Prva adventna pridiga kardinala Raniera Cantalamesse: »Memento mori!«

Kardinal Raniero Cantalamessa OFMCap

»TAKO NAM DAJ SPOZNATI ŠTETJE NAŠIH DNI, DA PRIDEMO DO SRČNE MODROSTI« (Psalm 90, 12)

Sveti oče, častitljivi očetje, bratje in sestre. Naš pesnik Giuseppe Ungaretti opisuje razpoloženje v strelskih jarkih med prvo svetovno vojno v pesmi, sestavljeni iz samo sedmih besed:
Bilo je,
kot v jeseni
na drevesih
listi.

Zaradi pandemije danes celotno človeštvo doživlja to minljivost življenja. Sv. Gregor Veliki je zapisal: »Gospod nas včasih poučuje z besedami, včasih pa z dejstvi.«[1] V letu, ki ga zaznamuje veliko in strašno »dejstvo« korona virusa, skušajmo zbrati nauk, ki ga iz njega lahko vsak izmed nas potegne za svoje osebno in duhovno življenje. Gre za razmišljanja, ki jih lahko opravimo med nami, verniki, vendar bi bilo morda škodljivo, če bi pri njih preveč vztrajali pri ljudeh, da ne bi povečali težav, ki jih srečuje vera zaradi podaljševanja pandemije.

Večne resnice, o katerih hočemo premišljevati, so: prvič, da smo vsi umrljivi in »nimamo tukaj stalnega bivališča«; drugič, da se vernikovo življenje ne konča s smrtjo, ker nas čaka večno življenje; tretjič, da nismo sami na majhnem čolnu našega planeta, ker »je Beseda postala meso in se naselila med nami.« Prva od teh resnic je predmet izkustva, drugi dve sta predmet vere in upanja.

»Memento mori!«
Danes začenjamo s premišljevanjem o prvi od teh »večnih maksim«: s smrtjo: spominjaj se, da boš umrl. Trapistovski menihi so jo izbrali za moto svojega reda in jo zapisovali na prehodih v samostanu.

O smrti lahko govorimo na dva različna načina: bodisi v kerigmatičnem ključu bodisi v modrostnem ključu. Prvi način razglaša, da je Kristus premagal smrt; da smrt ni več zid, ob katerem se vse lomi, ampak most proti večnemu življenju. Modrostni ali eksistencialni način pa o resničnosti smrti razmišlja tako, kakor se ta predstavlja človeškemu izkustvu, da bi iz nje potegnili nauke za dobro življenje. V to perspektivo se postavljamo v tej meditaciji

Na ta način govori o smrti Stara zaveza, zlasti modrostne knjige: »Tako nam daj spoznati štetje naših dni, da pridemo do srčne modrosti,« prosi psalmist Boga (Ps 90,12). Tak način gledanja na smrt se ne konča s Staro zavezo, ampak se nadaljuje tudi v Kristusovem evangeliju. Spomnimo se njegovega opomina: »Bodite torej budni, ker ne veste ne dneva ne ure« (Mt 25,13). Spomnimo se tudi zaključka prilike o bogatinu, ki je načrtoval gradnjo večjih žitnic za svojo žetev: »Neumnež! To noč bodo tvojo dušo terjali od tebe, in kar si pripravil, čigavo bo?« in še njegovega izreka: »Kaj pomaga človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi« (Mt 16,26).

Izročilo Cerkve je to učenje sprejelo za svoje. Puščavski očetje so gojili misel na smrt do te mere, da so jo spremenili v stalno prakso in jo na vse načine ohranjali živo. Eden izmed njih, ki se je ukvarjal s predenjem volne, se je navadil, da je vsake toliko časa spustil vreteno na tla in »si priklical smrt pred oči, preden ga je spet pobral.«[2] Hoja za Kristusom spodbuja: »Zjutraj računaj, da ne boš doživel večera. Zvečer si ne drzni nadejati se jutra« (I, 23). Sv. Alfonz Marija Liguori je napisal razpravo z naslovom Priprava za smrt, ki je bila stoletja klasika katoliške duhovnosti. Veliko svetnikov od XVI. stoletja naprej je predstavljenih v premišljevanju pred mrtvaško lobanjo.

