzie Numidije in apostolski vikar v Bruneju

Rodil se je 16. septembra 1951 v kraju Seria v Bruneju. Na Dundee Univeristy na Škotskem je dosegel stopnjo izobrazbe inženirja, magisterij iz teologije pa je opravil na Frančiškanski univerzi Steubenville v ZDA.

V duhovnika je bil posvečen 26. novembra 1989. Po tem, ko je deloval v različnih župnijah, je bil leta 1995 imenovan za generalnega vikarja Bruneja, 21. novembra 1997 pa za tamkajšnjega apostolskega prefekta. 

20. oktobra 2004 je sv. Janez Pavel II. Apostolsko prefekturo Bruneja povzdignil v Apostolski vikariat, msgr. Sima pa imenoval za prvega apostolskega vikarja in naslovnega škofa Puzie Numidije.

Augusto Paolo Lojudice, nadškof nadškofije Siena-Colle Val d'Elsa-Montalcino

Rodil se je 1. julija 1964 v Rimu. Po končani maturi na Gimnaziji sv. Benedikta iz Nursije je leta 1983 vstopil v Papeško rimsko bogoslovno semenišče. Filozofijo in teologijo je študiral na Papeški univerzi Gregoriana, kjer je magistriral iz osnovnega bogoslovja.

V duhovnika rimske škofije je bil posvečen 6. maja 1989. Do leta 1997 je opravljal službo kaplana (župnija sv. Marije Dobrega Sveta: 1989-1992, župnija sv. Vigilija: 1992-1997), nato pa je postal župnik župnije Sv. Marije Odrešenikove Matere na rimski periferiji Tor Bella Monaca. Med letoma 2005 in 2014 je bil spiritual v Papeškem rimskem bogoslovnem semenišču, nato pa eno leto župnik župnije sv. Luka v Prenestinu.

6. marca 2015 je bil imenovan za pomožnega škofa škofije Rim in naslovnega škofa Albe Marittime. Je tajnik Škofovske komisije Italijanske škofovske konference za migracije. 6. maja 2019 ga je papež Frančišek imenoval za nadškofa nadškofije Siena-Colle Val d'Elsa-Montalcino.

Mauro Gambetti OFMConv, kustos Svetega asiškega samostana

Rodil se je 27. oktobra 1965 v kraju Castel San Pietro Terme v bližini Bologne. Po končanem študiju strojništva na Univerzi v Bologni je septembra 1992 vstopil v red minoritov. Začasne redovne zaobljube je izrekel 29. avgusta 1995, večne pa 20. septembra 1998. Iz teologije je diplomiral na Teološkem inštitutu v Assisiju, z magisterijem pa je nadaljeval na Teološki fakulteti Osrednje Italije v Firencah.

V duhovnika je bil posvečen 8. januarja 2000 v Longianu (Forlì-Cesena). Najprej je bil odgovoren za mladinsko in poklicno pastoralo dežele Emilija-Romanija, zatem pa tudi gvardijan tamkajšnje redovne skupnosti.

Spomladi 2009 je sprejel službo provincialnega ministra, ki jo je opravljal do 22. februarja 2013, ko je postal kustos asiške generalne kustodije in istočasno predstojnik Svetega asiškega samostana (do leta 2017). Asiški škof ga je imenoval za škofijskega vikarja za pastoralo v papeški baziliki sv. Frančiška in drugih bogoslužnih krajih v škofiji, ki jih vodijo minoriti.

Leta 2017 je bil ponovno potrjen kot kustos generalne kustodije za obdobje štirih let in izvoljen za predsednika Medsredozemske zveze provincialnih ministrov minoritov.

Felipe Arzimendi Esquivel, upokojeni škof San Cristóbala de las Casas (Mehika)

Rodil se je 1. maja 1940 v kraju Chiltepec v Mehiki. Študij humanistike in filozofije je končal v semenišču Toluca, teologije pa na Papeški univerzi v Salamanki v Španiji. Magistriral je iz dogmatične teologije, nato pa je naredil tudi specializacijo s področja liturgike.

