Sveti oče: Sprejeti in zaščititi tiste, ki bežijo zaradi podnebnih katastrof

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

30 milijonov razseljenih zaradi okoljskih katastrof

Na svetu je skoraj 30 milijonov ljudi, ki so primorani zapustiti svoje domove zaradi okoljskih katastrof. Na ta način podnebna kriza dobi človeški obraz, Cerkev pa ima nalogo, da sooča izzive skupaj s tistimi, ki morajo zapustiti zemljo in svoje domove zato, da bi lahko preživeli. Papež Frančišek v predgovoru k Pastoralnim smernicam vabi, naj bomo na vse to pozorni, saj je to problem, pa »če ga vidimo ali ne vidimo«.

Najmanj krivi za spremembe, primorani migrirati

Po njegovih besedah se vse začne pri pogledu na »prebivalce, ki so izkoreninjeni iz lastne zemlje zaradi naravnih nesreč, ki jih povzroči podnebje, in so primorani migrirati, ker okolje, v katerem živijo, ni več primerno za bivanje.« Če je res, da podnebne spremembe vplivajo na ves svet, je tudi res, kakor poudarja sveti oče, da »največje težave zadevajo tiste, ki so najmanj prispevali k« tem spremembam.

Sprejemati, zaščititi, spodbujati, integrirati

Kakor še beremo v predgovoru, »številne ljudi "pogoltnejo" razmere, ki ne omogočajo preživetja. Primorani so zapustiti polja in bregove, hiše in vasi, bežijo v naglici ter s seboj vzamejo le nekaj spominkov in imetja, delčke svoje kulture in izročila.« Papež Frančišek naroča, da je potrebno sprejemati, zaščititi, spodbujati in integrirati tiste, ki so primorani zapustiti svoje domove zaradi podnebne krize.«
Pastoralne smernice glede podnebnih razseljencev po papeževih besedah spodbujajo, da bi »se zavedali tragedije dolgotrajnega izkoreninjenja« ter vabijo, »da bi se zavedali brezbrižnosti družbe in vlad do te tragedije.« Vse, vključno s Cerkvijo, vabijo, da bi ukrepali, hkrati pa tudi nakazujejo pot, kako je to mogoče storiti.

»Videti« je prvi korak

Kot je v pogovoru za Radio Vatikan povedal p. Fabio Baggio, je glagol »videti« prvi korak v procesu zavedanja, katerega cilj je vplivati na vzroke za podnebno krizo in njene posledice na področju migracij. »Že drugo leto Oddelek za migrante in begunce predstavlja pojav, ki ga opredeljujemo kot skoraj "nevidnega". Lani smo govorili o notranjih razseljevanjih, letos smo se še bolj osredotočili na podnebno razseljevanje, torej na tiste ljudi, ki so zaradi posledic podnebne krize primorani zapustiti svoje domove. Gre za jasno opredeljeno skupino ljudi, ki je veliko številčnejša, kot bi si lahko predstavljali; samo zato, ker posledice podnebne krize zelo pogosto ostanejo neopažene ali pa jih zamešamo s pojavi, ki so povsem naravni – medtem ko niso naravni –, preprosto zato, ker so se povečali ali so novi, vendar pa se na teh ozemljih še nikoli niso pojavili, ravno zato, ker je bilo podnebje drugačno in se je danes spremenilo. To se lahko zgodi zaradi segrevanja oceanov ali zaradi atmosferskih pojavov, ki jih prej ni bilo; ali pa gre za širjenje puščav in pomanjkanje vode, zaradi česar nastajajo požari in tako dalje. Prav tako imamo vrsto dogodkov, ki vodijo v množično izseljevanje ljudi, in tudi letos želimo pozornost usmeriti na ta pojav.«

Laudato sì kaže korake naprej

»Cerkev je poklicana narediti dejanje, v nekem smislu, Laudato sì. Ta okrožnica je nekako magna carta, ki nam kaže korake, ki jih je potrebno narediti v razumevanju podnebne krize, ki je že zelo napredovala in je akutna, ni na začetku. Poklicani smo odgovoriti nanjo z dejanji, ki bodo skušala ublažiti to, kar se dá, predvsem pa z dejanji, ki ne bodo še naprej uničevala našega skupnega doma, na kar nenehno spominja okrožnica, ki je tudi eden izmed stebrov nauka papeža Frančiška. Kot Oddelek za migrante in begunce smo videli posledice na področju migracij. Povabilo k ukrepanju na tem področju postaja povabilo, da bi pastoralno skrb razširili na vse tiste osebe, ki so se danes primorane preseliti zaradi podnebne krize. Mnoga izmed dejanj, ki smo jih poklicani storiti, so enaka tistim, s katerimi pristopamo k notranje razseljenim osebam, medtem ko so nekatera dejanja zelo povezana z vzroki, zaradi katerih je prišlo do izseljevanja: na primer spodbujati odpornost, razloge za to, da bi ostali, kjer so, zagotoviti strukture, ki bi jim omogočale, da bi še naprej živeli tam, kjer so. Kadar ni drugih možnosti kot selitev, pa je potrebno razumeti, kako spremljati te osebe, tudi pri njihovem odločanju, pri organiziranju odhodov ter pripravi skupnosti, ki jih sprejmejo. Poleg tega pa je prav tako bistvenega pomena razumevati, da danes podnebna kriza pomeni tudi preseljevanje in razseljevanje. Te tematike je potrebno uvesti v našo pastoralo, katehezo, v pogovore v župnijah. Nadalje je pomembno, da tudi na katoliških univerzah in v raziskovalnih centrih v ospredje pride ta problematika. Nenazadnje je potrebno usklajevanje, sodelovanje: Cerkev je ena izmed sil, ki je vključena, vendar pa ni edina, ki je odgovorna, da odgovori na problem. Ta tematika je zelo blizu papežu Frančišku, ki vedno vabi in spodbuja, da bi videli sposobnosti drugih ter bi "mi", oziroma tisti, ki deluje, postajal vedno večji.«

Odgovor na podnebno krizo je moralni imperativ

Ob koncu intervjuja je p. Baggio dejal, da je bilo med predstavitvijo Pastoralnih smernic poudarjeno, da je odgovor na podnebno krizo moralni imperativ, ki izhaja iz skrbi za skupni dom: »To pomeni tudi iz skrbi za družino, za tiste, ki so primorani bežati z določenih predelov skupnega doma zaradi podnebne krize. Čutiti moramo, da je to odgovornost vseh in vsakega izmed nas. Pomembno je, da se mednarodna skupnost ne le zaveda te situacije, ampak da začne razmišljati o tem, kako pomagati ljudem, ki morajo zapustiti svoje domove, ter jim nuditi zaščito.«