Takšen modrostni način govorjenja o smrti srečamo v vseh kulturah, ne samo v Svetem pismu in v krščanstvu. Sekulariziran je prisoten tudi v moderni misli. Velja kratko omeniti sklepe do katerih sta prišla dva misleca, katerih vpliv v naši kulturi je še vedno močan.

Prvi je Jean-Paul Sartre. Ta je klasičen odnos med bistvom in bivanjem postavil na glavo, ko je trdil, da je bivanje prej in je pomembnejše od bistva. Povedano s preprostimi besedami to pomeni, da ne obstaja nek red ali neka lestvica objektivnih in vsemu predhodnih vrednot – Dobro, dobro, vrednote, naravni zakon – ki bi se mu človek moral prilagoditi, pač da mora vse izhajati iz njegovega individualnega bivanja in lastne svobode. Vsak človek mora izmišljati in uresničevati svojo usodo kot reka, ki si, ko teče naprej, koplje svojo strugo. Življenje je projekt, ki ni nikjer napisan, ampak o njem odločamo po svoji svobodni izbiri.

Ta način pojmovanja bivanja popolnoma prezre dejstvo smrti in ga zato ovrže sama resničnost bivanja, ki jo hočemo potrditi. Kaj lahko načrtuje človek, če niti tega ne ve in ni odvisno od njega, če bo jutri še živ? Njegov poskus je podoben poskusu jetnika, ki ves čas načrtuje najboljšo pot, da bo hodil od enega zidu svoje celice do drugega.

Glede tega  je bolj verodostojna misel drugega filozofa, Martina Heideggerja, ki tudi izhaja iz podobnih predpostavk in se giblje v isti strugi eksistencializma. Ko človeka opredeli kot »bitje-za-smrt«,[3] smrt spremeni ne v dogodek, ki konča življenje, ampak v samo podstat življenja. Živet je umreti. Človek ne more živeti, ne da bi porabljal in krajšal življenje. Vsaka minuta, ki mine, je odvzeta življenju in izročena smrti, kakor vidimo, kako hiše in drevesa hitro izginjajo za nami, ko se z avtom peljemo po cesti. Živeti za smrt pomeni, da smrti ni samo konec, ampak tudi cilj življenja. Rodimo se zato, da umremo, ne za kaj drugega.

Kaj je torej, se sprašuje filozof, tisto »trdno, nedvoumno in neprehodno jedro«, h kateremu vest kliče človeka in na katerem mora temeljiti njegovo bivanje, če hoče biti »verodostojno«? Odgovor: njegov nič. Vse človeške možnosti so v resnici nemožnosti. Vsak poskus, da bi bi se načrtoval in da bi se dvignil, je skok, ki se začenja iz niča in se konča v niču.[4] Ostane samo to, da se vdamo, da – kot pravijo – iz nujnosti napravimo krepost in raje ljubimo svojo usodo. Sodobna inačica »amor Fati« stoikov.

Sv. Avguštin je predhajal tudi ta uvid moderne misli o smrti, vendar da bi iz nje potegnil čisto drugačen zaključek; ne nihilizem, ampak vero v večno življenje.

Ko se rodi človek – je zapisal – nastane veliko podmen: morda bo lep, morda bo grd; morda bo bogat, morda bo reven; morda bo dolgo živel, morda ne … O nikomur pa ne rečejo: morda bo umrl ali morda ne bo umrl. To je edina absolutno gotova stvar v življenju. Ko zvemo, da je nekdo zbolel za vodenico [takrat je bila ta bolezen neozdravljiva, danes so druge], rečemo: Revež, umreti mora; obsojen je, ni zdravila«. Toda ali ne bi morali isto reči za nekoga, ki se rodi? »Revež, umreti mora, ni zdravila, obsojen je!« Kakšna razlika je, če po malo daljšem ali malo krajšem času? Smrt je bolezen, s katero se rodimo.[5]

Dante Alighieri je to avguštinsko misel zjedril v en sam verz; človekovo življenje na zemlji opredeljuje kot »življenje, ki je tek k smrti.«[6]

V šoli »sestre smrti«
Na valu tehnološkega napredka in znanstvenih dosežkov smo bili v nevarnosti, da bomo kakor človek iz prilike, ki je rekel sam sebi: »Duša, veliko dobrin imaš za veliko let. Počivaj, jej, pij in bodi dobre volje!« (Lk 12,19). Sedanja nesreča nas je opozorila, kako malo je odvisno od človeka »načrtovati« in odločati o lastni prihodnosti zunaj vere.