V duhovnika je bil posvečen 25. avgusta 1963, poslanstva, ki jih je opravljal, pa so bila naslednja: duhovni pomočnik v treh različnih župnijah, prefekt semeniščnikov študentov filozofije in profesor v semenišču (1963-1964), nato pa je bil tri leta župnik. Med letoma 1969 in 1981 je bil spiritual in profesor v malem semenišču, odgovoren za poklicno pastoralo, od leta 1981 do 1991 pa rektor semenišča ter profesor liturgike in pastoralne teologije. 

Bil je član Škofijske komisije za liturgijo (1967-1979), direktor Škofijskega katehetskega urada (1989-1969), član Ekipe za mladinsko pastoralo (1968-1978), tajnik in predsednik Duhovniškega sveta, koordinator Škofijske komisije za sredstva družbenega obveščanja ter generalni vikar (1989-1991).

Na nacionalni ravni je bil del Ekipe za poklicno pastoralo in Združenja mehiških semenišč (nekaj časa je bil tudi njegov predsednik). Prav tako je bil član Interdisciplinarne skupine svetovalcev Mehiške škofovske konference. V letih 1986-1989 je vodil Združenje semenišč Latinske Amerike ter nato delal kot strokovnjak na oddelku za poklice Sveta škofovskih konferenc Latinske Amerike (CELAM).

7. februarja 1991 je bil imenovan za škofa Tapachule, v tistem času je bil tudi generalni tajnik Sveta škofovskih konferenc Latinske Amerike. Papež Janez Pavel II. ga je 31. marca 2000 imenoval za škofa škofije San Cristóbal de Las Casas, ki jo je vodil do 3. novembra 2017.

Silvano M. Tomasi, naslovni škof  Asola, apostolski nuncij

Rodil se je 12. oktobra 1940 v kraju Casoni di Mussolente v Italiji. Šolal se je v Italiji in Združenih državah Amerike, kjer je študiral teologijo. V duhovnika je bil posvečen 31. maja 1965 v redovni skupnosti Misijonarji sv. Karla – skalabrinci. Na Univerzi Fordham v New Yorku je diplomiral iz družbenih ved in doktoriral iz sociologije. Bil je profesor asistent sociologije na City University v New Yorku in na New School of Social Research (1970-1974). Kot ustanovni direktor Centra za migracijske študije je ustanovil in urejal trimesečno revijo International Migration Review. Bil je provincialni predstojnik svoje redovne kongregacije.

Med letoma 1983 in 1987 je bil prvi Direktor urada za pastoralo migrantov in beguncev Konference katoliških škofov Združenih držav Amerike. Od konca leta 1989 do junija 1996 je bil tajnik Papeškega sveta za pastoralo migrantov in potujočih. 27. junija 1996 je bil imenovan za naslovnega škofa Cercine in apostolskega nuncija v Etiopiji, Eritreji ter opazovalca pri Afriški uniji. 24. aprila 1999 je bil imenovan za nadškofa Asola, 23. decembra 2000 pa za apostolskega nuncija v Džibutiju.

10. junija 2003 je bil imenovan za stalnega opazovalca Svetega sedeža pri Uradu Združenih narodov in drugih mednarodnih organizacijah v Ženevi ter za stalnega opazovalca pri Svetovni trgovinski organizaciji. To službo je opravljal do 13. februarja 2013. 9. aprila istega leta ga je papež Frančišek imenoval za člana nekdanjega Papeškega sveta za pravičnost in mir, danes Dikasterija za služenje celostnemu človeškemu razvoju.