Modrostno razmišljanje o smrti po Kristusu ohranja isto vlogo, kot jo ima postava po prihodu milosti. Tudi ona služi za varovanje ljubezni in milosti. Postava – je zapisano – je bila dana za grešnike (prim. 1 Tim 1,9) in mi smo še vedno grešniki, se pravi podvrženi zapeljevanju sveta in vidnih stvari, še vedno v skušnjavi, da bi »se prilagajali temu svetu« (prim. Rim 12,2). Ni boljše točke, v katero bi se postavili, da bi svet, sami sebe in vse dogodke videli v njihovi resničnosti, kot je smrt. Tedaj se vse postavi na pravo mesto.

Svet se pogosto zdi nerazrešljiv klobčič krivic in nereda. Zdi se, da se vse dogaja naključno in da ni nobene doslednosti ali načrta. Nekakšna brezoblična slika, na kateri se zdi, da so predmeti in barve postavljeni naključno, kot na določenih modernih slikah. Pogosto vidimo, da krivica slavi zmago, nedolžnost pa je kaznovana. Da pa ne bi verjeli, da je na svetu kaj trdnega in stalnega, zato – je opozoril Bossuet – včasih vidimo nasprotno in to je, da je nedolžnost na prestolu in krivica na vislicah!

Obstaja točka, s katere lahko opazujemo to ogromno sliko in razberemo njen pomen. To je »konec«, se pravi smrt, ki ji takoj sledi Božja sodba (prim. Heb 9,27). Gledano od tu vse dobi svojo pravo vrednost. Smrt je konec vseh razlik in krivic, ki obstajajo med ljudmi. Smrt, je govoril italijanski komik Totò, je »libela«, izniči vse privilegije. Koliko vojn, koliko krutosti bi bilo manj na zemlji, če bi nasilniki in zatiralci ljudstev mislili, da bodo tudi oni kmalu morali umreti!

Pogledati na življenje s stališča smrti je izjemna pomoč, da živimo dobro. Te vznemirjajo problemi in težave? Pojdi naprej, postavi se na pravo mesto: na te stvari poglej s smrtne postelje. Kako bi rad ravnal takrat? Kakšen pomen bi dajal tem stvarem? Si s kom v sporu? Poglej na zadevo s smrtne postelje. Kaj bi hotel takrat storiti: zmagati ali ponižati se? Prevladati ali odpustiti?

Misel na smrt nam preprečuje, da bi se navezali na stvari, da bi na zemlji uredili dom srca, ko bi pozabili, da »nimamo tu stalnega mesta« (Heb 13,14). Človek, pravi neki psalm, »ob svoji smrti ničesar ne vzame s sabo, njegova slava ne gre dol za njim« (Ps 49,18). V starih časih je bilo običajno, da so kralje pokopavali z njihovimi dragulji. To je seveda spodbujalo prakso oskrunjanja grobov, da so odnesli zaklade. Najdeni so bili tovrstni grobovi, v katerih so, da bi zadržali skrunilce, nad sarkofag dali napis: »Tukaj sem samo jaz.« Kako resničen je bil ta napis, čeprav je grob dejansko skrival dragulje! »Ko človek umre, s seboj ne vzame ničesar.«

»Bedite!«
Sestra smrt je v resnici dobra starejša sestra in dobra učiteljica. Če jo znamo ubogljivo poslušati, nas nauči veliko stvari. Cerkev se ne boji poslati nas k njej v šolo. V bogoslužju pepelnične srede je odpev z močnimi toni, ki v latinskem izvirniku zveni še močneje. Pravi: »Popravimo, kar smo slabega storili iz nevednosti. Naj se ne zgodi, da bi ob nenadnem prihodu ure smrti iskali prostor za pokoro, pa ga ne bomo več našli.«[7] En dan, ena sama ura, ena dobra spoved: kako drugačne bi se nam zdele vse te stvari v tistem trenutku! Koliko bolj bi jih cenili kot žezla in kraljestva, kot dolgo življenje, kot bogastvo in kot zdravje!

V mislih imam poleg asketskega področja še drugo področje, na katerem nujno potrebujemo sestro smrt za učiteljico: evangelizacijo. Misel na smrt je skoraj edino orožje, ki nam je ostalo, da pretresemo topost družbe izobilja, ki se ji je zgodilo to, kar se je zgodilo izvoljenemu ljudstvu, rešenemu iz Egipta: »Zredil se je in začel brcati … in je zapustil Boga, ki ga je naredil« (5 Mz 32,15).

V občutljivem trenutku zgodovine izvoljenega ljudstva je Bog rekel preroku Izaiju: »Kliči!« Prerok je odgovoril: »Kaj naj kličem?« In Bog: Da je vsak človek »trava, vsa njegova dobrota kot cvetlica na polju. Trava se posuši, cvetica ovene, ko Gospodov duh pihne vanjo« (Iz 40,6-7). Mislim, da Bog danes daje isti ukaz svojim prerokom in to zato, ker ljubi svoje otroke in noče, da bi bile »kakor ovce, ki jih ženejo v podzemlje, ki jih smrt žene na pašo« (prim. Ps 49,15).

Vprašanje o smislu življenja in smrti je opravilo pomembno nalogo pri prvi evangelizaciji Evrope in ni izključeno, da ne bi moglo izvršiti podobne naloge v sedanjem prizadevanju pri njeni ponovni evangelizaciji. Če je namreč kaj, kar se od takrat do danes ni v ničemer spremenilo, je ravno to: da morajo ljudje umreti. Beda Častitljivi pripoveduje, kako je krščanstvo vstopilo na sever Anglije in premagalo odpor poganstva. Kralj je sklical veliko zborovanje svojega kraljestva, da bi se odločili glede vprašanja, ali naj krščanske misijonarje pustijo priti ali ne. Mnenja so si bila nasprotujoča, potem pa je vstal eden od dostojanstvenikov in v bistvu imel tale govor:

»Človekovo življenje na zemlji, o kralj, lahko opišemo takole. Predstavljaj si, da je zima. Sediš pri večerji s svojimi vojvodami in pomočniki. Sredi sobe gori ogenj, ki ogreva prostor, medtem ko zunaj besni zimski vihar z dežjem in snegom. V tvojo palačo nenadoma prileti vrabec; pride skozi odprtino in zelo hitro odleti na drugi strani. Dokler je v notranjosti, je zaščiten pred zimskim mrazom, samo trenutek zatem pa ponovno pade v temo, iz katere je prišel, in izgine izpred oči. Tako je z našim življenjem! Ne vemo, kaj je pred njim in kaj bo sledilo … Če nam ta novi nauk lahko pove nekaj bolj zanesljivega o tem, mislim, da ga moramo poslušati«.[8]

Vprašanje, ki ga je postavila smrt, je odprlo pot evangeliju, kot vedno odprta rana v človekovem srcu. Zavračanje smrti, ne pa spolni nagon, je osnova vsega človekovega delovanja, je zapisal znani psiholog proti Freudu.[9]

Hvaljen bodi, moj Gospod, v naši sestri smrti
Na ta način ne obnavljamo strahu pred smrtjo. Pismo Hebrejcem pravi, da je Jezus prišel da bi »odrešil tiste, ki jih je strah pred smrtjo vse življenje vklepal v sužnost« (Heb 2,15). Prišel je, da bi nas osvobodil strahu pred smrtjo, ne pa da bi ga povečal. Vendar pa moramo ta strah poznati, da bi ga bili osvobojeni. Jezus je prišel, da bi strahu pred večno smrtjo naučil tiste, ki so poznali samo strah pred časno smrtjo.

Večna smrt! Apokalipsa ji pravi »druga smrt« (Raz 20,6). Edinole ta v resnici zasluži ime smrt, ker ni prehod, ni pasha, ampak za strašno končno postajo. Da bi ljudi rešili pred to nesrečo, moramo kristjanom spet začeti oznanjati o smrti. Nihče ni bolje od Frančiška Asiškega poznal novega, velikonočnega obraza krščanske smrti. Njegova smrt je bila resnično velikonočni prehod, »tranzitus«, kakršnega obhaja frančiškansko bogoslužje. Ko je čutil, da je blizu konca, je Ubožec vzkliknil: »Dobrodošla, moja sestra smrt!«[10] In vendar ima v svoji Hvalnici stvarstva poleg najslajših besed o smrti tudi nekaj najbolj strašnih besed:
»Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri smrti,
ki ji nihče v življenju ne uide.
Gorje njim, ki umrjejo v smrtnem grehu,
a blagor njim, ki počivajo v tvoji najsvetejši volji,
zakaj druga smrt jim ne bo mogla storiti žalega.«