Raniero Cantalamessa OFMCap, pridigar Papeške hiše

Rodil se je 22. julija 1934 v kraju Colli del Tronto v Italiji. Iz teologije je diplomiral v Fribourgu v Švici, iz klasičnih jezikov in literature pa na Katoliški univerzi v Milanu. Kot redni profesor zgodovine začetkov krščanstva in direktor oddelka za religijske vede Univerze Svetega Srca v Milanu je bil med letoma 1975 in 1981 član Mednarodne teološke komisije in dvanajst let član katoliške delegacije za dialog z binkoštnimi cerkvami. Leta 1979 je prenehal s poučevanjem in se popolnoma posvetil službi Božje besede.

Papež Janez Pavel II. ga je leta 1980 imenoval za pridigarja Papeške hiše, isto zadolžitev pa sta potrdila tudi papež Benedikt XVI. leta 2005 in papež Frančišek julija 2013. V tej vlogi v adventnem in postnem času enkrat tedensko vodi meditacijo v prisotnosti papeža, kardinalov, škofov, prelatov in vrhovnih redovnih predstojnikov. Iz različnih držav sveta ga vabijo, da bi nagovoril ljudi, pogosto ga pokličejo tudi bratje drugih krščanskih veroizpovedi. Prejel je častni doktorat iz prava na Univerzi Notre Dame South Bend (Indiana, ZDA), iz komunikacijskih ved na Univerzi Macerata (Italija) in iz teologije na Frančiškanski univerzi Steubenville (Ohio, ZDA).

Poleg znanstvenih knjig o začetkih krščanstva, kristologiji, Cerkvenih očetih, veliki noči v prvih stoletjih Cerkve ter drugih temah, je objavil številne druge knjige o duhovnosti, ki so sad njegovih pridig Papeški hiši in so prevedene v približno dvajset jezikov.

Enrico Feroci, župnik župnije Sv. Marije Božje ljubezni (Divino Amore) v Castel di Leva

Rodil se je 27. avgusta 1940 v kraju Pizzoli v Italiji. Z enajstimi leti je vstopil v Papeško rimsko malo semenišče, po končani gimnaziji pa v Rimsko bogoslovno semenišče. V duhovnika je bil posvečen 13. marca 1965. Eno leto je bil pomočnik v Papeškem rimskem malem semenišču, zatem pa v bogoslovnem semenišču (1966-68). V malo semenišče se je vrnil leta 1968, tokrat kot vicerektor.

Leta 1976 je postal kaplan v župniji sv. Frumencija v Rimu, čez štiri leta pa tamkajšnji župnik (1980-2004). To poslanstvo je opravljal 24 let. Več mandatov je bil prefekt IX. rimske prefekture, član Sveta prefektov, Duhovniškega sveta, Sveta za ekonomske zadeve, Zbora svetovalcev Rimske škofije. Udeležil se je in sodeloval pri izvedbi vseh večjih dogodkov, ki so v tistih letih potekali na škofijski ravni: sinoda Cerkve v Rimu (1987-1992), mestni misijon, ki je potekal pred jubilejem leta 2000. Za kaplana Njegove Svetosti je bil imenovan 13. oktobra 1995.

1. julija 2004 je postal župnik župnije sv. Hipolita, 1. septembra 2009 pa ga je kardinal vikar imenoval za direktorja Škofijske Karitas ter s tem tudi za predsednika Sklada »Karitas Rim« in Protioderuškega sklada »Salus Populi Romani«. Vodil je »Kooperativo Solidarnost Rim«, ki izvaja dobrodelne dejavnosti Karitas Rim. Poleg tega je svetovalec Papeškega sveta za pastoralo migrantov in potujočih.

10. novembra 2017 ga je kardinal vikar imenoval za predsednika Javnega združenja klerikov Oblatov sinov Marije Božje ljubezni. Ob tem je postal rektor Svetišča Božje ljubezni in rektor Semenišča Marije Božje ljubezni. Kardinal ga je prav tako imenoval za kanonika in kamerlenga papeške lateranske bazilike. 1. septembra 2019 je bil imenovan za župnika župnije Sv. Marije Božje ljubezni v Castel di Leva.