Gorje njim, ki umrjejo v smrtnem grehu! »Želo smrti je greh,« pravi apostol (1 Kor 15,56). Greh daje smrti najstrašnejšo moč, da muči vernega človeka in ga napolnjuje s strahom. Če nekdo živi v smrtnem grehu, ima zanj smrt še vedno želo in strup, kakor pred Kristusom. Rani, ubije in vrže v peklensko dolino. Ne bojte se, bi rekel Jezus, smrti, ki umori telo, potem pa ne more storiti nič več. Bojte se tiste smrti, ki ima potem, ko je umorila telo, moč, da vrže v peklensko dolino (prim. Lk 12,4-5).  Odstrani greh, pa si tudi smrti odstranil njeno želo!

Ko je Jezus postavil evharistijo, je predhajal tudi svojo smrt. Mi lahko storimo isto. Še več, Jezus je iznašel to sredstvo, da bi nas naredil deležne njegove smrti, da bi nas združil s seboj. Udeležba pri evharistiji je najbolj resničen, pravilen in učinkovit način, da se »pripravimo« na smrt. V njej obhajamo tudi svojo smrt in jo dan za dnem darujemo Očetu. V evharistiji lahko svoj »amen, da« dvignemo k Očetu, k temu, kar nas čaka, k načinu naše smrti, ki nam jo bo dopustil. V njej »delamo oporoko«: določamo, komu zapustiti življenje, za koga umreti.

Res je, rojeni smo, da lahko umremo; smrt ni samo konec, ampak je tudi cilj življenja. Vendar pa se to še zdaleč  ne zdi obsodba, kakor je dejal zgoraj omenjeni filozof, pač pa se kaže kot privilegij. Sv. Gregor iz Nise pravi: »Kristus se je rodil, da bi mogel umreti,«[11] se pravi da bi lahko dal življenje v odkupnino za vse. Tudi mi smo prejeli življenje v dar, da bi imeli nekaj enkratnega, dragocenega, vrednega Boga, da bi tudi mi lahko to podarili njemu v dar in žrtev. Kaj lepšega si lahko zamislimo za življenje, kot da iz njega iz ljubezni naredimo dar Stvarniku, ki nam ga je iz ljubezni podaril? Za svoje lahko sprejmemo duhovnikove besede pri darovanju pri maši: »Po tvoji dobroti smo prejeli to življenje; tebi ga prinašamo, naj postane živa, sveta in tebi prijetna daritev« (prim. RM 12,1).

Z vsem tem misli na smrt nismo odvzeli njenega žela – njene sposobnosti, da nas muči, kar je hotel izkusiti v Getsemaniju. Smo pa vsaj bolj pripravljeni sprejeti tolažilno sporočilo, ki prihaja iz vere in ga bogoslužje oznanja v hvalospevu pri maši za pokojne: »Tvojim vernim, Gospod, se življenje samo spremeni, ne pa uniči. Ko s smrtjo razpade šotor našega bivanja na zemlji, nam je že pripravljeno večno bivališče v nebesih.«

O tem večnem bivališču v nebesih bomo govorili, če bo Bogu všeč, v prihodnji meditaciji. Častitljivi očetje, bratje in sestre, lep adventni čas.

[1] Homilije o evangeliju, XVII.
[2] Apoftegmi del ms. Coislin 126, št. 58.
[3] Prim. M. Heidegger, Essere e Tempo, § 51, Longanesi, Milano 1976, p. 308 s).
[4] Ib. II, c. 2, § 58,  p. 346.
[5] Prim. Sv. Avguštin, Govor Guelf. 12, 3 (Miscellanea Agostiniana, I, str. 482 s).
[6] Vice,  XXXIII, 54
[7] Emendemus in melius quae ignoranter peccavimus; ne subito praeoccupati die mortis, quaeramus spatium poenitentiae, et invenire non possimus.
[8] Beda Častitljivi, Storia ecclesiastica, II,13.
[9] Prim. E. Becker, Il rifiuto della morte, Paoline, Roma 1982.
[10] Celano, Vita seconda 163, 217 (Fonti Francescane, 808-809).
[11] Sv. Gregor iz  Nise, Or. cat., 32 (PG 45, 80).